Jedro

Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo 3030-261/2021/2 z dne 16. 8. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila tožnikovo vlogo 3030-261/2021/1 za projekt „Oživitev športnega centra A.“ (točka 1 izreka). Sklenila je tudi, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka v Uradnem listu RS, št. 36/21 dne 12. 3. 2021 objavila Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest na obmejnih problemskih območij v letih 2021 in 2022 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnikovo vlogo, s katero je na Javnem razpisu kandidiral za sofinanciranje projekta „Oživitev športnega centra A.“, je obravnavala Strokovna komisija (v nadaljevanju Komisija) glede na določbe Javnega razpisa in pogoje, navedene v razpisni dokumentaciji. Ugotovila je, da je tožnikova vloga prispela pravočasno in da je tožnik vlogi priložil ponudbo družbe B., d. o. o. (v nadaljevanju B., d. o. o.) 2021-0001 z dne 28. 4. 2021 za nabavo žičniških naprav SKI-LIT 1,5-100, SKI-LIT 3-120 in SKI-LIT 4-200. Komisija je preverila lastnike in pooblaščence družbe B., d. o. o. in tožnika ter ugotovila, da je 100 % lastnica podjetja B., d. o. o. C. C., ki je hkrati 12,5 % lastnica tožnika. Hkrati je tožnikov prokurist D. D. istočasno tudi prokurist podjetja B., d. o. o. Odločitev utemeljuje na šestem odstavku poglavja 1.01.1. Razpisne dokumentacije Javnega razpisa, ki opredeljuje upravičene stroške in na tretjem odstavku 3. člena Priloge I Uredbe Komisije (EU) 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o Evropski uniji (UL L št. 187 z dne 26. 6. 2014, str. 1) – v nadaljevanju Priloga 1 Uredbe 651/2014, na podlagi katerega se kot povezana podjetja obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. „Sosedni trg" je trg za izdelek ali storitev, ki je na vertikalni razdelitvi trgov neposredno nad ali pod upoštevnim trgom. V nadaljevanju navaja pogoje iz šestega odstavka poglavja 1.10.1. Razpisne dokumentacije. Prvi odstavek poglavja 5 Razpisne dokumentacije določa, da se vloge, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev in zahtev Javnega razpisa in razpisne dokumentacije ter niso v skladu s predmetom, namenom in cilji Javnega razpisa, zavrnejo. Tožnik in podjetje B., d. o. o. opravljata enako dejavnost (H 49.392 Obratovanje žičnic), saj je tožnik že do sedaj najemal opremo od podjetja B., d. o. o., ki jo sedaj od njega „kupuje“ in tako ne izpolnjuje pogojev iz Javnega razpisa.

3. Tožnik toži zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb upravnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da se skladno s šestim odstavkom poglavja 1.10.1 Razpisne dokumentacije na Javnem razpisu za presojo upravičenosti stroškov uporabljala Priloga I Uredbe 651/2014. V primeru, da so stroški prijavitelja na Javni razpis nastali zaradi prodaje ali nakupa ali izvedbe del med povezanimi družbami, prijavitelj do povrnitve takšnih stroškov ni upravičen. Podjetje B., d. o. o. in tožnik pa ne izkazujeta nobenega od razmerij, navedenih v tretjem odstavku 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, katerega vsebino navaja. Toženka, se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da se kot povezana podjetja obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. Vendar je potrebno navedeno določbo razlagati v povezavi z zgoraj naštetimi točkami, kar je razvidno iz angleške različice besedila navedene Uredbe. Toženka napačno tolmači določbe tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014 s tem, ko je v izpodbijanem sklepu zavzela stališče, da zgolj dejstvo, da je ista fizična oseba družbenica v dveh družbah, ki imata registrirano enako dejavnost, zadostuje za sklep o obstoju povezanih podjetij preko fizičnih oseb. Sklepanje, da se tožnik in podjetje B., d. o. o. štejeta za povezani podjetji, zgolj na predhodno navedeni podlagi, ni skladno s Prilogo I Uredbe 651/2014. Tožena stranka dejansko sploh ni ugotavljala ali podjetji (preko „skupne" fizične osebe) delujeta na istih upoštevnih ali sosednjih trgih, niti ni ugotavljala na kakšen način naj bi delovali na istih upoštevnih ali sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanje pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.

4. Toženka je tudi kršila določbe upravnega postopka, saj je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen. Za pravilno ugotovitev dejstev bi morala toženka tožnika pozvati na dopolnitev vloge, česar ni storila. Razlog za zavrnitev tožnikove vloge je ugotovitev, da sta tožnik in podjetje B., d. o. o. povezani osebi, pri čemer je bilo dejansko stanje pomanjkljivo raziskano. Toženka bi morala pridobiti potrebne dokaze iz uradnih evidenc ter tožnika tudi pozvati k predložitvi dokazov in mu omogočiti, da se o ugotovitvah izjasni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedeno na podlagi katerega dokaza je tožena stranka sklepala, da obravnavani družbi delujeta na istem področju. Toženka zgolj navaja, da je Komisija preverila podatke o lastniški strukturi in zastopnikih vlagatelja, ter da se obravnavani družbi opravljata enako dejavnost. Podana je kršitev načela materialne resnice. Ker je toženka opustila ugotavljanje pravno pomembnega dejstva, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijani sklep je pomanjkljivo obrazložen saj ni mogoče ugotoviti, katere pogoje naj bi izpolnjeval tožnik, da ga je toženka štela za podjetje povezano s podjetjem B., d. o. o. Iz pavšalne obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, na katero zgornjo premiso in kako je toženka aplicirala konkretno dejansko stanje (spodnja premisa), zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusit. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, zakaj tožena stranka ni upoštevala določil tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014 in ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS, kot tudi Sodišča EU, ki sta že večkrat zavzela stališče, da presoja domnevnega usklajenega delovanja na istih ali sorodnih trgih (preko „skupne" fizične osebe) terja podrobnejšo analizo pravnih in ekonomskih odnosov med fizičnimi osebami v domnevno povezanih podjetjih, saj je le na tak način mogoče v konkretni zadevi ugotoviti ali te dejansko (lahko) vplivajo na poslovne odločitve v podjetjih. Zgolj sklicevanje na zakonsko podlago pa ne zadostuje. Izpodbijani sklep nima obveznih sestavin obrazložitve v skladu z 210. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in se ga ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

5. Tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi je nepopolno ugotovljeno. Ni sporno, da je C. C. imetnica 12,5 % deleža tožnika in hkrati 100 % lastnica podjetja B., d. o. o. Prav tako pa ni sporno, da je prokurist obeh navedenih družb D. D. Sporno pa je ali obe navedeni družbi opravljata enako dejavnost, tj. 49.392 obratovanje žičnic, oz. ali obe družbi delujeta na istih upoštevnih ali sosednjih trgih ter s tem izpolnjujeta pogoje po katerih ju je toženka obravnavala kot povezani podjetji. Toženka je napačno, zgolj na podlagi sklepanja ugotovila, da tožnik in B., d. o. o. delujeta na istih trgih, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa kot razlog za zavrnitev vloge navedla zgolj, da je tožnik že do sedaj najemal opremo od podjetja B., d. o. o., zdaj pa jo od njega kupuje. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi toženka v postopku v skladu z načelom materialne resnice dejansko ugotavljala ali družbi (preko „skupne" fizične osebe) delujeta na istih upoštevnih ali sosednjih trgih. V izpodbijanem sklepu ni navedeno na kakšen način naj bi družbi delovali na istih upoštevnih ali sosednjih trgih. Tudi ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih. Iz poslovnega registra Republike Slovenije (AJPES) pa jasno izhaja, da ima podjetje B., d. o. o. kot glavno dejavnost registrirano gostinske storitve, tj. 56.101 Restavracije in gostilne, tožnik pa ima kot glavno dejavnost registrirano 49.392 Obratovanje žičnic. Brez obratovalnega dovoljenja in brez odločbe o statusu upravljalca smučišča pa ni dovoljeno izvajati dejavnosti obratovanja žičnic, kar izrecno določa Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb (v nadaljevanju ZŽNPO). Podjetje B., d. o. o. nima veljavnega obratovalnega dovoljenja, niti statusa upravljalca smučišča, kar izhaja iz evidence Ministrstva za infrastrukturo (v nadaljevanju Ministrstvo). Podjetje B., d. o. o. je na podlagi posodbene pogodbe za nizkovrvni vlečnici SKI-LIT 1,5-100 in SKI-LIT 3-120 ter pogodbe o prenosu upravljanja smučišča A. z dne 14. 1. 2020 na tožnika preneslo vse pravice in obveznosti upravljalca smučišča A. Na podlagi pogodbe o prenosu upravljanja smučišča A. z dne 14. 1. 2020 je Ministrstvo z odločbo 3762-1/2020/2-02131603 z dne 22. 1. 2020 kot upravljalca smučišča A. določilo tožnika. Ministrstvo je z odločbo 3761-5/2020/2-02131603 z dne 17. 1. 2020 preneslo dovoljenje za obratovanje nizkovrvnih vlečnic SKI-LIT 1,5-100 in SKI-LIT 3-120 iz podjetja B., d. o. o. na tožnika. S pravnomočnostjo navedenih odločb B., d. o. o. ne more več opravljati dejavnosti obratovanja žičnic na smučišču A. Ministrstvo pa je tožniku z odločbo 3762-4/2020/4-02621603 z dne 7. 12. 2020 izdalo novo dovoljenje za obratovanje smučišča A., ker se je območje smučišča razširilo. Ministrstvo je z odločbama 3761-88/2020(4-02621603) z dne 24. 11. 2020 in 26.11.2020 tožniku izdalo nove odločbe o dovoljenju za obratovanje nizkovrvnih vlečnic SKI-LIT 1,5-100, SKI-LIT 3-120 in SKI-LIT 4-200. Podjetje B., d. o. o. pa že od marca 2019 dalje dejansko ne opravlja dejavnosti obratovanja žičnic. Tožnik je na podlagi kupoprodajnih pogodbe z dne 19. 6. 2020 in 30. 6. 2020 postal lastnik vseh obstoječih žičniških naprav na smučišču A. (vlečnice ... 1, ... 2, ..., ... in sedežnice ...). Za dne 22. 9. 2021 je sklicana seja občinskega sveta občine ..., na kateri bo odločeno o vlogi tožnika za izdajo odloka o koncesijskem aktu za vse vlečnice. Podelitev koncesije bo tožniku omogočila, da bo v celoti obnovil smučišče A. Nakup nizkovrvnih vlečnic SKI-LIT 1,5-100, SKI-LIT 3-120 in SKI-LIT 4-200 od podjetja B., d. o. o. pa je del obnove smučišča in projekta vzpostavitve Gorskega centra A. Tožnik je bil z dopisom 15. 12. 2020 obveščen, da je projekt „Gorski center A.“ uvrščen v seznam projektov, predloženih Evropski komisiji zaradi priprave razpisov za financiranje iz Sklada RRF. Sodišču predlaga, da v zvezi s tem zasliši stranko, tožnikovega zakonitega zastopnika, E. E. in zakonito zastopnico podjetja B., d. o. o., C. C. kot priči, ki bosta lahko pojasnili, da podjetje B., d. o. o. že več let ne opravlja dejavnosti obratovanja žičnic. Presoja domnevnega delovanja na istih ali sorodnih trgih (preko »skupne" fizične osebe) pa terja veliko podrobnejšo analizo pravnih in ekonomskih odnosov med fizičnimi osebami v domnevno povezanih podjetjih, saj je le na tak način mogoče tudi v konkretni zadevi ugotoviti ali te dejansko (lahko) vplivajo na poslovne odločitve v podjetjih, kar izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS Ill U 316/2014 z dne 8. 1. 2016, kar pojasni. V izpodbijanem sklepu je navedeno zgolj, da tožnik in podjetje B., d. o. o. delujeta na področju obratovanja žičnic na podlagi ugotovitve in da je tožnik že do sedaj najemal opremo od podjetja B., d. o. o., zdaj pa jo od njega kupuje. Navedena ugotovitev je pomanjkljivo obrazložena. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, s tem ko je na podlagi pavšalnega sklepanja štela, da tožnik in podjetje B., d. o. o. predstavljata (preko fizičnih oseb) povezani podjetji, saj je napačno razlagala določbe tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, zaradi česar je zmotno uporabila materialno pravo in izdala nezakoniti sklep. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožni stranki pa naj tudi naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in opredelitev upravičenih stroškov na podlagi 1.10.1 poglavja razpisne dokumentacije ob upoštevanju določb Uredbe 651/2014. V konkretnem primeru je C. C. 100 % lastnica podjetja B., d. o. o. in hkrati 12,5 % lastnica tožnika. Prokurist D. D. je prokurist podjetja B., d. o. o. Iz navedenega izhaja, da podjetji delujeta skupno. Glede kriterija delovanja na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih pa navaja, da obe podjetji opravljata enako dejavnost (H 49.392 Obratovanje žičnic). S tem je Komisija ugotovila, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji in sicer, da podjetji opravljajta dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. Odločitev glede lastništva in zastopanja je Komisija oprla na uradne podatke. Glede opredelitve, da gre v konkretnem primeru za povezani podjetji se sklicuje na četrti odstavek 3. člena Priloge 1 Uredbe 651/2014, katerega vsebino navaja. Navaja tudi opredelitev skupnega delovanja fizičnih oseb. V konkretnem primeru je iz javnih podatkov razvidno, da je 100 % družbenica B., d. o. o. tudi družbenica tožnika, ter da je prokurist obeh podjetij ista oseba. Navedeno dejansko dokazuje možnost vplivanja na upravljanje podjetij, s čimer je izpolnjen kriterij, da obe podjetji delujeta usklajeno. Glede izpolnjenosti tudi drugega pogoja, da obe podjetji opravljata dejavnost ali del dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali sosednjih trgih pa navaja opredelitev istega trga in sosednjega trga. V zadevi je ključen podatek, da obe podjetji opravljata dejavnost žičnic in imata registriran sedež v kraju A., ki poleg dejavnosti izkazuje domnevo o skupnem delovanju na upoštevnem trgu. Podjetje B., d. o. o. ima poleg dejavnosti obratovanja žičnic registrirano tudi dejavnost smučarskih centrov, kar kaže na opravljanje istovrstne dejavnosti. Iz posredovanih dokazil pa izhaja, da se dejavnost tožnik in B., d. o. o. dopolnjujeta oz. sta del oskrbovalne verige, saj tožnik najema in kupuje opremo od podjetja B., d. o. o. Da podjetji delujeta na istem upoštevnem trgu, je toženka ustrezno obrazložila v izpodbijanem sklepu, ki ustreza določbi 214. člena ZUP. Iz dejstva, da B., d. o. o. ni več upravljalec smučišča A., pa ne dokazuje, da ne opravlja žičničarske dejavnosti. Glavna dejavnost podjetja B., d. o. o. res ni Obratovanje žičnic, je pa registrirano tako za Obratovanje žičnic, kot tudi za dejavnost smučarskih centrov, kar dokazuje, da obe podjetji delujeta na skupnih trgih. Kolikor se podjetje B., d. o. o. ne bi ukvarjalo z žičničarsko dejavnostjo, ne bi imelo v lasti žičničarskih naprav. Toženka meni, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči, da tožnik krije vse stroške tega postopka.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je napačna trditev toženke v odgovoru na tožbo, da lastništvo žičniških naprav pomeni tudi, da podjetje B., d. o. o. opravlja žičniško dejavnost oz., da nekdanji status upravljalca smučišča za vse večne čase pomeni, da podjetje B., d. o. o. aktivno opravlja žičniško dejavnost. Toženka se ni opredelila do tožnikovih navedb, da brez obratovalnega dovoljenja in statusa upravljalca smučišča ni dovoljeno izvajanje dejavnosti obratovanja žičnic, kar določa Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb (ZŽNPO). Tudi ni navedla razlogov, zakaj za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja ni pridobila vseh potrebnih dokazov in jih tudi ni zahtevala od tožnika. Napačno pa je tudi uporabila materialno pravo glede opredelitve pojma povezanih podjetij po Prilogi I Uredbe 651/2014 v zvezi s katerim mora biti kumulativno izkazano izpolnjevanje več pogojev in sicer lastništvo ene ali več oseb v obeh podjetjih in hkrati skupno delovanje na istih upoštevnih trgih ali skupnih trgih, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016. Toženka pa zgolj pavšalno navaja, da gre za povezana podjetja, ugotovitvenega postopka pa ni izvedla tako, kot bi ga morala. Izpodbijani sklep je pomanjkljivo obrazložen.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo vlogo na Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest na obmejnih problemskih območij v letih 2021 in 2022 (Javni razpis) za projekt „Oživitev športnega centra A“.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil vlogo na Javni razpis za sofinanciranje investicij v opredmetena in oz. ali neopredmetena osnovna sredstva pri začetnih investicijah. Komisija ugotovila, da je tožnik vlogi priložil ponudbo družbe B., d. o. o. 2021-0001 z dne 28. 4. 2021 za nabavo žičniških naprav SKI-LIT 1,5-100, SKI-LIT 3-120 in SKI-LIT 4-200 ter, da je 100 % lastnica družbe B., d. o. o. C. C., ki je hkrati 12,5 % lastnica tožnika. Hkrati je tožnikov prokurist D. D. istočasno tudi prokurist družbe B., d. o. o. Ugotovila je tudi, da tožnik in podjetje B., d. o. o. opravljata enako dejavnost (H 49.392 Obratovanje žičnic), saj je tožnik že doslej najemal opremo od podjetja B., d. o. o. in jo sedaj od njega „kupuje“.

