Jedro

Pri odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka davčni organ v davčnem postopku ne ugotavlja katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč, temveč je vezan na uradno pridobljene podatke, ki mu jih posreduje upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, po stanju na dan 30. junija leta, za katerega se odmerjajo obveznosti. V konkretnem primeru je prišlo do spremembe podatkov vrste rabe katastrske kulture in razreda v zemljiškem katastru dne 14. 7. 2009, torej po datumu 30. 6. 2009, zato se spremembe ne morejo upoštevati pri odmeri obveznosti v letu 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku za leto 2009 odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti za leto 2009 v znesku 318,64 EUR. V obrazložitvi pojasnjuje, da je omenjena akontacija dohodnine odmerjena v skladu s 1. odstavkom 129. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2) ter 313., 315. in 316. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Akontacijo dohodnine je davčni organ ugotovil na podlagi podatkov o zavezancu, katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, podatkov o prijavljenih površinah vinogradov, katerih pridelek se porabi za predelavo v vino, podatkov o številu panjev v uporabi ter podatkov o priznanih oprostitvah po stanju na dan 30. 6. 2009. Višina katastrskega dohodka je določena z lestvicami katastrskega dohodka (Uradni list SRS, št. 38/89 in naslednji) in valorizirana z valorizacijskimi količniki. Sklicuje se tudi na 154. člen ZDoh-2. Pojasnjuje, da je dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti z oprostitvami enak oziroma presega 10 % povprečne plače v Sloveniji za leto 2008. Zato se zavezancu odmerja akontacija dohodnine od katastrskega dohodka po stopnji 10 % v znesku 318,64 EUR, glede na to, da je davčna osnova znašala 3.186,36 EUR.

Ministrstvo za finance, kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo št. DT 499-03-23/2010 z dne 22. 9. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožniku v zvezi z njegovimi pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje. Iz 313. oziroma 340. člena ZDavP-2 je razvidno, da davčni organ akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka odmeri na podlagi podatkov o višini katastrskega dohodka, ki jih davčnemu organu posreduje upravni organ, pristojen za geodetske zadeve. Tožniku tudi pove, da se v zemljiškem katastru na podlagi 160. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06), vodijo podatki o vrstah rabe, katastrskih kulturah in katastrskih razredih za katastrske kulture. Geodetska uprava vodi podatke o vrsti rabe zemljišč. Če se je pri parcelah spremenila vrsta rabe oziroma katastrska kultura, se ti podatki v zemljiškem katastru spremenijo v skladu z omenjenim členom na podlagi zahteve lastnika, ki ji mora biti predložen elaborat spremembe vrste rabe, kulture in razreda, ki ga v okviru geodetske storitve izdela geodetsko podjetje. Davčni organ v davčnem postopku torej ne ugotavlja katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč, temveč je vezan na uradno pridobljene podatke, ki mu jih posreduje upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, po stanju na dan 30. junija leta, za katerega se odmerjajo obveznosti. Iz izpiska zemljiškega katastra Geodetske uprave RS, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da je pri parc. št. 334/1 k.o. A. prišlo do spremembe podatkov vrste rabe katastrske kulture in razreda v zemljiškem katastru dne 14. 7. 2009. Spremembe se pritožniku ne morejo upoštevati pri odmeri obveznosti v letu 2009, saj je do nje prišlo po datumu 30. 6. 2009, pri čemer je davčni organ na uradno pridobljene podatke tudi vezan.

