Up-132/99

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V. na seji senata dne 29. 11. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 505/97 z dne 10. 2. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 9/97 z dne 8. 5. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 196/96 z dne 9. 10. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na odstranitev v njeno zemljišče položenega telefonskega kabla in na vzpostavitev prejšnjega stanja z zasutjem jarka ter zahtevek za prepoved bodočih posegov v zemljišče tožnice. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za izgradnjo sekundarnega naročniškega voda in da je bil dolžan v skladu z naročniško pogodbo ta dela opraviti vsak naročnik (in ne tožena stranka Telekom Slovenije) sam s predhodnim soglasjem lastnika zemljišča, preko katerega je vod potekal. Sodišče tudi meni, da je ravnanje tožeče stranke, ki je za izvršena dela v njenem zemljišču vedela, vendar zoper njih proti izvajalcu ni nasprotovala, temveč je svojemu možu celo rekla, da se zaradi njih ne bo prepirala, šteti, da je s posegom soglašala. Pritožba in revizija sta bili iz enakih razlogov zavrnjeni kot neutemeljeni. Ob tem je revizijsko sodišče posebej poudarilo, da sme presojati samo kršitve pravil materialnega in procesnega prava, zato je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Glede na to naj bi sodišče vezala ugotovitev nižjih sodišč, da je tožeča stranka s posegom soglašala in ga odobrila s konkludentnim dejanjem: s tem, ko ni nasprotovala tretjim osebam, in s tem, ko je svojcem izjavila, da se ne bo prepirala.Ta revizijski zaključek v ustavni pritožbi graja ustavna pritožnica. Meni, da je vprašanje obstoja njenega soglasja pravno in ne dejansko vprašanje, kot zaključuje revizijsko sodišče. S tem stališčem naj bi po mnenju pritožnice revizijsko sodišče kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) in pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave), saj revizijskih trditev glede obstoja soglasja za poseg sploh ni obravnavalo, tehtalo, niti ni o njih zavzelo stališča. Takšno ravnanje sodišča naj bi posledično povzročilo tudi kršitev pravice do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), pravice do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave) in pravice do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Ustavno sodišče je tudi že večkrat poudarilo, da pravica do revizije ni ustavna pravica, temveč gre narava ustavne pravice samo pravici do pritožbe. V konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bila katera od strank neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugo niti da bi odločitev sodišča odstopala od ustaljene sodne prakse, zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) in pravica do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave) nista bili kršeni.

3.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude