Jedro

Tožbeni zahtevek temelječ na določbi 179. člena OZ mora vsebovati trditve o posameznih vrstah (oblikah) nepremoženjske škode. Te so bistveni opredelilni element tožbenega zahtevka. To pomeni, da mora tožnik konkretna prikrajšanja uvrstiti v eno izmed posameznih vrst nepremoženjske škode.

Invalidnina se upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali pri zahtevku za plačilo rente.

Toženec je po nesreči bival v Domu starejših občanov in bil potreben stalne pomoči in oskrbe, ki mu jo domači niso mogli nuditi (tudi žena je bila poškodovana v isti prometni nesreči). Tožnik je na račun oskrbnine plačal skupaj znesek 9.726,43 EUR. Gre za potrebne stroške, ki mu jih je v celoti dolžna povrniti toženka, saj je imel tožnik tovrsten strošek prav zaradi prometne nesreče, in da mu ta strošek sicer ne bi nastal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 119.336,43 EUR nadomesti z zneskom 99.336,43 EUR, znesek 109.610,00 EUR pa z zneskom 89.610,00 EUR, sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu (II. in IV. točka izreka), potrdi.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti 795,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 119.336,43 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 110.000,00 EUR za čas od 1. 2. 2010 do 18. 8. 2010, od zneska 109.610,00 EUR za čas od 1. 2. 2010 dalje do plačila in od zneska 9.726,43 EUR od 3. 4. 2012 do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 7.129,96 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe (II. in IV. točka izreka), vendar le do višine 59.726,43 EUR, se je toženka pravočasno pritožila, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbe, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo previsoko in sicer v postavkah odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine iz naslova skaženosti, nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ko je tožniku prisodilo premoženjsko škodo. Odločitev ni skladna z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ in ne ustreza ne subjektivnemu in ne objektivnemu merilu te določbe. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem) dosodilo odškodnino v višini celotnega vtoževanega zneska 50.000,00 EUR. Po mnenju pritožbe bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 40.000,00 EUR. Upoštevati je potrebno, da ni bilo potrebno operativno zdravljenje, tožnik je kumulativno le sedem dni trpel hude bolečine, nato šest do osem mesecev bolečine srednje intenzitete, preostali čas zdravljenja pa lahke bolečine. Že pred nezgodo je imel poškodbo ankilozantni spondilitis, zaradi katere bi imel občasne bolečine v predelu celotne hrbtenice, kot jih ima tudi sedaj, zato te bolečine niso v vzročni zvezi s poškodbo v prometni nesreči. Dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 150.000,00 EUR je previsoka odškodnina. Primerna odškodnina bi bila 120.000,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnik upokojen, star 68 let, da njegova splošna delovna sposobnost za poklicno delo ni zmanjšana in v zvezi s tem ne trpi duševnih bolečin. Pri tožniku tudi ni izkazano zmanjšanje njegovih aktivnosti na drugih življenjskih področjih – športnih, rekreativnih ali aktivnostih na področju družabnega življenja. Zmanjšanje se izkazuje le v okviru njegovih osnovnih življenjskih aktivnosti oziroma opravil (pri čemer tožnik sedaj drži vodo in blato) in je tudi pri osebnih potrebah sedaj neodvisen glede posebne nege oziroma higiene. Sodišče bi v zvezi s to odškodnino moralo upoštevati dejstvo, da tožnik za svojo telesno okvaro prejema invalidnino. Upoštevajoč sodno prakso se invalidnina upošteva pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik umaknil tožbeni zahtevek na plačilo rente in je toženka z umikom soglašala, kar naj bi bil utemeljen razlog za neupoštevanje navedb toženke glede upoštevanja invalidnine pri tej postavki nepremoženjske škode. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti vtoževal odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sodišče pa mu je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 20.000,00 EUR, razsojalo je torej preko tožbenega zahtevka. Pri tožniku gre za hudo stopnjo skaženosti, ki se kaže v vezanosti na invalidski voziček, ni pa mogoče pri tej postavki upoštevati motenega odvajanja blata in urina, ki ob zaključku sojenja poleg tega sploh ni bilo izkazano. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 10.000,00 EUR. Skupna primerna odškodnina bi tako po mnenju pritožnice znašala 175.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku nepravilno priznalo odškodnino iz naslova materialne škode v višini 9.726,43 EUR, iz naslova stroškov, ki jih je tožnik plačal na račun oskrbnine v Domu starejših občanov H. Potrebno bi bilo upoštevati, da znesek oskrbe zajema tudi stroške bivanja, prehrane, pranja, likanja in krpanja osebnega perila in čiščenja, te stroške pa bi tožnik imel ne glede na poškodbo v prometni nesreči, saj bi tudi sicer nekje bival, jedel. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala, da bi tožnik te stroške imel pred nesrečo ob splošno znanem dejstvu, da marsikatero opravilo človek naredi sam. To drži, je pa tudi splošno znano dejstvo, da življenje nekaj stane in da bi tožnik, tudi če ne bi bil v institucionalni skrbi, imel doma določene življenjske stroške. Toženka bi bila zavezana k plačilu zgolj tistih stroškov, ki so nastali zaradi povečanja tožnikovih potreb zaradi škodnega dogodka (skrb za osebno higieno, oblačenje, slačenje, stalni nadzor), ne pa za tisti del življenjskih stroškov, ki bi jih tožnik imel ne glede na prometno nesrečo in ki torej z nezgodo niso v vzročni povezavi. Dokazno breme glede te sporne vzročne zveze pa je na tožniku, ki je ta ni izkazal, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrniti oziroma vsaj od vtoževanega zneska odšteti znesek vrednosti ocenjenih minimalnih življenjskih stroškov za odraslo osebo na mesec, kot je to predlagala toženka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik se je dne 9. 5. 2009 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka toženke. Utrpel je posebej hude telesne poškodbe (po Fischerju izjemno hud primer), ki so povzročile nastanek spastične tetraplegije. Hude poškodbe vratne hrbtenice in hrbtenjače so povzročile delno ohromelost zgornjih udov in praktično popolno ohromelost spodnjih udov. Tožnik brez posebnih opor ne zmore nobenega koraka in je praktično povsem vezan na invalidski voziček. Je povsem nesposoben za kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj prisodilo 225.000,00 EUR odškodnine (kar predstavlja 228 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS na dan izdaje sodbe 8. 10. 2012).

