Jedro

Skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo (le) investitorjeva uveljavljana finančna vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme, ki jih uspe ustrezno izkazati. Glede na to sodišče soglaša z organom, da se v predmetni zadevi pri odmeri komunalnega prispevka ne more upoštevati (morebitnega) tožničinega fizičnega dela kot vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme. Tožnica pa tudi ne trdi, še manj pa izkaže, da je skladno z določbami 78. člena ZPNačrt sklenila pogodbo o opremljanju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Novo mesto, Občinske uprave, št. 35112-70/2016/5 (618) z dne 25. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Mestna občina Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 35112-70/2016/5 (618) z dne 25. 5. 2016 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba) odločila, da se tožnici za legalizacijo neskladne gradnje zidanice in nelegalne gradnje kmečke lope in opornih zidov na zemljišču s parc. št. 1908/4, k.o. ..., odmeri komunalni prispevek v znesku 5.531,10 EUR (1. točka izreka), ki ga mora poravnati v 30 dneh po vročitvi odločbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter da posebni stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel način izračuna komunalnega prispevka in količine, ki jih je pri tem izračunu upošteval. Sklicuje se na Odlok o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) ter na Program opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine. Iz obrazložitve še izhaja, da je iz predloženih dokazil sicer razvidno, da je tožnica vlagala sredstva v izgradnjo cestnega in vodovodnega omrežja, vendar jih pri izračunu komunalnega prispevka ni bilo možno upoštevati, ker gre za legalizacijo neskladne gradnje zidanice in nelegalne kmečke lope in opornih zidov in ne za katerega izmed primerov iz 18. člena Odloka, zato pogoji za upoštevanje vlaganj v tem primeru niso izpolnjeni.

