Jedro

Delavec se lahko le s pismeno izjavo odpove pravici do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajnega viška. Ustna odpoved bi bila upoštevna le v primeru, če bi bila nesporna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova plačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega viška izplača znesek 320.949,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1993 dalje do plačila.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja pri svojih navedbah, da se je tožnik plačilu odpravnine ustno odpovedal, ker ga je tožena stranka, zaradi zvišanja osnove za obračun nadomestila plače za čas brezposelnosti, v zadnjih treh mesecih zaposlitve razporedila na višje vrednoteno delovno mesto. V zvezi s temi trditvami vztraja pri zaslišanju že v postopku na prvi stopnji predlaganih prič.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi dovolj popolno in pravilno ugotovljenih pravno-relevantnih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče povdarja, da je bila tožnikova pravica do odpravnine v tem primeru izrecno pravnomočno ugotovljena že v sklepu direktorja tožene stranke o opredelitvi tožnika za trajni višek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja z dne 17.3.1993. Takšni pravnomočno ugotovljeni pravici bi se lahko tožnik odpovedal le s pismeno izjavo, oz. koliko bi bila ustna odpoved vseskozi nesporna. Pismeno se tožnik pravici do odpravnine ni odpovedal, v tožbi in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pa je tožnik jasno navedel, da šteje, da mu odpravnina pripada in da se je ne odpoveduje. Kakršne koli zgolj ustne izjave, ki bi jih tožnik glede odpravnine dajal ob zatrjevanih razgovorih o razporeditvi na višje plačano delovno mesto v mesecu juniju 1993, oz. v zvezi s pogojevanjem te, očitno itak le fiktivne razporeditve, v zvezi s presojo pravice do vtoževane odpravnine ne bi mogle biti pravno upoštevne. Zato izvedba dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni bila smiselna.

Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik svoj zahtevek za plačilo odpravnine po višini itak oblikoval na podlagi povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred opredelitvijo za trajni višek (januar - marec 1993), ko še ni bil razporejen na višje vrednoteno delovno mesto, tako da pri vtoževani odpravnini s to fiktivno razporeditvijo ni bil okoriščen.

Ker pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.