6. Priznana odškodnina za telesne bolečine 50.000,00 EUR ustrezno odraža tožnikovo škodo na tem področju (ki se je izražala v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem). Tožnik je sedem dni trpel hude bolečine, bolečine srednje intenzitete šest do osem mesecev, lahke bolečine ves preostali čas zdravljenja, lažje bolečine pa pogosto čuti še sedaj in jih bo čutil tudi v bodoče, takšne bolečine pa pogosto preidejo v bolečine srednje intenzitete. Tožnik je bil skoraj dva meseca hospitaliziran, več kot pet mesecev se je nahajal v rehabilitacijskem inštitutu, dva tedna v zdravilišču, skoraj dva meseca je imel vrat imobiliziran z vratno ortozo. Do pomladi 2010 je bil inkontinenten za blato in vodo, do tega obdobja se tudi ni mogel samostojno oblačiti in je tudi pri osebni higieni potreboval pomoč druge osebe, kakor tudi pri oskrbi, pripravi hrane, hranjenju, domačih opravilih. Opravil je RTG in CT slikanje, bil je na MRI preiskavi, v teku zdravljenja je oboleval tudi za okužbami sečil, opravljal je dolgotrajno fizioterapijo, večkrat je bil pregledan pri fiziatrih, pri splošni zdravnici, dobival je infuzije z kortikosteroidnimi zdravili, podkožne injekcije, jemati je moral analgetike, dobival je antibiotike. Res je imel tožnik že pred obravnavano poškodbo ankilozantni spondilitis (kronična sistemska vnetna revmatična bolezen, ki prizadene nekatere sklepe medenice in hrbtenico), vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi imel tožnik v zvezi s to boleznijo le občasne bolečine v predelu hrbtenice, kar pa je zanemarljivo s telesnimi bolečinami in nevšečnosti, ki jih je trpel in jih trpi v posledici obravnavane nezgode. Navedene ugotovitve utemeljujejo priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ki ni previsoka ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Tožbeni zahtevek temelječ na določbi 179. člena OZ mora vsebovati trditve o posameznih vrstah (oblikah) nepremoženjske škode. Te so bistveni opredelilni element tožbenega zahtevka. To pomeni, da mora tožnik konkretna prikrajšanja uvrstiti v eno izmed posameznih vrst nepremoženjske škode (1). To je tožnik tudi storil. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je zahteval odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo 20.000,00 EUR. Pravilna je torej pritožbena trditev, da je prekoračilo del zahtevka, ki se nanaša na tovrstno škodo (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Že zaradi tega gre tožniku iz tega naslova za 5.000,00 EUR nižja odškodnina. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR. Tožnik je težki invalid, vezan na uporabo invalidskega vozička, kar že samo po sebi pomeni hudo skaženost, ta se kaže tudi v otrdelosti večine sklepov na prstih obeh rok (ni pa mogoče kot skaženosti upoštevati motenega odvajanja blata in urina). Pri oceni primernosti odškodnine je navedeno pritožbeno sodišče upoštevalo, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bil tožnik ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje star 68 let (v času prometne nesreče pa 65 let) in s tem v zvezi čas trajanja duševnih bolečin. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravična odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR (179. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo 150.000,00 EUR odškodnine. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina iz tega naslova nekoliko previsoko odmerjena (za 5.000,00 EUR), utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati nadomestilo za telesno okvaro (invalidnino), ki jo tožnik nesporno prejema. Kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se invalidnina upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali pri zahtevku za plačilo rente. Tožnik tožbenega zahtevka na plačilo rente ni postavil (med postopkom je takšen zahtevek umaknil), zato je utemeljena pritožbena navedba, da je potrebno nadomestilo za telesno okvaro torej upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot tudi ugotavlja sodišče prve stopnje, iz obvestila ZPIZ-a izhaja, da tožnik prejema invalidnino v približni mesečni višini 63,00 EUR. Invalidnina se upošteva po ocenjeni višini. Upoštevaje še pričakovano življenjsko dobo tožnika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravično ocenjena višina invalidnine 5.000,00 EUR. Po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino iz tega naslova, je tako znižalo za 5.000,00 EUR na račun invalidnine. Kot rečeno je tožnik težak invalid, vezan na uporabo invalidskega vozička in odvisen od pomoči drugih oseb. Je povsem nesposoben za kakršnokoli delo, razen za res najbolj enostavna opravila z levo roko. Zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi stalne duševne bolečine, ki so po mnenju izvedenca najmanj srednje stopnje, tožnik pa jih lahko doživlja tudi kot hude. Vse navedeno pritožbeno sodišče sprejema, ugotavlja pa, da je kljub temu utemeljena pritožbena navedba, da je pri odmeri pravične odškodnine potrebno upoštevati, da je tožnik star 68 let, da na delovnem področju ne trpi posledic, da ni bil športnik, in je zato tožniku odmerjeno odškodnino znižalo (še) za 5.000,00 EUR. Upoštevaje navedeno gre torej tožniku odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 140.000,00 EUR (179. člen OZ).