2. Župan Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. 35112-70/2016 (404) z dne 11. 8. 2016 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) zavrnil pritožbo tožnice in potrdil prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) ter ugotovil, da posebni stroški v tem upravnem postopku niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da za odmero komunalnega prispevka ni relevantno, kakšna je bila tožničina predhodna komunikacija z uradniki, saj je odmera komunalnega prispevka poseben upravni postopek, komunalni prispevek pa namenska dajatev, ki jo mora plačati investitor ob gradnji novega objekta ali priključevanju obstoječega objekta na komunalno infrastrukturo, tudi v postopkih legalizacij. Dalje je pojasnil, da so bila tožničina vlaganja v cesto v letu 1999 že upoštevana z odločbo z dne 3. 6. 1999. V tem postopku je prvostopenjski organ zaračunal vso komunalno opremo le za del zidanice, ki je bil neskladen na novo opredeljeni gradbeni parceli, v višini 7.512,61 EUR, od tega pa odštel komunalni prispevek za obstoječo zidanico v višini 2.592,15 EUR, kjer je upošteval, kot bi bil komunalni prispevek za vodovod že plačan, čeprav nikoli ni bil. V zvezi z upoštevanjem tožničinih vlaganj v izgradnjo vodovodnega omrežja je drugostopenjski organ navedel, da se lahko upoštevajo le v primeru, ko so izpolnjeni pogoji po določilih 18. člena Odloka. Sklicuje se na tretji odstavek 18. člena Odloka. Pojasnil je še, da se ure dela, ki jih je kdorkoli opravil, ne upoštevajo, ampak se upoštevajo le finančna sredstva ter da se vlaganja lahko upoštevajo le ob odmeri komunalnega prispevka, ki je odmerjen na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja za celoten objekt, kar je bilo leta 1999 v primeru tožnice tudi storjeno. Medtem ko tožničinih vlaganj iz leta 2000 oziroma 2001 za vodovodno omrežje ni bilo mogoče uveljavljati, ker gre v predmetnem postopku odmere komunalnega prispevka za legalizacijo tistega dela zidanice, ki je bil neskladno grajen, ne pa za celoten objekt. Vlaganja se lahko uveljavlja le ob odmeri komunalnega prispevka, ki je posledica pridobivanja gradbenega dovoljenja za celoten objekt, ne pa za prizidke ali neskladne gradnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede omejene uporabe ceste je drugostopenjski organ navedel, da je prometno omrežje razdeljeno na tri obračunska območja v skladu z 8. členom Odloka ter da je prvostopenjski organ predmetno tožničino zemljišče uvrstil v obračunsko območje C3 - C3 - omrežje cest - opremljeno območje ostala naselja, ker se predmetno zemljišče nahaja izven naselja Novo mesto in ker je omrežje cest, ki vodi do tožničine nepremičnine, opremljeno primerno temu, da gre za zidaniško okolje, vendar dograditev javnega prometnega omrežja ni bila potrebna. Pojasnil je še, da bi prvostopenjski organ predmetno zemljišče uvrstil v obračunsko območje C1 - delno opremljeno območje le v primeru, če bi tožnica morala za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi del javnega prometnega omrežja in bi zato bilo treba med njo in občino skleniti pogodbo o opremljanju, ki pa ni bila sklenjena in tega tožnica tudi ne zatrjuje. Zato je prvostopenjski organ pravilno uvrstil predmetno zemljišče v obračunsko območje C3. Navedel je še, da prometno omrežje na območju Mestne občine Novo mesto ni vzpostavljeno v enako kvalitetni tehnični izvedbi ter se projektira in dimenzionira glede na gostoto uporabe, pričakovano rast uporabe ipd. Tožničina nepremičnina se nahaja na takšnem območju, kjer je gostota uporabe majhne, zato tam še ni pločnikov in javne razsvetljave, da pa je cesta, ki vodi do te nepremičnine, ovirana, pa ne vpliva na odmero komunalnega prispevka. Nadalje je v obrazložitvi svoje odločbe še navedel, da se v postopku odmere komunalnega prispevka ne odmerja prispevka za elektriko, telefon in druge telekomunikacijske naprave, zato tožničine navedbe v zvezi s tem niso predmet tega postopka. Dalje je pojasnil, da očitek o kršitvi načela enakosti in načela enakega varstva pravic ni utemeljen, saj je vsak upravni postopek voden posebej in vsebuje veliko individualnih podatkov, ki vplivajo na posamezno odločitev, te podatke pa je med seboj tudi nemogoče primerjati.

