Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič ter dokaza z vpogledom v drug spis. Skladno z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe med drugim navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, vendar pa skladno s pravno teorijo in ustaljeno (ustavno) sodno prakso taka splošna opredelitev ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da so ti predlagani dokazi (zaslišanje dveh prič in vpogled v drug spis istega sodišča) nepotrebni. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 25. 7. 2014, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo samo dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, zavrnilo pa je zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik, tj. A.A., B.B. in C.C.. Navaja, da je sodišče razloge za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem prič navedlo zgolj glede odvetnika C.C., razlogov za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem ostalih dveh prič pa ni navedlo, zaradi česar zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Navaja, da izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede zavrnitve dokaznega predloga tožnika za vpogled v spis št. I Pd 1235/2014. Kot nevzdržnega graja argument za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C.C., saj je bil ta udeležen v pogajanjih za razrešitev razmerja med strankama, kar pomeni, da bi lahko iz prve roke povedal, kaj sta se stranki v pogajanjih dogovarjali in tudi kaj je bilo dogovorjeno glede dopusta in čakanja na delo po 11. 7. 2014. Trdi, da bi zaslišanje priče C.C. potrdilo, da je obstajal dogovor o čakanju tožnika na domu po 11. 7. 2014. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje dokazne zaključke napravilo mimo trditvene podlage tožene stranke in v nasprotju z njo in se pri tem sklicuje na izpovedi direktorja tožene stranke in priče D.D.. Zatrjuje, da so razlogi sodišča prve stopnje protispisni. Podaja trditve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2013 in 2014 ter trdi, da mu je tožena stranka odobravala odsotnost z dela ustno, z namenom, da se v vmesnem času z njim doseže sporazum. Trdi, da tožena stranka trditev, da je tožniku odobrila dopust do 11. 7. 2014 ter da se je po tem dnevu dolžan zglasiti na delo, ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Sklicuje se na svojo izpoved, da mu nihče pri toženi stranki ni povedal, do kdaj je na dopustu oziroma mu je bilo rečeno, da „do nadaljnjega“, na koncu junija 2014 pa je bilo med odvetnikom C.C. in direktorjem tožene stranke dogovorjeno, da je tožnik na čakanju. Trdi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem so ugotovitve, da je tožnik moral vedeti, da se mu je letni dopust iztekel 11. 7. 2014. Pove, da ni imel vpogleda v to, koliko neizkoriščenega dopusta mu je še ostalo, tožena stranka pa ga je spravila v zmoto, ko mu je po telefonu brala sklep o napotitvi na čakanje do nadaljnjega, tega pa mu kasneje po pošti ni poslala. Pojasnjuje potek pogovorov med tožnikom in toženo stranko glede razrešitve spornega razmerja. Opisuje telefonski pogovor z D.D. glede sklepa o čakanju na delo do nadaljnjega. Trdi, da je njena izpoved potrdila tožnikove navedbe, sodišče prve stopnje pa jo je povzelo le delno, zato zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da ga je direktor tožene stranke zavedel, saj si je po odrejenem čakanju naknadno premislil in sklep vzel nazaj. Trdi, da ni bil odsoten po lastni krivdi, temveč zato, ker ga tožena stranka ni obvestila, da si je glede čakanja na delo premislila, zaradi česar je odpoved nezakonita. Po njegovem mnenju je v nasprotju z listinami v spisu in njegovo izpovedjo ugotovitev, da je bil tožnik tisti, ki je izrazil željo po prenehanju delovnega razmerja. Zatrjuje prekoračitev trditvene podlage tožene stranke. Uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odpoved ne vsebuje navedb glede vsebine tožnikovega zagovora, kar je v nasprotju z listino v spisu (odpovedjo in zagovorom). Nadalje navaja, da tožena stranka ni podala nobenih trditev glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pomanjkljive trditvene podlage pa sodišče prve stopnje ne bi smelo nadomestiti z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Povzema njegovo izpoved in zatrjuje, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z njo in z listinami v spisu ter je tudi zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da bi moral tožnik uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka takoj, ko je to mogoče, kar je storil le v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga zaslišane priče C.C.. Navaja, da si v pritožbi tožnik po svoje tolmači povsem jasni izpovedi direktorja tožene stranke in priče D.D.. Meni, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila njegova odsotnost od 14. 7. 2014 dalje utemeljena, tožnik pa je poznal število dni svojega dopusta. Pove, da to, da so še potekali pogovori, ne pomeni, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki in da ni imel več obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja opozarja, da je tožena stranka po razrešitvi tožnika z mesta direktorja iz krivdnih razlogov tožniku ponudila v podpis novo pogodbo za ustrezno delovno mesto, ki je tožnik ni želel podpisati, zoper krivdno razrešitev z mesta direktorja pa se tožnik ni pritožil oziroma ni pričel s pravnimi postopki. Meni, da tožena stranka glede na navedeno tožniku ni mogla več zaupati in da delovnega razmerja ni bilo več mogoče nadaljevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi odsotnosti z dela na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Presodilo je, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič A.A. in B.B. ter dokaza z vpogledom v spis št. I Pd 1235/2014. Zatrjuje sicer kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa zadostuje, da je ta kršitev uveljavljana v pritožbi po vsebini, torej da jo je pritožnik natančno in jasno opisal, torej navedel, kdaj in na kakšen način mu je bila kršena pravica do izjavljanja v postopku. Skladno z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 20/2014 z dne 22. 4. 2014). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve med drugim navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, vendar pa skladno s pravno teorijo in ustaljeno (ustavno) sodno prakso taka splošna opredelitev ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza (prim. J. Zobec v Ude et al., Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 297). Pravica do sodelovanja v dokaznem postopku je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, na drugi strani pa je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da so ti predlagani dokazi (zaslišanje dveh prič in vpogled v drug spis istega sodišča) nepotrebni.

8. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem odvetnika C.C.. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno zavrnilo zaslišanje te priče s pojasnilom, da je odvetnik v pogajanjih med strankama tega individualnega delovnega spora deloval kot neke vrste mediator in ne kot tožnikov pooblaščenec, poleg tega mu direktor ni odgovoril na sporočilo SMS, s katerim je poizvedoval o tem, ali je bil tožnik poslan na čakanje na delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi odločilno, ali je tožnik upravičeno verjel, da mu je od 11. 7. 2014 dalje odrejeno čakanje na delo (za nedoločen čas). Tožnik trdi, da bi o tem lahko izpovedal C.C.. Vloga, v kateri je ta sodeloval, ne vpliva na to, ali o odločilnem dejstvu ve kaj izpovedati, prav tako njegovo zaslišanje ni nepotrebno zato, ker naj mu direktor ne bi odgovoril na SMS sporočilo. Bistveno je, ali predlagana priča o odločilnih dejstvih kaj ve, tega pa vnaprej z navedbo takih razlogov ni mogoče izključiti. Ocena nepotrebnosti dokaza z zaslišanjem priče C.C. v obravnavani zadevi pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev načela kontradiktornosti. Ugotovljeni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta tako razlog, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu (I. točka izreka in glede stroškov tožnika), in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za to, da bi moral tožnik uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka takoj, ko je to mogoče, kar je storil le v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče C.C.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pritožbi pravočasno uveljavljal kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s tem, da ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič A.A. in B.B. ter vpogledom v drug spis istega sodišča prve stopnje. To kršitev je že pojmovno mogoče uveljavljati šele v pritožbi zoper sodbo (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012).

10. V predmetni zadevi je pravno odločilno vprašanje, ali je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo od 11. 7. 2014 dalje za nedoločen čas ali zgolj za ta dan (oziroma 5 ur tega dne) oziroma, ali je tožnik v obdobju od 14. 7. do 18. 7. 2014 utemeljeno verjel, da se v tem obdobju ni dolžan zglasiti na delo. Pri tem je bistveno vprašanje, kaj mu je tožena stranka odredila oziroma kaj mu je v zvezi s čakanjem na delo oziroma izrabo letnega dopusta po telefonu sporočila D.D., ter če mu je bilo odrejeno čakanje na delo le za 11. 7. 2014, ali je tožnik ravnal z zadostno skrbnostjo v zvezi z ugotavljanjem števila dni porabljenega letnega dopusta. V primeru ugotovitve o zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno tudi dejstvo, ali je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka.

11. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev navedenih pravno pomembnih dejstev zaslišati predlagani priči C.C. in A.A., ki sta bila predlagana za zaslišanje v zvezi z dejstvom, ali je bilo tožniku od 11. 7. 2014 dalje odrejeno čakanje na delo doma za nedoločen čas oziroma ali je bil tožnik upravičeno odsoten v obdobju od 14. do 18. 7. 2014. Priča A.A. naj bi bila prisotna pri telefonskem pogovoru tožnika in delavke tožene stranke, ki mu je sporočila vsebino sklepa o čakanju na delo, ter na sestanku med tožnikom in direktorjem tožene stranke, na katerem naj bi direktor dejal, da je tak sklep sicer izdal, ga je pa kasneje umaknil. Priča C.C. pa je sodeloval (pomagal) pri pogajanjih med tožnikom in toženo stranko po razrešitvi tožnika s funkcije direktorja. Obe priči bi tako lahko izpovedovali o pravno pomembnih dejstvih. Dalje bo sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je za ugotovitev pravno pomembnih dejstev potrebna ponovna izvedba že izvedenih dokazov ali izvedba dokazov z zaslišanjem B.B. in z vpogledom v drug spis, če pa bo njuno izvedbo zavrnilo, bo moralo svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Poleg tega bo moralo presoditi pomen dejstva, da tožena stranka v spis ni predložila sklepa o čakanju na delo, z vsebino katerega naj bi delavka tožene stranke po telefonu seznanila tožnika, po pošti pa mu ni bil poslan. V okviru dokazne ocene bo moralo presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, v primeru medsebojnega nasprotovanja izvedenih dokazov pa bo moralo pojasniti, zakaj določeno dejstvo šteje za dokazano in na podlagi katerih izvedenih dokazov ter zakaj drugim dokazom ni sledilo.

12. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi navedene kršitve določb postopka, druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.