9. Skupaj gre sedaj tožniku iz naslova nematerialne škode 205.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi kot celota primerna odškodnina, ki je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (179. člen OZ).

10. V celoti pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede povrnitve materialne škode (174. člen OZ). Toženec je po nesreči bival v Domu starejših občanov v H. in bil potreben stalne pomoči in oskrbe, ki mu jo domači niso mogli nuditi (tudi žena je bila poškodovana v isti prometni nesreči). Tožnik je na račun oskrbnine plačal skupaj znesek 9.726,43 EUR. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za potrebne stroške, ki mu jih je v celoti dolžna povrniti toženka na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena OZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik imel tovrsten strošek prav zaradi prometne nesreče, in da mu ta strošek sicer ne bi nastal (glej razloge 24. točke izpodbijane sodbe).

11. Toženka je tožniku že izplačala iz naslova nematerialne škode 110.000,00 EUR, valorizirano 115.390,00 EUR in mu sedaj iz tega naslova dolguje še 89.610,00 EUR, skupaj z materialno škodo 9.726,43 EUR, 99.336,43 EUR.

12. V gornjem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358., 353. člen ZPP).

13. V odločitev o pravdnih stroških, kljub delni spremembi, pritožbeno sodišče ni poseglo, saj sprememba na uspeh pravdnih strank v tem postopku ni bistveno vplivala (tretji odstavek 154. člena ZPP).

14. Toženka je s pritožbo uspela z zneskom 20.000,00 EUR. Kot stroške pritožbenega postopka je priglasila plačilo sodne takse za pritožbo. Ta od zneska 20.000,00 EUR znaša 795,00 EUR, skladno s tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah. Ta znesek je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, Prva knjiga, stran 1025.