3. Tožnica v tožbi navaja, da sta izpodbijani odločbi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), Zakonom o graditvi objektov, Zakonom o stavbnih zemljiščih, Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka in Odlokom o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka, v zvezi z določbami, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka in upoštevanjem vlaganj, saj je napačno uporabljeno materialno pravo. Ker dosedanja vlaganja niso bila omenjena v izpodbijani odločbi, kaj šele upoštevana, ker je upoštevana napačna izmera za odmero komunalnega prispevka in nepravilen faktor, je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Izrek odločbe je v nasprotju z obrazložitvijo, prav tako ni obrazloženo, zakaj vlaganja po letu 2000 niso upoštevana, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Dalje navaja, da so že njeni predniki, sedaj pa tudi sama, ves čas s svojimi sredstvi in fizičnim sodelovanjem ustvarjali boljše pogoje za bivanje prebivalcev na območju ..., zato so očitki drugostopenjskega organa o tem, da se je sama odločila živeti na tem območju, neutemeljeni. Leta 1999, ko je želela zgraditi stanovanjsko hišo oziroma obstoječo hišo povečati, so ji pristojni povedali, da obstoječega objekta zaradi zaščite po predpisih o zaščiti kulturne dediščine ni mogoče spreminjati, zato naj pridobi gradbeno dovoljenje za zidanico in hkrati poda vlogo za spremembo v hišo. Če ji tega ne bi povedali, se ne bi odločila za gradnjo na tem območju. Tako je zgradila objekt, ki je bil malenkostno neskladen s pridobljenim gradbenim dovoljenjem, njena vloga za spremembo namembnosti objekta pa je bila večkrat zavrnjena. Za objekt plačuje davščine, v njem ima prijavljeno tudi prebivališče. Dodaja, da na območju ... živi številno prebivalstvo v objektih, ki so uradno zidanice oziroma sploh nimajo gradbenih dovoljenj. Nadalje navaja, da je vlagala v asfaltiranje ceste, ki vodi so stanovanjske hiše njenih prednikov in do objekta na parc. št. 1908/4, k.o. ..., že pred letom 1999, zato sprejema, da teh vlaganj toženka pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala. Ne strinja pa se, da ni upoštevala njenih vlaganj po letu 1999, po pridobitvi gradbenega dovoljenja in zgraditvi objekta, kar je v svoji vlogi za priznanje vlaganj podrobno navedla in predložila dokazila. Nesprejemljivo in neutemeljeno je stališče, da se fizičnega dela ne da ovrednotiti in da je neupoštevno. Plačala je 230.000,00 SIT in opravila fizično delo izkopa in zasutja na določenem predelu, te ure fizičnega dela pa je opravil njen mož. Meni, da je izpolnila vse pogoje po tretjem odstavku 18. člena Odloka. Po njenem mnenju ni namen tega določila v tem, da bi od oprostitve vlaganj izločili tistega, ki legalizira neskladno gradnjo, v primerjavi s tistim, ki ima objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja, saj bi sicer šlo za neenako obravnavo na podlagi tega, koliko je gradnja neskladna. Če vlaganja lahko uveljavlja črnograditelj, jih sme še toliko bolj nekdo, ki je le delno nelegalno zgradil objekt. Določilo ne more razlikovati med vrstami nelegalne gradnje, temveč le med tistimi, ki so vlagali, od tistih, ki predhodno niso vlagali. Namen predpisa ne more biti takšen, kot si ga razlaga toženka. Če pa si bo tudi sodišče to določbo tako razlagalo, pa predlaga, da postopek prekine in sproži presojo ustavnosti in zakonitosti 18. člena Odloka. Nadalje navaja, da je tudi odmera komunalnega prispevka napačno izračunana, ker je toženka napačno uporabila 6. do 11. člene Odloka. Ni namreč upoštevano, da do predmetne nepremičnine vodi cesta, nad katero je nameščen balkon, zaradi katerega je omejena višina vozečih vozil, zato pogosto ne more do svoje nepremičnine, nikoli pa ne more naročiti blaga, ki bi bilo pripeljano s tovornim vozilom. Gre za edini dostop do njene nepremičnine. Zato je bistveno onemogočena pri uporabi ceste, kar pri izračunu ni bilo upoštevano. Zapleti so tudi pri pluženju, do objekta ni mogoče pripeljati vozila za pobiranje smeti, čiščenje greznic itd. V bližini ni vrtca, šole, trgovine, zdravstvenih ustanov, pošte, banke, javnega prevoza. Dodaja, da je z njenimi vlaganji in prizadevanji predmetno območje postalo vrednejše in zanimivo za ostale investitorje. Preko svoje nepremičnine je dovolila tudi dovod električne energije drugim sosedom, ravno tako tudi za telekomunikacijsko omrežje. Glede na to da je bila nekaterim dovoljena sprememba namembnosti zidanic v stanovanjske objekte, so bila upoštevana komunalna vlaganja in jim je bil odmerjen nižji komunalni prispevek, ter niso bile upoštevane ovire na cesti, je kršeno načelo enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic iz 14. oziroma 22. člena Ustave RS. Kršeno je tudi načelo pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), saj je "kaznovana" za to, ker vlaga v komunalno opremljenost na območju ... in lastne nepremičnine, plačati pa mora višji komunalni prispevek. Dalje navaja, da naj se kot pritožbene navedbe upoštevajo tudi vse navedbe in dokazi, ki so bili navedeni in predlagani z dopisom oziroma zahtevo za priznanje vlaganj, posredovano toženki. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi spremeni tako, da jo v celoti oprosti plačila komunalnega prispevka oziroma podrejeno, naj odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je do tožbenih navedb večinoma že opredelila v drugostopenjski odločbi in predlaga, naj sodišče izda sodbo, s katero njene dosedanje odločitve potrdi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica vlaga tožbo tako zoper prvostopenjsko kot tudi zoper drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Ker torej v konkretnem primeru drugostopenjska odločba ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in bi se jo lahko izpodbijalo v upravnem sporu, je sodišče odločalo o zakonitosti prvostopenjske odločbe, ki jo tožnica tudi izpodbija in za to navaja trditveno podlago.

