Jedro

Pritožba tožeče stranke neutemeljeno vztraja pri stališču, da izpolnitev pogodbe predstavlja trenutek, ko je pridobila dovoljenje X za uporabo tirov, ne pa zaključek gradbenih del. Res je, da je bil končni cilj sklenitve pogodbe usposobitev tirov in kretnice za vožnjo do poslovnega objekta tožeče stranke. To pa še ne pomeni, da je tožena stranka zamujala z izvedbo del. Postopek internega tehničnega pregleda opravljenih del pred komisijo X je potekal po poteku roka iz tretjega člena pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v pogodbi glede roka za izvedbo gradbenih del jasno dogovorili, da bo izvajalec pričel z deli 25. 2. in jih dokončal najkasneje 26. 3. 2009. Tožena stranka je v tem roku gradbena dela dokončala, kar potrjuje zapis v gradbenem dnevniku. Rok za izvedbo del v tretjem členu pogodbe tudi v povezavi s 5. členom pogodbe ne vsebuje dogovora med strankama, da se je tožena stranka do takrat zavezala pridobiti tudi potrebna dovoljenja X. Takšen dogovor bi bil tudi sicer premalo določen, saj bi bil vezan na ravnanja oziroma opustitve tretjih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede odločitve, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200678/2010 z dne 31.12.2010 ostane v veljavi glede 16.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2010 do plačila in 3. točki izreka ter v točki II. izreka glede odločitve o povrnitvi nadaljnjih pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v preostalem delu, glede odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi tožbenega zahtevka za 49.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2010 do plačila, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200678/2010 z dne 31.12.2010 ostane v veljavi v tistem delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da tožeči plača 16.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2010 dalje do plačila, v preostalem delu pa je ta sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo za 49.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2010 do plačila (I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške 1.222,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. izreka).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka. Navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljila primarno z odpadlo pravno podlago za prenos 66.025,61 EUR na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah VL 169945/2010 z dne 6.12.2010, zaradi česar je po tretjem odstavku 190. člena OZ nastala obveznost vrnitve neupravičeno prejetega zneska. Podredno pa terjatev tožene stranka ni obstajala, saj je prenehala zaradi pobota s terjatvijo tožeče stranke. Sodišče je spregledalo in se ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da je pogodbo napisala tožena stranka. Zmotno je ugotovilo vsebino pogodbe glede vprašanja, katero ravnanje predstavlja izpolnitev pogodbe, ali zaključek gradbenih del, ali pridobitev dovoljenja S. za uporabo tirov. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je bil namen pogodbenih strank usposobitev tirov in kretnice za vožnjo, kar je mogoče zgolj s pridobitvijo dovoljenja X. Tožena stranka je dovoljenje S. pridobila šele 24.4.2009, zato je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni zaradi zamude tožene stranke z izpolnitvijo. Tožena stranka pa pritožbo vlaga zoper sodbo v tistem delu, ko ji je naloženo plačilo 16.755,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne sprejema ugotovitve sodišča, da naj bi komisija X po opravljenem tehničnem pregledu ugotovila določene pomanjkljivosti in ji naložila, da je treba opraviti še določena dela. Po oceni tožene stranke in glede na zapisnik komisije z dne 2.4.2009 je bila uporaba tirov možna in so bila vsa dela, ki so bila zajeta s pogodbo, opravljena kakovostno ter so omogočala funkcionalno rabo tirov in kretnic. Vsa dodatna dela, ki jih je tožena stranka izvajala kasneje, s klavzulo „funkcionalni ključ“ niso zajeta. Že izvedba vseh del po ponudbi št. 01/09 z dne 16.2.2009, ki je bila podlaga pogodbe, je zagotovila funkcionalnost uporabe tirov in kretnice, vse kar je tožena stranka za tožečo stranko opravila dodatno (izven okvira osnovne ponudbe), pa je predstavljalo dodatna dela, za katera je bila tožeča stranka toženi stranki dolžna tudi plačati. Da sta stranki soglašali, da tožena stranka z deli nadaljuje tudi po končanju del po pogodbi in da za ceno teh dodatnih del veljajo cenovni pogoji iz osnovne pogodbe, izhaja tudi iz okoliščine, da sta stranki 25.3.2009 sklenili aneks, s katerim sta se dogovorili za povečan obseg del in dne 20.4.2009 še dogovor za dodatna dela na odceptni kretnici. Poleg teh del je tožena stranka izvajala dela tudi na tirih številka 3 in 4 ter na kretnici št. A3, kar so bila dodatna dela, za katera je tožeča stranka vedela, jih naročila in vsakodnevno spremljala njihovo izvedbo. Sodišče se glede tega ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožene stranke in ji ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

3. Tako tožeča kot tožena stranka sta vložili odgovor na pritožbo. Predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo nasprotne stranke in v tem delu sodbo potrdi.

