Jedro

Zaradi besednega spora z očetom zaradi stanovanja, ki mu ga oče ni želel prepustiti, tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Premoženje ni značilnost, ki bi bila nesprejemljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju »posebne družbene« skupine.

Morebitno zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 5. 12. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Na osebnem razgovoru 27. 12. 2022 je v zvezi s tem izjavil, da je potni list in osebno izkaznico izgubil med Turčijo in Grčijo, da pa bo poskušal pridobiti rojstni list. 3. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko, tudi izvorna država), arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njegov materni jezik je arabščina. Ne pripada nobeni stranki, vojaškega roka ni služil, nikoli ni bil kaznovan, zaporne kazni ni prestajal. Zaključil je sedem razredov osnovne šole. Iz Maroka je zaradi marginalizacije in revščine odšel junija 2022 in po balkanski poti v Slovenijo nezakonito vstopil dne 1. 12. 2022. 4. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila 27. 12. 2022. Takrat je povedal, da sta njegova starša razvezana in ponovno poročena, v izvorni državi je živel pri babici v kraju ... Usposobljen je za kuharja, je specialist za hitro prehrano, delal je v restavracijah po Maroku. V različnih krajih je opravljal sezonska dela ne le v gostinstvu, temveč tudi v gradbeništvu in kmetijstvu. S plačo je plačeval račune in pomagal babici. Iz Maroka je nameraval oditi v Italijo, kjer je veliko restavracij s hitro prehrano. Ko je babica aprila 2022 umrla, je odpotoval v Turčijo. Iz izvorne države je odšel tudi zaradi spora z očetom. Želel je, da bi mu oče prepustil stanovanje, ker pa je oče to odklonil, je med njima prišlo do besednega spora. Če bi ostal v Maroku, bi postal brezdomec in bi morda začel uživati droge. Drugih razlogov za mednarodno zaščito tožnik ni navajal. Dejal je še, da je v izvorni državi rasizem med Berberi in Arabci, ki pa nanj ni vplival. Oba jezika govori dobro, prejemal je enako plačo kot Arabci.

5. Tožena stranka je po ugotovitvi, da je tožnik prošnjo utemeljeval z ekonomskimi razlogi in osebnim sporom z očetom zaradi lastništva stanovanja, prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ocenila je, da tožnikove trditve glede dedovanja po očetu niso logične, saj je iz njih razvidno, da je njegov oče še živ. Poleg tega tožnik zaradi berberske narodnosti v Maroku ni imel težav. Menila je, da njegovi razlogi ne morejo biti obravnavani v okviru mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnikovih težav ni mogoče razumeti tako, da bi jih povzročili tretji akterji, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic v izvorni državi. Tam je opravljal delo, vendar po subjektivni presoji ni zaslužil dovolj, ekonomsko situacijo si je nameraval izboljšati s pridobitvijo očetovega stanovanja, kar pa mu ni uspelo. Iz države sta ga gnala spor z očetom in želja po boljšem življenju. Menila je, da tožnikove težave v konkretnem primeru niso takšne, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Po njeni oceni jih ni moč povezati z elementi preganjanja, tožnikova osebna situacija pa sama po sebi tudi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv. Glede na ugotovljeno je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

7. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Navaja, da tožena stranka ni upoštevala, da so razmere v izvorni državi takšne, da tožnik tam ni mogel dolgoročno preživeti. Čeprav se je trudil, je opravljal le sezonska dela, delal je v različnih panogah: v gradbeništvu, kmetijstvu in restavracijah, vendar je bila situacija povsod enaka. Oče mu ni želel pomagati, zaradi česar se je z njim sprl. Če bi ostal v Maroku, bi postal brezdomec in bi mogoče začel uživati kakšne droge.

8. V Maroku se ljudem v stiski ne pomaga. Zaradi opisanih okoliščin je bilo zanj življenje v Maroku nemogoče, zato mu ni preostalo drugega kot da se izseli. Svoje države ni zapustil, da bi udobneje živel, temveč da bi preživel. Če bi se moral vrniti tja, bi mu to povzročilo le še več trpljenja.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

_O sodni presoji_

10. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na osebnem razgovoru je sam izjavil, da kot Berber v Maroku zaradi rasizma ni imel težav, zaslužil je enako kot Arabci. Zaslišan na naroku je izpovedal, da je sicer opravljal različna sezonska dela, da pa je imel delo ves čas. To posledično pomeni, da imel stalen priliv prihodkov. Dejstvo, da je delal v različnih panogah, bil pa naj bi specializiran za hitro prehrano, po oceni sodišča kaže na to, da ima številne delovne izkušnje in s tem dobre možnosti, da za svoje preživetje poskrbi z opravljanjem različnih del. 15. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil zaradi marginalizacije in revščine, česar pa sodišče glede na zgornje ugotovitve ne more sprejeti. Da tožnik v izvorni državi ni bil marginaliziran, izkazujejo njegove izjave na osebnem razgovoru, da nanj rasizem med Arabci in Berberi ni vplival ter da je prejemal enako plačo kot Arabci. Da tožnik tam ni živel v revščini, pa po oceni sodišča izhaja iz njegovega zaslišanja na naroku. Izpovedal je, da je za pot v Evropo plačal 550 EUR, ta denar je dobil s prodajo svojega motorja, ki je bil vreden okoli 200 EUR, preostanek stroškov pa je financiral s svojimi prihranki. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da ima tožnik delovne izkušnje na različnih področjih. Upoštevaje to okoliščino in dejstvo, da nima otrok, bo po oceni sodišča lahko v zadostni meri poskrbel za lastno preživetje, brez da bi postal brezdomec in bi morda začel uživati droge.

16. Tožnik kot razlog za odhod iz izvorne države navaja tudi besedni spor z očetom zaradi stanovanja, ki mu ga oče ni želel prepustiti. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji2 oziroma ZMZ-1. Premoženje tudi sicer ni značilnost, ki bi bila nesprejemljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju »posebne družbene« skupine. Skupina ljudi, v kateri bi se lahko definiral tožnik, se glede na vse navedeno torej ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca njenim članom.

17. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov osebne in ekonomske narave, kar je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

18. Sodišče še pojasnjuje, da morebitno zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.3 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.4 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. 19. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

20. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 4 Prav tam, 13. točka obrazložitve.