7. Glede na tožničino sklicevanje na navedbe in dokaze, ki jih je navedla in predlagala v dopisu oziroma zahtevi za priznanje vlaganj, posredovani v postopku, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato se sodišče ni opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalnega prispevka tožnici na podlagi ZPNačrt in Odloka v znesku 5.531,10 EUR za legalizacijo neskladne gradnje zidanice in nelegalne gradnje kmečke lope in opornih zidov na zemljišču s parc. št. 1908/4, k.o. ...

9. Skladno z 79. členom Zakonom o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme (prvi odstavek tega člena). Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek tega člena). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek tega člena). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek tega člena).

10. Po določbi tretjega odstavka 18. člena Odloka se v primeru, ko investitor pridobiva gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt, lahko pri odmeri komunalnega prispevka uveljavlja vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme, če pri vlogi dokaže, da je v obdobju od leta 1991 dalje finančno sodeloval pri izgradnji javne komunalne opreme, ki služi predmetnemu objektu. Priložena dokazila o plačilu (blagajniški prejemki, položnice, bančna potrdila) se morajo glasiti na investitorja ali zakonca oziroma na takratnega lastnika objekta in se upoštevajo v nominalni vrednosti s preračunom plačanih tolarskih zneskov v evre na podlagi tečaja, ki ga vodi Banka Slovenije, največ do višine odmerjenega komunalnega prispevka za posamezno komunalno opremo.

11. Iz citirane določbe Odloka po presoji sodišča že ob upoštevanju jezikovne razlage izhaja, da lahko investitor v primeru, ko pridobiva gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt, pri odmeri komunalnega prispevka uveljavlja finančno sodelovanje pri izgradnji javne komunalne opreme. Skladno s to določbo Odloka se torej pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo (le) njegova uveljavljana finančna vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme, ki jih uspe ustrezno izkazati. Glede na to sodišče soglaša z organom, da se v predmetni zadevi pri odmeri komunalnega prispevka ne more upoštevati (morebitnega) tožničinega fizičnega dela kot vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme. V skladu z določbami 78. člena ZPNačrt se lahko sicer s pogodbo o opremljanju investitor in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, ne glede na to, ali je gradnja te komunalne opreme predvidena v programu opremljanja, pri čemer stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor in se tako šteje, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil (prvi in četrti odstavek 78. člena ZPNačrt), vendar tožnica niti ne trdi, še manj pa izkaže, da je skladno z določbami 78. člena ZPNačrt sklenila tako pogodbo o opremljanju. Glede na povedano zato sodišče zavrača tudi tožbeni očitek o kršitvi 34. člena Ustave RS.

