Jedro

Tožena stranka z uveljavljanjem, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za uveljavljanje svojega zahtevka, ter da sodišče zahtevka tožeče stranke brez prekoračitve pooblastil, ki mu jih daje zakon, ni moglo preizkusiti, uveljavlja postopkovne kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, to pa so tiste kršitve, ki imajo naravo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih, kakršen je tovrstni, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato ta pritožbena uveljavljanja ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32197/2015 z dne 24. 3. 2015 ohranilo v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.479,54 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 19. 3. 2015 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so začele teči 9. dan od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku, to je od 4. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 174,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o tem, koliko in kakšne vrste poštnih storitev je opravila za toženo stranko, ter po kakšni ceni jih je obračunala, zato sodišče prve stopnje njenega zahtevka brez prekoračitve pooblastil, ki mu jih daje zakon, ni moglo preizkusiti, tudi ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni navedla niti tega, iz katerega dela obsežnih prilog naj bi posamezno dejstvo bilo razvidno. Naloga sodišča ni, da pri presojanju v listinski dokumentaciji, ki se nahaja v spisu, samo išče podatke, ki utemeljujejo zahtevek tožeče stranke, temveč da s pomočjo listinske dokumentacije preveri, ali trditve tožeče in tožene stranke držijo. Prvostopno sodišče je s tem, ko se je v predmetnem postopku brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke spustilo v vsebinsko obravnavanje dokaznih listin tožeče stranke, v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ravnalo v smislu preiskovalnega načela, takšno ravnanje pa nazadnje napotuje tudi na zaključek, da je v obravnavani zadevi kršilo tudi načelo enakosti pred zakonom. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da so razlogi odločitve prvostopnega sodišča, dani v zvezi z zapadlostjo terjatve, protispisni. Tožeča stranka je namreč dopustila možnost, da tožena stranka računov, ki so predmet tega postopka, ni prejela, kar nedvomno izhaja iz njenih navedb v četrtem odstavku na drugi strani vloge z dne 9. 6. 2015, kjer navaja, da je tožena stranka z gotovostjo prejela vsaj opomine na plačilo zapadlih obveznosti. Kakšne konkretne trditve v zvezi z nevročitvijo računov naj bi podala tožena stranka ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke, ki sama dopušča možnost, da tožena stranka računov ni prejela, napadena sodba ne podaja in je tako ne gre šteti samo za protispisno, temveč tudi za neobrazloženo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita protispisnost v obrazložitvi izpodbijane sodbe in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, vendar je tovrstni, zgolj pavšalni očitek, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev, ki jo je sprejelo, jasno in skrbno obrazložilo ter pri tem navedlo razloge, ki so relevantni za sprejeto odločitev in tudi omogočajo preizkus njene pravilnosti.

8. Neutemeljen pa je tudi očitek protispisnosti. Protispisnost je podana, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je obrazloženo v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Pritožnik, ki uveljavlja protispisnost, mora kršitev konkretizirano opisati tako, da navede, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj je to dejstvo pomembno za odločitev in tudi kateri konkretni listini nasprotuje in navesti konkretno mesto v dokumentu, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo. Poleg tega se mora protispisnost nanašati na dejanske ugotovitve, ne pa na pravna stališča ali dokazno presojo sodišča prve stopnje. Ker pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje kršitev zagrešilo pri opredeljevanju oziroma v zvezi z razlogi odločitve glede zapadlosti terjatve, s čemer ne zatrjuje protispisnosti dejanske ugotovitve, je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Protispisnost je namreč podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače kot stranka oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Tožena stranka z uveljavljanjem, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za uveljavljanje svojega zahtevka, ter da sodišče zahtevka tožeče stranke brez prekoračitve pooblastil, ki mu jih daje zakon, ni moglo preizkusiti, uveljavlja postopkovne kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, to pa so tiste kršitve, ki imajo naravo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih, kakršen je tovrstni, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato ta pritožbena uveljavljanja ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

10. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožbeno ni mogoče izpodbijati, saj so nanje vezane tako stranke kot pritožbeno sodišče): - da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi Pogodbe o opravljanju poštnih in ostalih storitev št. 7014/2014/JS, ki sta jo sklenili dne 9. 12. 2014; - da je tožeča stranka v okviru te pogodbe v obdobju od decembra 2014 do februarja 2015 po naročilu tožene stranke opravila različne poštne storitve; - da tožena stranka opravljenih storitev ni plačala, - je sodišče prve stopnje z uporabo določb 9. in 125. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) materialnopravno pravilno presodilo, da je tožeča stranka izpolnila svoj del pogodbene obveznosti, ter da je zato tožena stranka, ki naročenih in opravljenih storitev ob zapadlosti ni plačala, dolžna poravnati vtoževano terjatev. Zato je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP).