Jedro

Ker je toženka spremenila trditveno podlago, bi morala pojasniti, pri kateri od trditev vztraja, ali je šlo za pokojničino darilo, ali odplačilo posojila. Sodišče prve stopnje pa je odločitev oprlo na (prvotne) navedbe toženke, da naj bi ji pokojna mati oziroma tašča sklenila denar podariti, saj toženki v dokaznem postopku ni uspelo dokazati obstoja posojilnega razmerja s pokojno.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom ugotovilo, da je tožba umaknjena za znesek 1.968,27 EUR ter zavrglo tožbo zoper pokojno A. A. iz S. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstaja dolg tožene stranke do pokojne A. A. ter da je tožena stranka dolžna plačati v zapuščinsko maso po pokojni oziroma njenim dedičem 57.461,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih, v izreku sodbe navedenih zneskov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prvi tožnik in druga tožnica, oba dediča po pokojni A. A., sklicujeta se na vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Tožnik B. B. sodbi očita protispisnost, ker je sodišče prve stopnje v uveljavljani znesek napačno upoštevalo tudi nakazila na podlagi trajnika toženkinemu sinu, čeprav tožeča stranka vrnitve tega denarja sploh ni zahtevala. Navaja, da se sodišče ni jasno opredelilo do vprašanja, kakšno je bilo pooblastilo oziroma naročilo matere oziroma mandat pokojne ter da ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ker je sodišče ugotovilo, da toženki ni uspelo dokazati, da naj bi pooblastilo obsegalo dovoljenje pokojne, da si toženka jemlje sredstva kot vračilo dolga, je edini možni zaključek, da je toženka dano pooblastilo zlorabila, saj ni dokazala, da bi lahko zaupana ji sredstva dvigovala tudi v svojo korist. Tožnica C. C. v pritožbi navaja, da je sodišče prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožene stranke s tem, ko je ugotovilo, da naj bi imela prednica tožnikov poleg sklenjenega dogovora s toženko, da z bančnega računa dviguje denar za njene potrebe, tudi darilne nagibe v razmerju do toženke. Glede odločilnega dejstva, kakšen je bil kritni dogovor med prednico tožnikov in toženko, zaradi katerega je bilo dano pooblastilo, pa je v razlogih sodbe podano nasprotje oziroma so ti nejasni. Sodišče je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno o darilnih nagibih prednice. Glavni dokaz, da teh nagibov ni imela, je prav izpoved toženke, da je bil namen kritnega dogovora pokritje njene domnevne terjatve do prednice tožnikov.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka in sicer jo izpodbija v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o povračilu stroškov.(1) Predlaga, naj sodišče odloči tako, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti vse njene stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe prvega tožnika in potrditev sodbe.