12. Po presoji sodišča pa ima tožnica prav, ko trdi, da organ pri odmeri komunalnega prispevka nepravilno ni upošteval njenih finančnih vlaganj v izgradnjo vodovodnega omrežja po letu 1999. Sodišče ob tem ugotavlja, da tožnica v tožbi izrecno trdi, da sprejema, da organ ni upošteval njenih vlaganj že pred letom 1999. Razlogovanje organa, da se lahko glede na tretji odstavek 18. člena Odloka upoštevajo vlaganja le pri odmeri komunalnega prispevka, ki je odmerjen na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja za celoten objekt, ter da vlaganj tožnice iz leta 2000 oziroma 2001 za vodovodno omrežje ni bilo mogoče uveljavljati, ker gre v predmetnem postopku odmere komunalnega prispevka za legalizacijo tistega dela zidanice, ki je bil neskladno grajen, ne pa za celoten objekt, je po presoji sodišča pravno zmotno. Taka razlaga iz prej citirane določbe tretjega odstavka 18. člena Odloka po presoji sodišča že ob upoštevanju jezikovne razlage ne izhaja. V tej določbi je namreč izrecno določeno, da lahko investitor uveljavlja finančna vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme pri odmeri komunalnega prispevka v primeru, ko pridobiva gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt. Za tak primer pa v obravnavani zadevi gre, saj je objekt, v zvezi s katerim se v tem postopku odmerja komunalni prispevek, obstoječ. Po presoji sodišča te določbe Odloka ne gre razlagati v pomenu, kot ga je zavzel organ, saj bi sicer prišlo do neutemeljenega neenakega obravnavanja. Sodišče tudi ne vidi nobenega objektivnega, razumnega in utemeljenega razloga za razlikovanje med primeri odmere komunalnega prispevka za legalizacijo (dela) objekta, ki je bil neskladno grajen, v primerjavi s primeri, ko gre za legalizacijo celotnega objekta. Ker je torej organ, kot obrazloženo, napačno uporabil materialno pravo, je bilo treba že iz tega razloga tožbi ugoditi. Sodišče je lahko v obravnavani zadevi citirano določbo Odloka glede na splošno sprejete metode pravne razlage interpretiralo skladno z Ustavo (in zakonom), zato ni bilo podlage za uporabo t. i. instituta exceptio illegalis.

13. Ne drži pa tožbeni očitek, da naj organ ne bi obrazložil, zakaj ni upošteval vlaganj po letu 2000 ter da je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka. Drugostopenjski organ je namreč skladno z določbami ZUP (251. člen) v svoji odločbi pojasnil, zakaj meni, da v tem postopku ne gre upoštevati tožničinih vlaganj. Čeprav je pri tem po presoji sodišča, kot prej obrazloženo, zavzel napačne razloge, pa to ne pomeni, da je obrazložitev v tem delu izostala, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka ni podana.

14. Ugovori tožnice v zvezi z ovirano uporabo ceste, kar naj ne bi bilo upoštevano pri izračunu v tej zadevi, niso utemeljeni. Drugostopenjski organ je po presoji sodišča v svoji odločbi ustrezno pojasnil, da je v skladu z 8. členom Odloka prometno omrežje razdeljeno na tri obračunska območja ter da je prvostopenjski organ predmetno tožničino zemljišče uvrstil v obračunsko območje C3 - C3 - omrežje cest - opremljeno območje ostala naselja, ker se predmetno zemljišče nahaja izven naselja Novo mesto in ker je omrežje cest, ki vodi do tožničine nepremičnine opremljeno temu primerno ter da dograditev javnega prometnega omrežja ni bila potrebna. Pojasnil je še, da bi se predmetno tožničino zemljišče uvrstilo v obračunsko območje C1 - delno opremljeno območje le v primeru, če bi tožnica morala za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi del javnega prometnega omrežja in bi zato bilo treba med njo in občino skleniti pogodbo o opremljanju. Navedel je še, da prometno omrežje na območju Mestne občine Novo mesto ni vzpostavljeno v enako kvalitetni tehnični izvedbi ter se projektira in dimenzionira glede na gostoto uporabe, pričakovano rast uporabe ipd., tožničina nepremičnina pa se nahaja na takšnem območju, kjer je gostota uporabe majhna, zato tam še ni pločnikov in javne razsvetljave, dejstvo da je cesta, ki vodi do te nepremičnine ovirana, pa ne vpliva na odmero komunalnega prispevka. V tem delu se z razlogi drugostopenjskega organa strinja tudi sodišče in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj so jasno in logično obrazloženi. Tožnica tudi konkretizirano ne pojasni, v konkretno katero obračunsko območje prometnega omrežja pa naj bi po njenem mnenju prvostopenjski organ mogel uvrstiti predmetno zemljišče. Prav tako izrecno ne ugovarja, da se njen objekt naj ne bi nahajal v obračunskem območju za prometno omrežje, tako da so tožbene navedbe o tem, da ji je bil komunalni prispevek za to omrežje odmerjen napačno, neutemeljene. Tožnica tudi konkretizirano ne pojasni, kako oziroma v čem naj bi organ (po njenem mnenju) napačno uporabil določbe 6. do 11. člena Odloka ter posledično napačno izračunal odmero komunalnega prispevka. Pavšalen in neutemeljen je tudi njen očitek, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo ter da sta izpodbijani odločbi v nasprotju z Zakonom o graditvi objektov, Zakonom o stavbnih zemljiščih in Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka, saj konkretno ne pojasni, v čem in konkretno s katero(imi) določbami navedenih zakonov oziroma pravilnika naj bi bile v nasprotju, ampak to le na splošno trdi.

15. Na presojo zakonitosti izpodbijane odločitve tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe v zvezi z njenimi prizadevanji za ustvarjanje boljših razmer za bivanje na predmetnem območju, plačevanjem davkov, prijavljenim prebivališče v predmetni nepremičnini, z dovodom električne energije in drugega telekomunikacijskega omrežja preko njene nepremičnine in s tem, da na predmetnem območju živi številno prebivalstvo v objektih, ki so uradno zidanice oziroma nimajo gradbenih dovoljenj, saj so za odločitev v tem postopku, v katerem se odmerja komunalni prispevek za legalizacijo neskladne gradnje zidanice in nelegalne gradnje kmečke lope in opornih zidov, te navedbe pravno nerelevantne. Zato je tudi očitek o kršitvi 34. člena Ustave RS neutemeljen.

16. Sodišče zavrača tudi očitek tožnice o kršitvi 14. in 22. člena Ustave RS, ker naj bi bila (po njenem mnenju) v neenakem položaju glede na druge, katerim naj bi organ dovolil spremembo namembnosti zidanic v stanovanjske objekte, upošteval komunalna vlaganja in jim odmeril nižji komunalni prispevek, ter zato ker ji ni upošteval ovir na cesti. Vsak postopek odločanja o odmeri komunalnega prispevka je namreč konkreten in specifičen, posebne okoliščine konkretnega primera pa (lahko) terjajo drugačno postopanje oziroma presojo v primerjavi z drugimi primeri.

17. Ker je bilo v postopku za izdajo izpodbijanih odločb, kot prej pojasnjeno, napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je v odločbah izostala tudi ustrezna opredelitev do uveljavanega tožničinega finančnega vlaganja v javno komunalno opremo, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu občinskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upošteval mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

18. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, relevantne pravne podlage, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Tožnica je sicer (med drugim) predlagala, da sodišče samo spremeni izpodbijani odločbi in jo v celoti oprosti plačila komunalnega prispevka, vendar za to niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. Za predlagano odločitev o stvari namreč podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage, saj se organa zaradi napačne uporabe materialnega prava posledično nista opredelila do uveljavanega tožničinega finančnega vlaganja v komunalno opremo in s tem do predlaganih dokazov, zaradi česar izpodbijanih odločb v tem pogledu ni bilo mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča tudi ne gre za primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice. Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1. 20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV (pooblaščenka tožnice je zavezanka za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse (v primerih, ko je tisti, ki jo je plačal, do tega upravičen) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).