Tožnik v tožbi pojasnjuje, da se odmerjena obveznost iz kmetijstva navezuje na zemljišče, ki ga ima v najemu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Gre za del parc. št. 334/1 k.o. A., ki je bil pred 30. junijem 2009 po katastrskih podatkih plantažni sadovnjak, vendar pa na zemljišču ni več trajnega nasada, temveč je v naravi pretežno travnik, v zelo majhnem delu ekstenzivni sadovnjak, del pa je zaraščen z grmovjem. V danem trenutku gre za prehodno obdobje, kajti veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin ne pozna več katastrske vrste rabe, katastrske kulture in katastrskega razreda, temveč se po njem v zemljiškem katastru vodijo podatki o dejanskih rabah in boniteti zemljišč. Zakonodaja na tem področju je neusklajena. Dohodek se danes ugotavlja na podlagi podatkov, ki so fakultativni in se vodijo mimo oziroma ob zakonsko določenih podatkih in to kljub temu, da obstojajo tudi evidence dejanske rabe. Prav tako je bila opravljena prva prevedba oziroma določitev bonitete zemljišč. Za konkretno zemljišče je bilo določenih 48 bonitetnih točk od 100. Stanje zemljišč je mogoče danes preveriti preko spleta iz javno dostopnih zbirk podatkov, ki jih vodijo državne inštitucije. Iz ortofoto posnetkov v aplikaciji GERK je mogoče razbrati dejansko rabo zemljišča, pri čemer podatki potrjujejo trditve o tem, da na zemljišču, ki ga ima tožeča stranka v najemu, ni trajnega nasada. Ta je bil izkrčen že pred letom 2002, kar prav tako dokazujejo ortofoto posnetki. Tožnik pojasnjuje, da ima zemljišče v zakupu od leta 2008. V letu 2009, ko je ugotovil, kako visoke obveznosti ga bremenijo glede na katastrske podatke za najeto zemljišče, je pristopil k uskladitvi podatkov v katastru. Tožnik pa, kot najemnik, brez sodelovanja lastnika RS ni mogel predlagati spremembe katastrske kulture, zato tudi ne razpolaga s podatki, kdaj je bil formalno začet postopek pri Geodetski upravi RS. Ker je dejansko stanje bistveno drugačno od stanja, upoštevanega pri odmeri, in je tudi od sredine julija 2009 uradno prikazani katastrski dohodek bistveno nižji od upoštevanega, tožnik naložene obveznosti ne more sprejeti. Tudi dohodninska obveznost se mu je povečala za skoraj 1000,00 EUR, kar je ob tem, da je pri štiričlanski družinski edini delovno aktiven član, veliko breme. Meni tudi, da ni nihče dolžan plačevati dajatev za dohodke, ki jih ni ustvaril. Tožnik meni, da bi davčni organ, ne glede na določbe 313. člena ZDavP-2, moral upoštevati splošno načelo zakona, to je materialne resnice in načela sorazmernosti. Sklicuje se tudi na 5. in 6. člen ZDavP-2. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj sodišče samo odloči in odmeri tožniku davčno obveznost v višini, kot izhaja iz dejanskega stanja. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za izračun akontacije dohodnine od katastrskega dohodka je podana v 313. členu ZDavP-2. 2. odstavek omenjenega člena določa, da se kot stanje šteje pravnomočni vpis podatkov v evidencah iz zemljiške knjige oziroma zemljiškega katastra. Vpis omenjenih podatkov na dan 30. 6. 2009 je bil med strankama nesporno ugotovljen. Zato v danem primeru do uporabe načela materialne resnice, po katerem je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, glede na nesporne podatke, tudi ni prišlo. Enako velja tudi za načelo sorazmernosti. Posledično so tudi tožnikovi ugovori, ki so namenjeni prikazovanju drugačnega dejanskega stanja v spornem času, nerelevantni. Smiselno enako velja tudi za tožnikov ugovor, da je zakonodaja na relevantnem področju neusklajena in zastarela. Sicer pa je imel tožnik možnost, kot dober gospodar pa tudi dolžnost, da ob najemu spornih nepremičnin vse relevantne podatke, ki se nanje nanašajo, preveri takoj ter po potrebi tudi pravočasno pristopi k njihovi uskladitvi z dejanskim stanjem.

V ostalem se sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni davčni organ. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.