11. Toženka odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opira na v šesti odstavek poglavja 1.10.1. Razpisne dokumentacije Javnega razpisa in na tretji odstavek 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, ki opredeljuje pojem povezanih podjetij. Skladno s šestim odstavkom poglavja 1.10.1 Razpisne dokumentacije se je na Javnem razpisu za presojo upravičenosti stroškov uporabljala Priloga I Uredbe 651/2014. V primeru, da so stroški prijavitelja na Javni razpis nastali zaradi prodaje ali nakupa ali izvedbe del med povezanimi podjetji, prijavitelj do povrnitve takšnih stroškov ni upravičen.

12. Razpisna dokumentacija Javnega razpisa je v šestem odstavku poglavja 1.10.1. določala, da so upravičeni stroški, če izpolnjujejo pogoje iz poglavij 1.10.2. do 1.10.5., razen v primerih, ko gre za prodajo oz. nakup oz. izvedbo del med osebami - sorodniki prvega, drugega ali tretjega dednega reda, če jih izvaja fizična oseba, ki je ustanovitelj s. p. njegov s. p. in oz. ali, če gre za odnos stranka oz. naročnik med imetnikom deleža ali delnic gospodarske družbe (lastniški deleži ali glasovalne pravice v gospodarski družbi in oz. ali v povezanih družbah morajo biti skupaj manjše od 25 %) in gospodarsko družbo in oz. ali med povezanimi družbami in oz. ali med zakonskimi ali izven zakonskimi partnerji.

13. Določba tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014 predpisuje, da se za „povezana podjetja“ štejejo podjetja, med katerimi obstaja eno naslednjih razmerij: (a) podjetje ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v drugem podjetju; (b) podjetje ima pravico, da imenuje ali odstavi večino članov upravnega, upravljavskega ali nadzornega organa v drugem podjetju; (c) podjetje ima pravico, da izvaja prevladujoč vpliv nad drugim podjetjem na podlagi pogodbe, podpisane s tem podjetjem, ali določbe v statutu tega podjetja; (d) podjetje, ki je delničar ali družbenik drugega podjetja, na podlagi sporazuma z drugimi delničarji ali družbeniki tega podjetja samo nadzoruje večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v tem podjetju.

14. Skladno s četrtim pododstavkom tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014 se kot povezana podjetja obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. „Sosedni trg" je trg za izdelek ali storitev, ki je na vertikalni razdelitvi trgov neposredno nad ali pod upoštevnim trgom. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka napačno tolmači predhodno navedeno določbo. Tudi po mnenju sodišča je navedeno določbo potrebno razlagati v povezavi s celotnim besedilom določbe 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014. Za pravilno razlago določb Priloge I navedene Uredbe pa lahko služi tudi primerjava prevodov besedila v različne jezike DČ. V slovenskem jeziku se navedena določba Uredbe 651/2014 glasi: „Kot povezana podjetja se obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednih trgih.“. Vendar pa tožnik pravilno navaja, da je pri razlagi besedila potrebno upoštevati tako sodno prakso nacionalnih sodišč1, kot tudi SEU. Slednje je v zadevi Ha TeDo GmbH proti Finanzamt Haldensleben, C-110/12 z dne 27. 2. 2017 razsodilo, da je za „povezana podjetja“ mogoče šteti podjetja, če iz analize pravnih in ekonomskih odnosov, ki obstajajo med njimi, jasno razvidno, da je preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki delujejo usklajeno, tvorijo samostojno gospodarsko enoto. Za fizične osebe pa se šteje, da delujejo usklajeno, če se dogovorijo, da bodo vplivale na poslovne odločitve zadevnih podjetij, tako da za taka podjetja ni mogoče šteti, da so gospodarsko odvisna. Izpolnitev tega pogoja je odvisna od konkretnih okoliščin primera.

15. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovitev, da gre za povezana podjetja, glede na predhodno navedeno opredelitev povezanih podjetij v tretjem odstavku 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, zgolj skopo obrazložila in sicer, da je tožnik vlogi na Javni razpis priložil ponudbo družbe B., d. o. o. 2021-0001 z dne 28. 4. 2021 za nabavo žičniških naprav SKI-LIT 1,5-100, SKI-LIT 3-120 in SKI-LIT 4-200, ter da je Komisija preverila lastnike in pooblaščence družbe B., d. o. o. in F., d. o. o. in ugotovila, da je 100 % lastnica podjetja B., d. o. o. C. C., ki je hkrati 12,5 % lastnica tožnika. Tožnikov prokurist D. D. pa je istočasno tudi prokurist podjetja B., d. o. o. Tako tožnik in podjetje B., d. o. o. opravljata enako dejavnost (H 49.392 Obratovanje žičnic), saj je tožnik do sedaj najemal opremo od podjetja B., d. o. o., ki so sedaj „kupuje“ od njega.

16. V zadevi ni sporno, da je 100 % lastnica podjetja B., d. o. o. C. C., ki je hkrati 12,5 % lastnica tožnika. Tožnikov prokurist D. D. pa je istočasno tudi prokurist podjetja B., d. o. o. Sporno pa je ali obe navedeni družbi opravljata enako dejavnost, tj. 49.392 obratovanje žičnic, oz. ali obe družbi delujeta na istih upoštevnih ali sosednjih trgih ter s tem izpolnjujeta pogoje po katerih ju je toženka obravnavala kot povezani podjetji. Ugotovitve, da navedeni podjetji opravljata enako dejavnost, toženka ni ustrezno pojasnila ter zanjo tudi ni navedla ustreznih dokazov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev toženke, da tožnik in podjetje B., d. o. o. opravljata enako dejavnost (H 49.392 Obratovanje žičnic), ker je tožnik že doslej najemal opremo od podjetja B., d. o. o. in jo sedaj od njega „kupuje“. Takšna obrazložitev pa je po presoji sodišča pomanjkljiva in ni logična. Sporno je tudi ali iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik izpolnjuje vse kumulativno predpisane pogoje iz tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, da se navedeni podjetji štejeta za povezani podjetji. Pritrditi je potrebo tožnikovemu ugovoru, da je izpodbijani sklep v obrazložitvi nejasen in nepopolno obrazložen. Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih. Toženka sicer v odgovoru na tožbo dodatno navaja dejstva in okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik v povezavi s podjetjem B., d. o. o. izpolnjuje vse kumulativno predpisane pogoje iz tretjega odstavku 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014, vendar s pojasnili v odgovoru na tožbo ne odpravi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vsa dejstva in dokaze na katere se opira odločitev morajo izhajati iz obrazložitve izpodbijanega akta. Dejstev glede skupnega delovanja, ki je odločilno za materialnopravno podlago, toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla, niti jih ni ugotavljala. Posledično je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.2

17. V skladu z določbami 210. člena ZUP, ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku, mora v postopku izdani akt vsebovati vse sestavine, ki so navedene v citiranem členu. Pri tem mora obrazložitev upravnega akta v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere so opira; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločite in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kot to navaja pravilno tudi tožnik v tožbi. Podana je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1. 18. Po povedanem so v zadevi podane bistvene kršitve določb postopka in je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter materialno pravo napačno uporabljeno (tretji odstavek 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014), zato je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj pristojni organ upošteva mnenje sodišča in odpravi očitano kršitev določb postopka ter razjasni dejansko stanje z ugotovitvijo vseh relevantnih dejstev in z navedbo dokazov, ali gre v obravnavani zadevi za povezani podjetji in sicer tožnika s podjetjem B., d. o. o. (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Z navedenim je sodišče odgovorilo na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

21. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečano za davek na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej sodbe Upravnega sodišča RS III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016, II U 305/2016 z dne 12. 12. 2018, II U 306/2016 z dne 6. 2. 2019 in II U 450/2017 z dne 13. 5. 2020. 2 Enako glej sodbi Upravnega sodišča RS II U 450/2017 z dne 13. 5. 2020 in III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016.