Jedro

Iz deviznih knjižic, je razvidno, da je bila na deviznih vlogah št. ... in št. ... v celoti opravljena saldacija, prenos deviznih vlog na Agencijo za privatizacijo BiH (v skladu s predpisi FBiH) v protivrednosti 44.422,57 KM pa potrjujejo žig A. d.d., ..., potrdilo Agencije za privatizacijo BiH št. ... z dne 23. 1. 2017 in potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 23. 1. 2017, ki se glasi na ime tožeče stranke in njen EMŠO. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za staro neizplačano devizno vlogo v smislu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Po presoji sodišča devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije kar pomeni, da ob izdaji izpodbijane odločbe tožeča stranka ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS pa skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

izpodbijana odločitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 510-2014/2015/2 je organ prve stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (1. točka izreka) in odločil, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka vlogi priložila svoji devizni knjižici s številkama ... s stanjem v znesku 38.806,57 DEM na dan 31. 12. 1991 in ... s stanjem 25. 2. 1992 v znesku 4.865,85 DEM. Iz njiju pa je, poleg pripisanih obresti za leto 1992, razvidno tudi, da je tožeča stranka vsa sredstva dne 19. 3. 1998 v celoti prenesla na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo BiH (v nadaljevanju JPR) in da sta bili devizni vlogi saldirani.

2. Zato je tožena stranka ob upoštevanju dokumentov,1 ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da so bila sredstva z obeh deviznih vlog v celoti prenesena na JPR in zaradi česar ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena), ZNISESČP. Ker je navedeno razvidno iz vloge stranke in drugih dokazov, ki jih je tožena stranka pridobila, je bilo v zadevi odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku (skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP).

Trditveno gradivo tožeče stranke

3. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo sprva vložila laično tožbo, v kateri navaja, da ni nikoli izvršila prenosa starih deviznih vlog in da je bil prenos na privatizacijski račun izvršen šele v letu 1998 skladno z Odlokom Vlade Federacije Bosne in Hercegovine. V nadaljevanju pooblaščenec tožeče stranke še dodaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na potrdilo Agencije za privatizacijo BIH št. 4-14-10/17 z dne 23. 1. 2017, iz katerega je razvidno, da preostanek sredstev znaša 44.422,57 KM, kar naj bi pomenilo, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Pojasnjuje, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Meni, da je Agencija za privatizacijo pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke. To naj bi pomenilo, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana za plačilo svoje obveznosti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa njeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša stroške.

4. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi ponovila stališča in navedla, da so bila sredstva nezakonito prenesena na JPR. Privatizacijski račun naj bi Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Navaja, da so bile banke dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, ki naj bi jih zavod na privatizacijskem računu prikazal kot terjatev. Ker naj bi bil prenos izvršen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je navedene določbe razveljavilo.

Trditveno gradivo tožene stranke

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Pojasnjuje, da je sodbo v Zadevi Ališić in ostali treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka zaradi prenosa devizne vloge ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Presoja obravnavane zadeve

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravno podlago izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi predstavljajo določbe ZNISESČP, ki določajo način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić. Iz 1. člena navedenega zakona je razvidno, da se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni tista stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imela tožeča stranka na deviznih vlogah v protivrednosti 44.422,57 BAM oz. KM pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR. Sporna je pravna narava tega prenosa, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP. 10. Sodišče uvodoma poudarja, da je za rešitev tega spora pomembno zgolj dejstvo, kaj je imel varčevalec na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka - če je stanje na deviznih knjižicah 0,00, potem dolg banke (in odgovornost RS za njegovo plačilo) ne obstoji.

11. Iz upravnega spisa izhaja, da dejansko stanje v zadevi v celoti ustreza situaciji, ki jo predvideva že omenjeni drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Iz deviznih knjižic, ki jih je tožeča stranka priložila zahtevi za verifikacijo je namreč razvidno, da je bila na deviznih vlogah št. ... in št. ... v celoti opravljena saldacija, prenos deviznih vlog na JPR (v skladu s predpisi FBiH) v protivrednosti 44.422,57 KM pa prav tako potrjujejo žig A. d.d., ..., potrdilo Agencije za privatizacijo BiH št. ... z dne 23. 1. 2017 in potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 23. 1. 2017, ki se glasi na ime tožeče stranke in njen EMŠO. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za staro neizplačano devizno vlogo v smislu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 12. Navedena presoja je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019, iz katerega je razvidno, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) na enotni privatizacijski račun (JPR) pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu ne omogoča od RS terjati (vračila) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), torej ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo, kar pomeni da upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima več obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, pa RS zanje ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč obligacijsko razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni več imel zahtevka do banke. Zato je logično, da varčevalec v tem primeru ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. 13. Sodišče še pojasnjuje, da sodba v zadevi Ališić ne predstavlja neposredne podlage za odločanje in da jo je bila RS dolžna izvršiti na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme pa potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. ESČP je v 147. točki obrazložitve še poudarilo, da v 146. točki odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. točko zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. točko zgoraj).

14. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić se sicer bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Banke do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Banke in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Glavne podružnice Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, ki še niso bile izplačane.

15. V obravnavani zadevi pa je zaradi prenosa sredstev in izvedbe saldacije devizne knjižice prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če pa banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja tega obligacijskega razmerja prišlo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, pa tudi RS za tak neobstoječ dolg ne more odgovarjati.

16. Neutemljeni so tudi tožnikovi ugovori, da tožeča stranka ni sama izvršila prenosa, saj to ni pravno pomembno. Iz sodbe v zadevi Ališič namreč ni razvidno, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Zato izvedba s tem povezanega ugotovitvenega postopka za ugotovitev, ali je tožeča stranka aktivno sodelovala in po svoji volji prenesla devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, ni potrebna. Pri samem dejanju prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je namreč določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''.

17. Glede na navedeno so bila po presoji sodišča devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije kar pomeni, da ob izdaji izpodbijane odločbe tožeča stranka ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS pa skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev. Zato se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ne opredeljuje, saj v obravnavani zadevi že v osnovi ni podana materialna podlaga za povračilo devizne vloge. Za odločitev je nepomembno tudi, ali je tožeča stranka prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspela unovčiti ali ne.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je med tožečo in toženo stranko sporna le pravilna uporaba materialnega prava in ne dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tožena stranka je pridobila tudi podatke Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH.