Jedro

Pravilna pa je tudi prvostopenjska pravna presoja, da tožnica plačila za na toženkinem objektu opravljena gradbena dela od nje ne more terjati niti na osnovi določb o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119801/2017 z dne 13. 12. 2017 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska v višini 28.297,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 135,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2018 do plačila (I. točka izreka). Tožnico je posledično zavezalo, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 3.863,78 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točke izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji je toženka vtoževani denarni znesek zavezana plačati na temelju med njima sklenjene pogodbe, označuje kot napačen, neutemeljen, neobrazložen, v nasprotju s samim seboj in z izvedenimi dokazi ter tudi v nasprotju s trditvami, ki jih je toženka podala pred podajo ugovora pasivne legitimacije, ki je bil po prepričanju pritožbe podan prepozno. Opozarja, da je toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sprva sama navedla, da je s tožnico julija 2014 sklenila Pisni dogovor, da bo tožnica investirala v poslovni objekt toženke v vrednosti 40.000,00 EUR, toženka pa bo njeno investicijo zavarovala z zastavitvijo njenih enakovrednih parcel. S tem je toženka dejansko priznala, da je stranka dogovora glede opravljanja gradbenih del na njenem objektu. Tudi račun tožnice je toženka zavrnila zgolj iz razloga, ker naj bi bil pretiran, nespecificiran ter preuranjen, ne pa zato, ker bi bil izdan napačni osebi. Toženka torej ne ob reklamaciji računa ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zatrjevala, da ni bila stranka spornega dogovora, temveč je trdila celo, da je s tožnico sklenila dogovor o »investiranju« in se je torej ves čas zavedala, da gre za njeno obveznost ter konkludentno priznala obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Prav tako je sama izpovedala, da je bila skupaj z D. ter R.. pri notarju, kjer so se dogovorili o tem, kdaj se bo »investicija« začela vračati, ter da je zaradi njenega zavarovanja zastavila svoji nepremičnini. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala, pa ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP). Ugovor pasivne legitimacije je toženka podala šele v vlogi z dne 18. 7. 2019 (sodišče prejme 23. 7. 2019). Z navedbami, da ni zavezana za plačilo vtoževane terjatve, ker je dokazni postopek pokazal, da je bila pogodba sklenjena med tožnico in D., pa je bila takrat že prekludirana, saj so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo in so tudi nasprotne s tem, kar je toženka predhodno zatrjevala. Sodišče prve stopnje naj bi napačno in izven konteksta povzelo tudi izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice R.. Imenovani je sicer res povedal, da je dogovore glede gradbenih del sklepal z D., s čemer pa je želel povedati le, da se je z njim dogovarjal glede operativne izvedbe gradbenih del, ne pa, da toženka sicer ni bila stranka dogovora. Na dopise, ki jih je tožnica po izstavitvi spornega računa naslovila na toženko, je dobila odgovore z njene strani.

Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju sama s seboj ter izvedenimi dokazi, saj sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve navaja, da tožnica naj ne bi dokazala, da je toženka stranka dogovora glede opravljanja gradbenih del na njenem objektu, niti da bi se slednja zavezala k plačilu kot morebitni porok ali zastavitelj, v nadaljevanju pa med drugim navaja, da iz predmetnega notarskega zapisa izhaja, da je toženka kot zastaviteljica v zavarovanje bodočih terjatev tožnice na svojih nepremičninah ustanovila maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 40.000,00 EUR. S tem, ko je toženka kasneje tekom postopka sama navajala, da je jamčila za dolg sina, računa tožnice pa nikoli ni zavrnila iz razloga, ker naj ne bi bila zavezana za njegovo plačilo, pa je priznala vsaj to, da se je za predmetni dolg zavezala kot porok in zastavitelj. Napačen je tudi prvostopenjski zaključek, da naj bi tožnica trditve v zvezi z neupravičeno pridobitvijo podala prepozno. Šele Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Cp 308/2020 z dne 9. 6. 2020 zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek na primarno zatrjevani pravni podlagi ni utemeljen, zato tožnica z navedbami v svoji vlogi z dne 16. 10. 2020 v okviru novega sojenja ni prepozna. Nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je tudi v tem, ko sodišče prve stopnje v 8. točki najprej navaja, da je že obrazložilo, da so bila gradbena in režijska dela na toženkinem objektu dogovorjena s pravnim poslom med tožnico in D., in sicer, da bo D. vrednost opravljenih del poravnal, ko bo tožnica opravila dela v skupni vrednosti 40.000,00 EUR, po odprtju gostinskega lokala. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica ni dokazala, da je izpolnitev opravila brez pravnega temelja ali da je ta kasneje odpadel, kot tudi, da je bila izpolnitev opravljena na podlagi, ki se kasneje ni uresničila, saj je zakoniti zastopnik tožnice zaslišan izrecno zanikal obstoj dogovora o vračilu vrednosti investicije po odprtju lokala. Z ozirom, da ne priča D.B. ne toženka nista vedela izpovedati, v kakšnih zneskih bi se po odprtju lokala investicija vračala ter kakšno korist bi tožnica imela od tega, pa sodišče prve stopnje zaključka, da je tožnica dela opravila v pričakovanja poslovanja lokala, nato ni sprejelo. Glede na takšno obrazložitev ni jasno, ali sodišče prve stopnje zastopa stališče, da je bil sklenjen dogovor o vračanju investicije po odprtju gostinskega lokala, ali pa tak dogovor ni bil sklenjen. Napačen je tudi prvostopenjski zaključek, da tožnica ni dala soglasja za graditev na njeni nepremičnini. Zaslišana kot stranka je namreč izpovedala, da so se pri notarju dogovorili o tem, kdaj se bo investicija pričela vračati in da je zaradi njenega zavarovanja zastavila svoji nepremičnini. Tožnica tudi nikoli ni nasprotovala navedbam, da je s predmetnimi deli soglašala. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo še stroške za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi ter pripadajoče materialne stroške, saj ni upoštevalo, da je vrednost točke pred 6. 4. 2019 znašala 0,459 EUR in ne 0,60 EUR. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa v roku 15 dni naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Toženka v pritožbenem odgovoru v celoti prereka tožničine pritožbene navedbe ter se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima razumljive ter logično preverljive razloge o vseh za odločitev ključnih okoliščinah, tako da jo je mogoče preizkusiti in bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako so izpovedbe pravdnih strank ter zaslišanih prič pravilno povzete, zato se pritožnica tudi na procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno sklicuje. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi zaključka o prekluziji tožnice z navedbami v njeni pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2020. Prvostopenjsko sodišče, vezano na s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo (212. člen ZPP v zvezi s 7. členom ZPP), je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Predmetni postopek je v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je dovoljena izvršba (drugi odstavek prej veljavnega 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V tem tožnica od toženke na temelju računa št. 2017059 z dne 2. 10. 2017 (priloga A2) ter priloge k računu (priloga A3) uveljavlja plačilo za gradbeno-režijska dela, ki jih je v letu 2015 nesporno izvedla na stanovanjsko-poslovnem objektu v toženkini lasti (parcela št. 555/1 k.o. X.). Plačilo denarnega zneska primarno zahteva na podlagi pogodbe oziroma naročila, podrejeno pa se sklicuje na neupravičeno pridobitev v sferi toženke. Z izpodbijano sodbo je v predmetni zadevi odločeno drugič. S sodbo P 32/2018 z dne 16. 12. 2019 je sodišče prve stopnje sprva odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119801/2017 z dne 13. 12. 2017 v 1. in 3. točki ostane v veljavi, tako da je toženka tožnici zavezana plačati vtoževano terjatev s pripadki, skupaj z že v sklepu o izvršbi odmerjenimi izvršilnimi stroški s pripadki. Po vloženi pritožbi toženke je naslovno sodišča zgoraj citirano prvostopenjsko sodbo s sklepom I Cp 308/2020 z dne 9. 6. 2020 razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da tožbeni zahtevek zoper toženko na primarno uveljavljani pravni podlagi, to je na podlagi sklenjene pogodbe oziroma podanega naročila za izvedbo gradbeno-režijskih del na objektu v njeni lasti, ni utemeljen. Sodišču prve stopnje je zaradi varstva ustavnih procesnih jamstev zadevo vrnilo v novo sojenje, da utemeljenost tožbenega zahtevka presodi še na podrejeno zatrjevani pravni podlagi, to je ob uporabi določb o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ in prvi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ).

7. Z ozirom, da je bila prvotna prvostopenjska odločitev s strani pritožbenega sodišča razveljavljena in pravno gledano ni obstajala več, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ponovno zavzelo razloge glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na primarno uveljavljani pravni osnovi1 (s toženko sklenjen dogovor o izvedbi gradbenih del). Pri tem je s podlago v prvem odstavku 362. člena ZPP povzelo v razveljavitvenem sklepu I Cp 308/2020 z dne 9. 6. 2020 v tej zvezi že izražena stališča naslovnega sodišča2 in pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati (215. člen ZPP), da je izvedbo gradbeno-režijskih del na objektu v A. naročila toženka oziroma da so bila gradbena dela izvršena na osnovi dogovora s toženko (pomanjkanje pasivne stvarne legitimacije). Tak zaključek je pritožbeno sodišče argumentirano sicer zavzelo že v sklepu I Cp 308/2020 (podlage za spremembo prvotne prvostopenjske odločitve ni imelo, saj je bilo zaradi varovanja pravice pravdnih strank do obravnavanja in pritožbe potrebno, da utemeljenost tožbenega zahtevka na podrejeno zatrjevani pravni podlagi (neupravičena pridobitev) najprej presodi prvostopenjsko sodišče), v predmetni sodbi pa v odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s tem strnjeno ponavlja in odgovarja, kot je razvidno v nadaljevanju.

8. Pritrditi je sicer pritožbi, da je toženka ugovor pasivne legitimacije z navedbami, da ni zavezana za plačilo računa, ker je dokazni postopek pokazal, da je bila sporna pogodba sklenjena med tožnico in sinom toženke, D., podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo (18. 2. 2019), v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2019 (in nato še v vlogi z dne 21. 11. 2019). Tožnica se je tudi pravočasno, v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2019, sklicevala na prekluzijo toženke z zgornjimi trditvami (286. člen ZPP). V zvezi s tem vprašanjem sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni zavzelo stališča, vendar navedeno na pravilnost in zakonitost konkluzije, da toženka ni pasivno legitimirana za plačilo opravljenih gradbenih del na temelju pogodbe, ne vpliva. Prvostopenjski zaključek, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena o obveznosti toženke, da tožnici na temelju dogovora z njo plača za opravljeno investicijo v njeno nepremičnino, namreč vzdrži kot pravno pravilen neoziraje na s strani toženke podan ugovor pasivne legitimacije, torej tudi, v kolikor ta ugovor ne bil bil izrecno uveljavljan, kakor izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

9. Najprej velja pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sprva navaja, da toženka ni dokazala niti, da se je za plačilo gradbenih del zavezala kot porok ali zastavitelj, v nadaljevanju pa nasprotujoče ugotavlja, da je toženka za zavarovanje bodočih terjatev tožnice iz naslova investicije v njen objekt na svojih drugih nepremičninah ustanovila maksimalno hipoteko (zastavno pravico na nepremičnini) do višine 40.000,00 EUR. Kljub navedenemu procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo moč preizkusiti, ni podana. Med pravdnima strankama namreč niti ni bilo spora o tem,3 da je bila tožničina načrtovana investicija (bodoča terjatev) v toženkino nepremičnino zavarovana z zastavno pravico na drugih njenih (sosednje ležečih) nepremičninah, to je z maksimalno hipoteko, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena v obliki notarskega zapisa (notarski zapis SV 989/14 z dne 26. 8. 2014 - priloga A5) in je na tej osnovi v korist tožnice kot hipotekarne upnice vknjižena v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižna izpiska v prilogi A6), kar vse izhaja tudi iz priloženega listinskega dokaznega gradiva. Glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP sodišču prve stopnje tega dejstva v okviru dokaznega postopka zato niti ni bilo potrebno ugotavljati. Kot ključno za odločitev v zadevi pa se je ob pravilni uporabi materialnega prava pokazalo vprašanje, ali je toženka maksimalno hipoteko na svojih drugih nepremičninah v korist tožnice ustanovila zaradi zavarovanja svojega ali tujega (sinovega) dolga iz naslova opravljenih gradbenih del tožnice na njenem objektu. Tožnica plačilo teh del, ki so bila sicer nesporno opravljena na objektu toženke v letu 2015, primarno uveljavlja na podlagi dogovora o njihovi izvedbi, tak zahtevek pa lahko z uspehom uveljavi le zoper drugo pogodbeno stranko v obligacijskem razmerju (osebni dolžnik) oziroma zoper morebitnega poroka4 (1012. in 1019. člen OZ), ne pa tudi zoper realnega dolžnika, ki je svoje nepremičnine zastavil v zavarovanje tujega dolga. Realni dolžnik namreč ni hkrati tudi dolžnik iz obligacijskega razmerja, zato mu sodišče plačila zavarovane terjatve ne more naložiti.5 Kot izpostavljeno že zgoraj, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni osebna dolžnica po sporni pogodbi za izvedbo gradbenih del. 10. Vprašanje stvarne pasivne legitimacije za plačilo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja je vprašanje materialnega prava, na katerega sodišče odgovori po izvedenem kontradiktornem pravdnem postopku (5. člen ZPP), v katerem je zaradi razpravnega načela vezano na s strani pravdnih strank ponujeno procesno gradivo (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP). Že zgolj izhajajoč iz tožničinih zatrjevanj ter glede na rezultate dokaznega postopka (8. člen ZPP) pa je sodišče prve stopnje imelo podlago za zaključek, da toženka kot hipotekarna dolžnica ni hkrati tudi osebna dolžnica iz spornega pogodbenega razmerja. Dokaznega bremena o tem tožnica, neodvisno od s strani toženke kasneje podanega ugovora pasivne legitimacije, namreč tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni zmogla (215. člen ZPP). Tak zaključek sodišča prve stopnje je potrebno podpreti že zgolj zaradi nekonsistentnih tožbenih zatrjevanj o tem, ali je dogovor o izvedbi gradbenih del na spornem objektu s tožnico kot druga pogodbena stranka dejansko sklenila toženka. Da temu ni tako, pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe pokazal tudi dokazni postopek. Kot je bilo izpostavljeno že v razveljavitvenem sklepu I Cp 308/2020 je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2018 (dopolnitev tožbe) najprej zatrjevala, da od toženke na podlagi spornega računa po pogodbi terja plačilo za izvedbo gradbenih del na njenem poslovno-stanovanjskem objektu. Pri tem je celo prerekala trditve toženke iz ugovora zoper sklep o izvršbi o sklenjenem dogovoru s tožnico o izvedbi investicije v toženkin poslovni objekt v višini 40.000,00 EUR s pojasnilom, da listina v prilogi B2 predstavlja le zapis pogojev, pod katerimi je bila tožnica pripravljena izvesti dela na objektu toženke, za katera je bila dogovorjena izdaja računa in plačilo s strani toženke, tožnica pa si je izgovorila še zavarovanje v obliki maksimalne hipoteke, ki je bila nato dne 26. 8. 2014 sklenjena v obliki notarskega zapisa. Neskladno s tem pa je nato v nadaljevanju navajala, da je bil pobudnik spornega pravnega posla oziroma naročila dejansko toženkin sin, D.B.. Tudi račun za že leta 2015 zaključena dela je bil izdan šele leta 2017 zato, ker je toženkin sin zavajal tožnico, da si ureja kredit za plačilo računov, obljubljal plačilo ter prosil za odložitev izdaje računa, kar je mogoče razumeti le tako, da je osebni dolžnik po sporni pogodbi toženkin sin, D.B.. Tudi na pripravljalnem naroku dne 6. 11. 2018 je tožnica zatrjevala, da se je s toženkinim sinom in dejansko tudi s toženko dogovorila za plačilo del po tržni ceni. Hkrati pa je navedla tudi, da je D.B. z Dogovorom plačila z dne 28. 2. 