Jedro

V skladu z določbo 2. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah lahko sodišče dovoli stranki tudi obročno plačilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa obrazložilo, zakaj po njegovi presoji niso izpolnjeni pogoji za obročno odplačevanje sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo z dne 26.11.2004 obravnavalo kot vlogo za odobritev obročnega odplačevanja sodne takse za tožbo v znesku 15.200,00 SIT in za opomin v znesku 4.750,00 SIT. Predlogu ni ugodilo, saj je ugotovilo, da je od trenutka, ko je tožnik izvedel, da bo moral plačati sodno takso (to je od dne 2.9.2003, ko je postal sklep, s katerim sodišče ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, postal pravnomočen), pa do podaje ponovnega predloga poteklo več kot 1 leto in 3 mesece. Upoštevaje višino takse in opomina po mnenju sodišča niso podani razlogi za obročno plačilo dolžnega zneska, toliko bolj, ker sodišče tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks, ker na poziv sodišča ni predložil vseh dokazov o svojem premoženjskem stanju.

Tožnik v pritožbi predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter se ga v celoti oprosti plačila sodnih taks. Posredoval je vse potrebne listine.

Pritožba ni utemeljena.

Predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje, št. U 201/2002-20 z dne 3.7.2003. Izpodbijani sklep pa se nanaša na tožnikovo vlogo za obročno plačevanje sodne takse.

V skladu z določbo 2. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah lahko sodišče dovoli stranki tudi obročno plačilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa obrazložilo, zakaj po njegovi presoji niso izpolnjeni pogoji za obročno odplačevanje zahtevane sodne takse z opominom. Z navedeno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Po presoji pritožbenega sodišča sama višina zahtevanega zneska, čas, ki je že potekel ter okoliščina, da tožnik ni predložil vseh zahtevanih listin (kar izhaja iz spisa), ne morejo biti podlaga za to, da bi se dovolilo obročno plačevanje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni moglo drugače odločiti. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, v postopku pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeni ugovori, v katerih tožnik smiselno napada odločitev o zavrnitvi vloge za oprostitev plačila sodnih taks, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Upoštevaje prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1.