Jedro

Organ za BPP se je pri odločanju o dodelitvi BPP tožniku s sklicevanjem na 24. člen ZBPP spustil v presojo posameznih, v postopku izvedenih dokazov. Pri tem pa ni vpogledal v celoten sodni spis zadeve, temveč kot izhaja iz upravnega spisa le v sodbo ter posamezne listine, ki jih je v postopku predložil tožnik na poziv organa za BPP. V takem primeru, ko se tožnik pri utemeljitvi svojih pritožbenih razlogov sklicuje na podatke sodnega spisa, je organ za BPP dolžan le-tega tudi pribaviti in vpogledati. V primeru, ko se dokazi nahajajo v samem sodnem spisu zadeve, na katerega se nanaša dodelitev BPP, se organ ne more sklicevati na to, da prosilec (tožnik) potrebnih dokazov ni predložil. Organ za BPP ne more zgolj na podlagi tožnikove navedbe, da sama odškodnina ni razlog, da bi zadoščala simbolična odškodnina, zaključiti, da zadeva ni pomembna za tožnikov socialno-ekonomski položaj ter da zato zadeva za tožnika oziroma njegovo družino ni življenjskega pomena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 461/2013 z dne 28. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za BPP z dne 11. 11. 2013, ki jo je ta vložil zaradi zastopanja v postopku na drugi stopnji v odškodninski zadevi, ki jo je na prvi stopnji reševalo Okrajno sodišče v Črnomlju P 228/2012. V obrazložitvi citira 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je tožnik v dopolnitvi vloge navedel, da želi v pritožbi uveljavljati bistveno kršitev postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnika. Navedel je, da naj bi prišlo do neskladja med izpovedbo policistke A.A. ter policista B.B., kako naj bi tožnik izstopil iz policijskega avtomobila po prihodu do policijske postaje. Vendar pa za te navedbe, torej kako sta izpovedala navedena policista, tožnik v spis za BPP ni predložil nobenih dokazov (zapisnika o zaslišanju navedenih policistov), čeprav je bil s pozivom za dopolnitev vloge z dne 22. 11. 2013 na predložitev dokazov posebej opozorjen. Organ za BPP pa tudi ocenjuje, da dejstvo, kako je nekdo izstopal iz policijskega avtomobila, ni pravno relevantno dejstvo, kako naj bi prišlo do poškodbe na nekem drugem kraju, še preden je nekdo sploh bil v avtomobilu. Organ za BPP meni, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj verjame policistoma, in sicer zato, ker sta oba enotno in soglasno izpovedala, da ni res, da bi policist C.C. 24. 5. 2011 udaril tožnika z roko v predel prsnega koša, kar ta zatrjuje. Tudi ni res, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izpovedba priče D.D. ni verodostojna. Meni, da je prvostopno sodišče v sodbi P 228/2012 z dne 15. 10. 2013 odločitev dovolj obrazložilo in ocenjuje, da zadeva tožnika nima verjetnih izgledov za uspeh in je zato ni potrebno braniti v postopku s pravnimi sredstvi. Izpostavlja pa tudi, da je tožnik v dopolnitvi prošnje za BPP navedel, da sama odškodnina ni razlog ter da bi zadoščala tudi simbolična odškodnina, kar po mnenju organa za BPP kaže na to, da zadeva ni pomembna za tožnikov socialno ekonomski položaj ter da pričakovani izid zadeve za tožnika oziroma njegovo družino ni življenjskega pomena, kar je po prvem odstavku 24. člena ZBPP pogoj za odobritev BPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je po lastni oceni relevantnih dokazov predložil zapisnik z naroka, tretjo pripravljalno vlogo ter izvedensko mnenje. Izpostavlja, da organ za BPP ni izrecno zahteval kopije zapisnikov pričanja policistov, niti zapisnikov zaslišanja drugih prič. Da bi organ za BPP ugotovil dejstva in ocenil posamezne dokaze, bi moral vpogledati v celoten spis, ki pa ga tožnik že po naravi stvari ni mogel predložiti kot dokaz. Nenazadnje bi organ za BPP moral tožnika zaslišati oziroma vsaj konkretno navesti, katere dokaze naj predloži, ne pa izbora prepustiti tožniku. Po njegovem prepričanju to pomeni kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ob odločanju o njegovi prošnji za BPP je organ za BPP povsem nekritično sledil navedbam v sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 15. 10. 2013. Zmotno je mnenje, da ni pomembno, ali se je tožnik pri izstopu iz avtomobila zvijal od bolečin, čeprav je do poškodbe prišlo na drugem kraju. Vse to namreč kaže, da je tožnik le nekaj trenutkov pred tem dejansko bil poškodovan ter da je trpel bolečine neposredno po dogodku. Policist B.B. ga je „prepustil“ očetu, kar pomeni, da ni mogel stati brez pomoči drugih. Če bi tožnik lahko stal, zagotovo ne bi 16-letnika bilo treba podati v roke očetu. Obrazložitev, da sta priči A.A. in B.B. enotno in skladno izpovedali, ne zadostuje standardu obrazložene sodbe. Še toliko bolj zaradi opozoril tožnika na neskladje v njunih izpovedbah, do katerih se sodišče v sodbi P 228/2012 ni opredelilo. Prav tako meni, da izostanek priče D.D. z zaslišanja ne more biti razlog, zaradi katerega ni priča verodostojna. Poudarja, da sta tožnik in D.D. natančno in skladno izpovedala, kaj se je dogajalo kritičnega dne. Njuni izpovedbi se tako v bistvenem ne razlikujeta. D.D. je le enkrat popravil svojo izpovedbo tekom pričanja, in sicer glede tega, ali je policist E.E. še bil na kraju dogodka, ko je C.C. udaril tožnika. Takšno neskladje, ki ga je D.D. ob zaslišanju takoj popravil, pa je mogoče pripisati časovni oddaljenosti dohodka, kar pa ne omaje verodostojnosti njegove izpovedbe. Sicer pa glede tega dejstva niti policista nista bila prepričana. Glede tega, da je D.D. izpovedal, da je tožnik padel na tla ter da je drugič izpovedal, da je tožnik pokleknil na tla, iz izpovedbe tožnika pa sicer izhaja, da je po udarcu padel na tla tako, da je po padcu klečal na kolenih, izjave D.D. ni mogoče šteti za neskladno in neverodostojno. Tako je prepričan, da je v navedenih delih dejansko stanje v izpodbijani odločbi ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno ter iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep o dejanskem stanju. Sodišče v sodbi tudi ni navedlo, zakaj ni zaslišalo policista E.E. in zakaj ni izvedlo dokaza s soočenjem, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Tako je prepričan, da vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ni očitno nerazumna ter da pričakovanje tožnika ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zadeva pa ima očitne izglede za uspeh. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati sodišču predlaga, da toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču smiselno predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan objektivni pogoj po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku za zastopanje pred sodiščem druge stopnje v zvezi s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 228/2012 z dne 15. 10. 2013, ki je bila izdana v postopku zaradi plačila odškodnine 2.100,00 EUR, ki ga je sprožil tožnik zoper toženko Republiko Slovenijo in s katero je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožnika – prosilca za BPP zavrnilo.

Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te določbe ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Presoja upravičenosti dodelitve BPP torej vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja BPP, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu nalaga navedena določba in jo je organ dolžan izvesti, pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (primerjaj: sodba VS RS X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013).

Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP svojo odločitev v izpodbijani odločbi oprl na ugotovitev, da tožnik za navedbe, kako sta izpovedala policista A.A. in B.B., v spis za BPP ni predložil nobenih dokazov (zapisnikov o zaslišanju navedenih policistov), čeprav je bil s pozivom na predložitev dokazov posebej opozorjen. Hkrati je organ za BPP ocenil, da dejstvo, kako je nekdo izstopal iz policijskega avtomobila, ni pravno relevantno dejstvo, kako naj bi prišlo do poškodbe na nekem drugem kraju, še preden je nekdo bil v avtomobilu. Prav tako je ugotovil, da je sodišče v prvostopenjski sodbi obrazložilo, zakaj verjame policistoma A.A. in B.B. ter navedel, da je tudi obrazložilo, zakaj izpovedba priče D.D. ni verodostojna. Sodišče tako ugotavlja, da se je organ za BPP pri odločanju o dodelitvi BPP tožniku v obravnavani zadevi s sklicevanjem na 24. člen ZBPP spustil v presojo posameznih, v postopku izvedenih dokazov. Pri tem pa ni vpogledal v celoten sodni spis zadeve, temveč kot izhaja iz upravnega spisa le v sodbo P 228/2012 ter posamezne listine, ki jih je v postopku predložil tožnik na poziv organa za BPP. Vendar pa sodišče sodi, da je v takem primeru, ko se tožnik pri utemeljitvi svojih pritožbenih razlogov sklicuje na podatke sodnega spisa, dolžan organ za BPP le-tega tudi pribaviti in vpogledati. V takšnem primeru, ko se dokazi nahajajo v samem sodnem spisu zadeve, na katerega se nanaša dodelitev BPP, se organ po presoji sodišča ne more sklicevati na to, da prosilec (tožnik) potrebnih dokazov ni predložil. Sodišče pa še dodaja, da organ za BPP ne more zgolj na podlagi tožnikove navedbe, da sama odškodnina ni razlog, da bi zadoščala simbolična odškodnina, zaključiti, da zadeva ni pomembna za tožnikov socialno-ekonomski položaj ter da zato zadeva za tožnika oziroma njegovo družino ni življenjskega pomena. V zgoraj citirani določbi druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP je pri presoji dodelitve BPP kot pogoj, poleg pomembnosti zadeve za prosilčev socialno-ekonomski položaj, potrebno upoštevati tudi pomembnost zadeve za prosilčev osebni položaj. Sicer pa bi po presoji sodišča organ za BPP, kolikor se pri svoji odločitvi sklicuje na določbo druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, s tem v zvezi moral tožnika pozvati, da to pojasni.

Ker je po povedanem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ za BPP pridobiti celoten spis P 228/2012 ter glede na razloge za pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 228/2012 ter navedbe v predmetni tožbi, s katerimi tožnik utemeljuje svoje pritožbene navedbe, prošnjo za BPP ponovno presoditi ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa bo moral organ za BPP paziti, da njegova presoja ne bo presegla pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, kot je določen v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13).