2016 zagotovil poplačilo dolga v roku 24 mesecev, ta dogovor pa hkrati predložila kot dokaz (priloga A9). Pri tem ne gre spregledati tudi navedb v dopolnitvi tožbe, da je tožnica že pred izvedbo spornih del imela težave s sinom toženke, saj ji ta na osnovi opravljeni del na mansardi istega objekta po računu še zmeraj dolguje plačilo, s čemer je tožnica pojasnjevala tudi zagotovitev hipotekarnega zavarovanja sporne terjatve. O tem, da je izvedbo gradbenih del na objektu toženke naročil njen sin in ne toženka sama, pa je sodišče prve stopnje lahko prepričljivo sklepalo že na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice R., ki jo je povsem pravilno razumelo in v obrazložitev izpodbijane sodbe tudi korektno povzelo (s pritožbo zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana). Zgoraj imenovani je namreč nedvoumno izpovedal, da so vsi dogovori glede izvedbe gradbenih del potekali med njim ter sinom tožnice, D., pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo tožnica izvedla dela, tožničin sin pa jih bo plačal. S toženko zakoniti zastopnik tožnice ni imel nobenih kontaktov, srečala sta se le pri notarju, ko je toženka kot zastaviteljica dala zagotovilo za svojega sina, da bo poravnal tožničino terjatev (ustanovitev maksimalne hipoteke). Smiselno enako izhaja tudi iz toženkine izpovedbe. Po izpovedbi R. pa je bil tudi sin tožnice tisti, ki je v razmerju do tožnice obljubljal in zagotavljal plačilo spornega dolga. Tudi iz izpovedbe priče D. izhaja, da se je on z zakonitim zastopnikom tožnice R. dogovarjal o izvedbi gradbenih del, pri čemer je tudi pojasnil, da sta znanca, ki se poznata že 30 let. 11. Sodišče druge stopnje se je v prejšnjem pritožbenem postopku opredelilo tudi do navedb toženke v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi s Pisnim dogovorom (priloga B2) ter pojasnilo, da je te potrebno razumeti v smislu sklepanja sporazuma za zavarovanje bodoče denarne terjatve tožnice iz naslova investicije v toženkin poslovni objekt z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na njenih drugih nepremičninah. Z ozirom, da je do hipotekarnega zavarovanja sporne terjatve z zastavitvijo toženkinih nepremičnin nedvomno prišlo, pa že logično sklepanje vodi v zaključek, da tožničina investicija v toženkin objekt ni bila opravljena brez njene vednosti in je bila toženka z izvedbo teh del dejansko seznanjena ter jim ni nasprotovala, vendar pa na tej osnovi ni mogoče sklepati, da je ta dela tudi naročila toženka. V tej smeri ni mogoče sklepati niti glede na izpovedbo toženke, da so se pri notarju dogovorili, kdaj se bo investicija tožnice v toženkino nepremičnino začela vračati. Z ozirom, da je maksimalna hipoteka instrument za zavarovanje bodočih in pogojih terjatev, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, zapadlost same terjatve sicer ni bistvena sestavina pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke,6 kot to sicer določa tretji odstavek 141. člena SPZ, vendar pa ni mogoče prezreti, da je zapadlost zavarovane terjatve po prvem odstavku 153. člena SPZ pogoj za realizacijo hipoteke. Toženka kot realna hipotekarna dolžnica je zato imela pravni interes, da s hipotekarno upnico razpravlja o tem vprašanju. Pritožba izpostavlja tudi, da je o toženki kot stranki spornega pogodbenega razmerja mogoče sklepati z ozirom na to, da je plačilu tožničine terjatve sprva oporekala iz drugih razlogov (zavrnitev računa kot pretiranega, nespecificiranega in preuranjenega ter navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi o nezapadlosti terjatve, napakah posameznih del ter nedokončanih delih, vključno s prerekanjem računa po višini), ne pa zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da ima toženka kot realna hipotekarna, ne pa hkrati osebna dolžnica, zaradi načela akcesornosti hipoteke, ki deli usodo zavarovane terjatve, zoper hipotekarnega upnika na voljo ne le materialnopravne ugovore, ki zadevajo samo hipoteko, temveč tudi tiste, ki se nanašajo na zavarovano terjatev,7 zato je takšne, t.i. opozicijske ugovore, upravičeno uveljavljala. Ta okoliščina prvostopenjskega zaključka, da dogovora o izvedbi gradbenih del na objektu v njeni lasti ni sklenila toženka, temveč njen sin D.B., zato ne more omajati. Prav tako na tej osnovi ni mogoče zaključiti, da je v predmetnem postopku obstoj svoje obveznosti do tožnice na podlagi sporne pogodbe (konkludentno) priznala.

12. Pravilna pa je tudi prvostopenjska pravna presoja, da tožnica plačila za na toženkinem objektu opravljena gradbena dela od nje ne more terjati niti na osnovi določb o neupravičeni pridobitvi. Najprej je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je tožnica navedbe v zvezi z neupravičeno pridobitvijo v okviru novega sojenja glede na določbo 286. člena ZPP podala prepozno. Naslovno sodišče je res v sklepu I Cp 308/2020 zavzelo stališče, da zahtevek tožnice na pogodbeni osnovi v razmerju to toženke ni utemeljen in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka presodi še na podredno zatrjevani pravni osnovi, ob uporabi določb, ki normirajo neupravičeno pridobitev. Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP sicer zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Sodišča kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov upoštevajo tudi možnost, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka izbranem procesnem gradivu še niso izkazala kot relevantna.8 O pravkar navedenem pa obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Tožnica se je na neupravičeno pridobitev kot pravno podlago njenega tožbenega zahtevka podrejeno sklicevala že v dopolnitvi tožbe, sodišče prve stopnje pa jo je že na pripravljalnem naroku dne 6. 11. 2018 v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo) pozvalo, da ustrezno dopolni trditveno podlago glede neupravičene pridobitve, na katero se sklicuje podredno. Tožnica je določne navedbe v tej zvezi sicer podala pravočasno, še pred prvim narokom za glavno obravnavo (18. 2. 2019) v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2018 (v soglasju s toženko in njenim sinom je tožnica opravila specificirano navedena vlaganja v toženkino nepremičnino, vrednost katere je bila s tem povečana za vtoževani znesek). Trditev, ki jih je tožnica podala šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 10. 2020 v okviru novega sojenja v zadevi, pa ni mogoče šteti kot pravočasnih zgolj iz razloga, ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi podrejeno zatrjevane neupravičene pridobitve v prvotni prvostopenjski sodbi ni pravno presojalo (ker je tožbenemu zahtevku ugodilo že na primarno uveljavljani kotraktni osnovi) in se je v pritožbenem postopku pokazalo, da bo obravnava tožbenega zahtevka potrebna tudi ob uporabi te pravne podlage. Za relevantnost v vlogi z dne 16. 10. 2020 navedenih dejstev za predmetno odločitev je tožnica, v predmetnem postopku zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, vedela že ob dopolnitvi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2018, o tem pa je bila poučena še na pripravljalnem naroku, kjer jo je sodišče prve stopnje spodbudilo k dopolnitvi nepopolnih navedb glede neupravičene pridobitve. Da dejstev iz vloge z dne 16. 10. 2020 ni mogla navesti že prej v postopku, ker zanje ni vedela, pa tožnica niti ni zatrjevala.

13. V obravnavni zadevi ni sporno, da je toženka na objektu v lasti toženke z lastnimi sredstvi opravila določena gradbena dela in izhajajoč iz načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit - 8. člen SPZ) tudi ni moč oporekati, da je bila s tem povečana vrednost toženkine nepremičnine. Kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, pa je splošna predpostavka neupravičene pridobitev odsotnost pravnega temelja za izvedbo spornih gradbenih oziroma investicijskih del, ta pa v danem primeru ni bila ne zatrjevana ne izkazana. Z ozirom, da je v obravnavanem primeru izhajajoč iz trditvene podlage pravnih strank po opravljenem dokaznem vrednotenju (8. člen ZPP) potrebno izhajati iz prepričanja, da je tožnica gradbena dela na objektu toženke opravila na temelju dogovora, sklenjenega z njenim sinom D., pravilna uporaba materialnega prava namreč narekuje zaključek, da tožbeni zahtevek ob uporabi določb o neupravičeni pridobitvi ne more biti utemeljen. Tožnica namreč ni ne zatrjevala ne izkazala, da je investicijo v toženkin objekt napravila brez pravnega temelja oziroma da bi ta kasneje odpadel ali se ne bi uresničil. 