4. Pritožbeno sodišče je o obeh pritožbah že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo I Cpg 6/2013 z dne 10. aprila 2013 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200678/2010 z dne 31.12.2010 obdržalo v veljavi tudi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 49.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo. Tožena stranka je zoper to sodbo vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom III Ips 16/2014 z dne 7. aprila 2015 reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po stališču revizijskega sodišča bi interpretacija zakonskih določb, po kateri bi z razveljavitvijo sklepa o izvršbi na podlagi menice, na podlagi katerega se je upnik uspel poplačati še pred pravnomočnostjo sklepa, odpadla podlaga v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ in bi bil dolžnik zaradi odpadle podlage upravičen zahtevati plačano nazaj, vodila do nevzdržne situacije. Določbe ZIZ, ki omogočajo poplačilo upniku še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi mu dejansko onemogočile, da bi prejeto obdržal. Zato je dolžnik upravičen terjati vrnitev izplačanega zneska le tedaj, če ne obstaja pravna podlaga, da upnik prejeto obdrži. Menica, ki jo je tožena stranka priložila predlogu za izvršbo, ni bila edina pravna podlaga za plačilo denarnega zneska, katerega vrnitev zahteva tožeča stranka v tem gospodarskem sporu. Tožena stranka je svojo terjatev do tožeče stranke utemeljevala tudi s pravnoposlovnim razmerjem med strankama. Menica je služila le za zavarovanje izpolnitve denarne obveznosti tožeče stranke, nastale na pogodbeni podlagi. Pritožbenemu sodišču je revizijsko sodišče naložilo, da v novem sojenju, tako kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, presoja obogatitveni zahtevek tožeče stranke v luči njenih pogodbenih obveznosti plačati toženi stranki izvedena dela, torej da presodi utemeljenost pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z očitano zamudo tožene stranke in pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z izvedenimi dodatnimi deli.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeče dejansko stanje: pravdni stranki sta 19. 2. 2009 sklenili pogodbo, s katero je tožeča stranka kot investitor toženi stranki kot izvajalcu naročila izvedbo del pri sanaciji železniških tirov, potnih prehodov in ureditev kretnice; pogodba je bila sklenjena s klavzulo „na funkcionalni ključ“ za ceno 70.000,00 EUR, kar z DDV znese 84.000,00 EUR; za zavarovanje plačila po pogodbi je tožeča stranka izdala toženi stranki bianco menico, ki jo je ta kasneje vnovčila; pravdni stranki sta 25. 3. 2008 sklenili aneks za dodatna dela, ki niso predmet tega postopka in glede teh del stranki nista v sporu; tožena stranka se je zavezala z gradbeni deli pričeti 25. 2. 2009 in jih dokončati najkasneje 26. 3. 2009; komisija X je opravila tehnični pregled izvedenih del in ugotovila določene pomanjkljivosti, ki jih je tožena stranka odpravila do 22. 4. 2009; tožena stranka je za dela po pogodbi izstavila račun 04/09 v višini 84.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka delno plačala, in sicer le 40.320,00 EUR; tožena stranka je kot upnica zoper tožečo stranko na podlagi menice vložila predlog za izvršbo, v katerem je zahtevala plačilo 66.853,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožena stranka se je kljub vloženemu ugovoru tožeče stranke že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi poplačala z vnovčenjem menice v tem znesku; v pravdnem postopku je tožena stranka umaknila tožbo in je bil zaradi umika tožbe pravdni postopek pravnomočno ustavljen, sklep o izvršbi pa razveljavljen.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obogatitveni zahtevek tožeče stranke nanaša za vrnitev na podlagi vnovčenja menice izplačanih 66.025,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja seštevek zneska 43.680,00 EUR (razlika do polnega plačila po izdanem računu št. 04/09) in zneskov po izdanih računih za dodatna dela (račun številka 25/09 v znesku 4.356,04 EUR, številka 26/09 v znesku 7.590,00 EUR in številka 27/09 v znesku 3.610,05 EUR), skupaj 59.236,09 EUR ter kapitalizirane zamudne obresti do dneva vložitve predloga za izvršbo (ob upoštevanju, da je tožeča stranka za 827,55 EUR umaknila tožbo).

8. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka s pogodbo z dne 19. 2. 2009 prevzeta dela izvedla pravočasno, ali pa z zamudo, kot trdi tožena stranka, ki se sklicuje na dogovorjeno pogodbo kazen iz 8. člena pogodbe, skupaj po njenem izračunu v znesku 43.680,00 EUR. Dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem pritožbeno sodišče sprejema kot logično in razumno ter ustrezno obrazloženo. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno vztraja pri stališču, da izpolnitev pogodbe predstavlja trenutek, ko je pridobila dovoljenje X za uporabo tirov, ne pa zaključek gradbenih del. Res je, da je bil končni cilj sklenitve pogodbe usposobitev tirov in kretnice za vožnjo do poslovnega objekta tožeče stranke. To pa še ne pomeni, da je tožena stranka zamujala z izvedbo del. Postopek internega tehničnega pregleda opravljenih del pred komisijo X je potekal po poteku roka iz tretjega člena pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v pogodbi glede roka za izvedbo gradbenih del jasno dogovorili, da bo izvajalec pričel z deli 25. 2. in jih dokončal najkasneje 26. 3. 2009. Tožena stranka je v tem roku gradbena dela dokončala, kar potrjuje zapis v gradbenem dnevniku. Rok za izvedbo del v tretjem členu pogodbe tudi v povezavi s 5. členom pogodbe ne vsebuje dogovora med strankama, da se je tožena stranka do takrat zavezala pridobiti tudi potrebna dovoljenja X. Takšen dogovor bi bil tudi sicer premalo določen, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, saj bi bil vezan na ravnanja oziroma opustitve tretjih. Tožeča stranka se zato brez podlage sklicuje na pobot delnega plačila računa št. 19/02/2009 s pogodbeno kaznijo, dogovorjeno na podlagi prvega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v zavrnilnem delu (glede plačila 49.269,84 EUR s pripadki) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pač pa tožena stranka utemeljeno graja sodbo sodišča v preostalem delu, ki se tiče odločitve o vrnitvi zneska 16.755,77 EUR, ki se nanaša na plačilo dodatno izvedenih del. Pritožba tožene stranke ima prav, da se glede dodatnih del sodišče do njenih pravnorelevantnih navedb, niti do trditev tožeče stranke, ni opredelilo. Tudi sicer so razlogi sodbe v tem delu nejasni in si med seboj nasprotujejo, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2012 navedla, da ji je tožeča stranka poleg dodatnih del po aneksu z dne 25. 3. 2008 (ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni predmet tega postopka in glede teh del stranki nista v sporu), naložila tudi izvedbo dodatnih del „na odcepni kretnici“ z dopisom z dne 20. 4. 2009 ter da je vsa ta dela pravilno in pravočasno izvedla. Sporni znesek se potrditvah tožene stranke nanaša na neplačane račune št. 25/09, 26/09 in 27/09 (ki vsebujejo podroben opis izvedenih del). Tožeča stranka pa v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2012 zavrača plačilo navedenih računov, češ da se nanašajo na dodatna dela po aneksu in dogovoru z dne 20. 4. 2009, za katera pa ji je tožena stranka izstavila računa št. 05/09 z dne 22. 4. 2009 in 09/09 z dne 8. 5. 2009, ki ju je že plačala, medtem ko računa številka 26/09 z dne 9. 10. 2009 za čiščenje grmovja ne priznava, ker je neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa drugače kot tožeča in tožena stranka ugotavlja, da naj bi šlo za izvedbo dodatnih del, ki so bila skladno z določbo drugega odstavka 659. člena OZ že vključena v dogovorjeno ceno v sklenjeni pogodbi z dne 19. 2. 2009, kar naj bi direktor tožene stranke kot strokovnjak moral vedeti. Prvostopenjsko sodišče sploh ni presojalo trditev pravdnih strank, za katera dodatna dela je tožena stranka izstavila sporne račune in ali jih je tožeča stranka res plačala oziroma utemeljeno zavrnila. Zato je treba ugoditi pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, da storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).