14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presojalo tudi, ali se je D.B. zavezal tožnici njeno investicijo v skupni vrednosti 40.000,00 EUR poravnati šele po odprtju gostinskega lokala in pri tem tudi zašlo v nasprotje, kot ga izpostavlja pritožba. Izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe sicer res ni jasno, ali je bil sklenjen dogovor o vračanju investicije (šele) po odprtju lokala, ali tak dogovor ni bil sklenjen, vendar navedeno za predmetno odločitev niti ni relevantno (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka zato ni podana). Tudi v kolikor bi bil sklenjen dogovor o vračanju investicije šele po odprtju gostinskega lokala, to namreč ne bi vodilo v zaključek, da je bila sporna investicija opravljena glede na temelj, ki se kasneje ni uresničil, kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi ne more biti dvoma, da je tožnica gradbena dela na toženkinem objektu opravila na podlagi pogodbenega dogovora (pravni temelj), ali se je toženkin sin D.B. zavezal tožnici investicijo povrniti šele po odprtju gostinskega lokala, pa ni vprašanje obstoja temelja pogodbenega razmerja, temveč vprašanje zapadlosti obveznosti, ki jo je na podlagi dogovora s tožnico dolžan izpolniti toženkin sin kot nasprotna pogodbena stranka (plačilo za opravljena gradbena dela). Z ozirom, da po obrazloženem pravna podlaga tožničine investicije v toženkin objekt še zmeraj obstoji, pa tožnica izpolnitvenega zahtevka zoper sopogodbenika (D.B.) ne more nadomestiti z zahtevkom iz neupravičene pridobitev zoper toženko kot tretjo osebo.9 Do drugačnega zaključka ne privede niti uporaba določbe prvega odstavka 48. člena SPZ. Z institutom povečanja vrednosti nepremičnine iz citirane določbe je zgolj konkretizirano načelo superficies solo cedit, po katerem vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine, graditelj pa ima verzijski zahtevek, kot ga ureja 190. člen OZ.10 Pravilna pa je prvostopenjska pravna presoja, ta tožnice ni mogoče opredeliti kot graditeljice v smislu prvega odstavka 48. člena SPZ, saj v nepremičnino toženke ni vlagala v svojem imenu ter za svoj račun, temveč za toženkinega sina na podlagi z njim sklenjene pogodbe. Z ozirom na to, da je toženka za sinovo obveznost garantirala z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na svojih drugih nepremičninah, sicer ni mogoče sklepati, da je izvedbi gradbenih del nasprotovala, vendar pa to ne pomeni, da je toženka soglasje za izvedbo gradbenih del po prvem odstavku 48. člena SPZ izrazila tožnici kot izvajalki del. Takšno soglasje je tožnica lahko podala kvečjemu v razmerju do svojega sina, ki je kot graditelj v smislu prvega odstavka 48. člena SPZ za izvedbo gradbenih del angažiral tožnico.

15. Četudi toženki kot realni hipotekarni dolžnici ni mogoče naložiti plačila zavarovane terjatve, pa ni odveč pripomniti, da tožnica kot hipotekarna upnica z vložitvijo hipotekarne tožbe zoper toženko od nje lahko zahteva, da prizna, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopusti poplačilo tožničine terjatve z izvršbo na te nepremičnine. Predpogoj za vložitev hipotekarne tožbe je zapadlost terjatve, predhodna izvršba zoper osebnega dolžnika pa za realizacijo hipoteke ni potrebna. Ko dolg zapade, ima hipotekarni upnik namreč pravico poplačati se iz nepremičnine, saj obveznost realnih hipotekarnih dolžnikov, ki niso hkrati tudi osebni, ni subsidiarna.11 Takšnega pravnega varstva tožnica s predmetnim tožbenim zahtevkom, ki glasi na plačilo s hipoteko zavarovane terjatve, ne more uveljaviti. Bistvene kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvajanja materialnega procesnega vodstva prvostopenjskega sodišča v smeri pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka glede na trditve tožnice o zavarovanju sporne denarne terjatve z zastavno pravico na toženkinih nepremičninah pa pritožba ne uveljavlja, naslovno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

16. Pravilna je tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Dne 6. 4. 2019 se je vrednost točke po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) sicer res povišala iz dotedanjih 0,459 EUR na 0,60 EUR, vendar pa se v nasprotju s prepričanjem pritožbe pri odmeri pravdnih stroškov v skladu z ustaljeno sodno prakso12 vselej uporabi vrednost točke, ki je veljavna na dan odločanja sodišča, ko nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in je v danem primeru znašala 0,60 EUR ter je bila pravilno uporabljena v izpodbijani sodbi. Vrednost odvetniške storitve glede na vrednost spornega predmeta je sicer res potrebno ugotavljati glede na vrednost točke v času, ko je bila storitev opravljena, pregled zadeva pa pokaže, da je bilo tudi navedeno v okviru prvostopenjske stroškovne odmere spoštovano. Do 6. 4. 2019, ko je bila vrednost točke povišana na 0,60 EUR, so toženki stroški nastali zgolj z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, vrednost odvetniške storitve pa je bila glede na vrednost spora (28.297,54 EUR s pripadki) in takrat veljavno vrednost točke 0,459 EUR pravilno ugotovljena v višini 700 točk in posledično pravilno priznani tudi materialni stroški ter DDV na tako opravljeno storitev. Stroški za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 18. 2. 2019, pa toženki niso nastali, saj na tem naroku ni imela kvalificiranega pooblaščenca.

17. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Glede na pritožbeni neuspeh tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sama stroške odgovora na pritožbo krije tudi toženka, saj njena izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL sklep I Cp 2794/2017 z dne 7. 3. 2018 (Prejšnja odločitev prvostopenjskega sodišča je bila s strani pritožbenega sodišča v celoti razveljavljena, zato pravno gledano ne obstaja več. Četudi je prejšnjič pritožbeno sodišče ugotovitvam in razlogom pritrdilo, to sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da ob ponovnem odločanju vprašanja ponovno presoja in o tem navede tudi razloge (pa čeprav enake kot ob prvem sojenju). Sicer stranki odvzame možnost, da se (tudi) zoper ta del odločitve (ponovno) pritoži, onemogoči pa je tudi (ponoven) pritožbeni preizkus. Sklicevanje na razloge, ki so bili navedeni v razveljavljeni odločbi, tako ne zadostuje). 2 O tem VSL sklep I Cpg 621/2019 z dne 25. 8. 2020 (Z zakonsko zahtevo, da mora sodišče prve stopnje upoštevati napotke za nadaljnje delo, ni ogrožena neodvisnost sodišča prve stopnje. Neodvisnost je sodišče prve stopnje glede pojmovanja in razumevanja prava ter glede izbire in razlage pravnih norm uresničilo s tem, ko se je (prvič) izreklo o utemeljenosti zahtevka in svojo sodbo obrazložilo s takšnimi ali drugačnimi pravnimi argumenti. Po tem, ko je bila zadeva preizkušena na pritožbeni stopnji, v konkretnem primeru pa celo na Vrhovnem sodišču RS, ko se je hierarhično najvišje sodišče izreklo o pravilnosti uporabe (tudi) materialnega prava, ni nobene potrebe, da bi se zaradi varovanja neodvisnosti sodišča prve stopnje vztrajalo na „pravici“ prvostopenjskega sodišča, da ohrani svoje materialnopravno stališče, glede katerega je svoje že povedalo in s tem svojo neodvisnost tudi že „izčrpalo“. Sodišče prve stopnje v novi odločbi lahko vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, mora pa ugotoviti vsa tista dejstva, ki so po presoji instančnega sodišča odločilna, in s tem omogočiti morebitno spremembo sodbe v pritožbenem postopku). 3 Navedbe toženke v ugovoru zoper sklep o izvršbi in navedbe tožnice v dopolnitvi tožbe z dne 11. 4. 2018. 4 Tožnica v predmetnem postopku ni zatrjevala, da se je toženka sporno obveznost zavezala plačati kot porok. 5 T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 688 in 689. 6 VSL sklep I Cp 982/2009 z dne 13. 5. 2009 in VSL sodba in sklep I Cpg 316/2015 z dne 2. 9. 2015. O tem tudi T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 660. 7 VS RS sodba II Ips 109/2009 z dne 14. 4. 2011 ter odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 28. 8. 2008. 8 Tako VS RS v sodbi II Ips 347/2010 z dne 30. 1. 2014. 9 Tako VS RS v sodbi II Ips 4/2015 z dne 26. 5. 2016 (Obstoj veljavne pogodbene podlage v primerih, kakršen je tudi sporni, ki omogoča uveljavljanje ustreznih pravno poslovnih zahtevkov, izključuje bodisi vzporedno bodisi podrejeno uveljavljanje sodnega varstva zoper tretjo osebo na drugi obligacijski podlagi, kot je tudi institut neupravičene pridobitve, ki temelji na obveznosti, ki je neposlovne narave). 10 R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 278. 11 T. Keresteš v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 688 in 689. 12 VDSS sklep Psp 263/2019 z dne 21. 11. 2019 in VSL sklep II Cp 1345/2019 z dne 21. 8. 2019 (Po utrjenem stališču sodne prakse obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere in v kakšni višini. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo s sklepom dne 9. 5. 2019, ko je že veljala nova vrednost točke, zato je pri odmeri stroškov tudi pravilno uporabilo vrednost točke 0,60 EUR).