5. Pritožbeno sodišče je o pritožbah prvega tožnika in druge tožnice že odločilo in sicer s sodbo I Cp 1781/2013 z dne 12. 2. 2014, s katero je zavrnilo pritožbi prvega tožnika in druge tožnice ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 254/2014 z dne 21. 1. 2016 ugodilo reviziji prve in druge tožeče stranke, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. V tej zadevi se je pravdni postopek pričel s tožbo, ki jo je zoper toženko vložila A. A. Uveljavljala je kondikcijski zahtevek. Trdila je, da je toženko, ki je žena njenega sina D. D., pooblastila za dvigovanje denarja z njenega bančnega računa z namenom, da bi ji nakazovala pokojnino v A., kamor se je preselila. Toženka pa naj bi brez njene vednosti in privoljenja v obdobju od leta 2005 do septembra 2009 večji del dvignjenih zneskov porabila za svoje potrebe. Tožnica A. A. je med postopkom umrla. Ker jo je zastopal pooblaščenec, sodišče ni prekinilo postopka, saj ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, dedič pa mu lahko pooblastilo prekliče (prvi odstavek 100. člena ZPP). Pooblaščenec pa je na poziv sodišča tožbo popravil tako, da je na strani tožeče stranke poleg pokojne A. A. navedel še njena otroka B. B. in hčer C. C., ne pa tudi sina D. D., ki je toženkin mož. Zahtevek je spremenil tako, da je uveljavljal ugotovitev obstoja dolga toženke do pokojne tožnice, ki ga je toženka dolžna plačati v zapuščinsko maso oziroma njenim dedičem. Revizijsko sodišče je v sklepu II Ips 254/2014 opozorilo, da so vsi trije otroci A. A., torej tudi D. D., v pravdo vstopili že v trenutku njene smrti. D. D. po podatkih spisa takrat pooblastila njenemu pooblaščencu ni preklical.(2) Po stališču revizijskega sodišča je tožba, kakršno je vložila A. A., v materialnopravnem pogledu obligacijskopravna – kondikcijska, v procesnem pogledu pa dajatvena in ne gre za spor v zvezi z obsegom zapuščine, ki bi pogojeval enotno nujno sosporništvo vseh dedičev v pravdi.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo, v čem je bistvo spora med pravdnima strankama in sicer ali je toženka, ki je bila pooblaščena za dvig denarja z bančnih računov pokojne A. A., v spornem obdobju denar porabljala v skladu z nalogom pokojne, ali pa je njeno pooblastilo prekoračila in del sredstev, brez pravnega temelja in na škodo sedaj dedičev po pokojni A. A., porabila zase. Pravna podlaga za vrnitev neupravičeno prejetih koristi je v določbi 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Res je na tožeči stranki breme dokazovanja, da je toženka prekoračila nalog pokojne A. A. oziroma dano pooblastilo s tem, ko je v njeni odsotnosti več let koristila sredstva na njenih računih, skupaj kar 57.461,26 EUR. Vendar pritožbi obeh dedičev utemeljeno opozarjata, da je sodišče glede tega vprašanja odločilo mimo trditvene podlage same toženke oziroma, da je glede tega odločilnega dejstva prezrlo, da je toženka v bistvenem delu spremenila svoje navedbe. Tožeča stranka trdi, da je bila toženka pooblaščena le za dvig iz bančnih računov, ki so bili nujno potrebni ter v korist pooblastiteljice (plačilo stroškov zanjo v Sloveniji in nakazilo pokojnine v A.), ne pa za trošenje za lastne potrebe, ker ji pokojna tega denarja ni podarila. Toženka ne zanika, da je v spornem obdobju dvigovala denar z bančnega računa A. A., kar izhaja tudi iz obširne listinske dokumentacije v spisu. V postopku pa se je najprej branila, da je bila dogovorjena s pokojno taščo, da lahko njena denarna sredstva na bančnem računu neomejeno porablja za lastne potrebe, le z omejitvijo, da na posebno zahtevo pokojne izvede nakazilo ali plačilo po njenem nalogu ter da je pokojna toženki z opustitvijo koriščenja denarja na računu ta sredstva podarila. V prvi pripravljalni vlogi pa je toženka, kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, spremenila svoje navedbe in trdila, da si je pokojna pri njej izposodila denar za nakup stanovanja v L. v letu 2001 ali 2002, zato naj bi med njima prišlo do dogovora, da lahko toženka dviguje denar za svoje potrebe z računa pokojne ter si tako počasi izplača dolg. Toženka je v zvezi s tem v pobot uveljavljala iz naslova posojila pokojni znesek 58.371,34 EUR.

9. Ni dvoma, da se zgoraj navedeni trditvi toženke, s katerimi zagovarja kot dopustne dvige z bančnih računov, izključujejo. Če je bilo dogovorjeno, da pokojna denar z bančnih računov podari toženki, ni šlo za dogovor o odplačilu posojila, in obratno. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je toženka spremenila trditveno podlago, vendar je v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen) ni pozvalo, naj pojasni, pri kateri od trditev vztraja, ali je šlo za pokojničino darilo, ali odplačilo posojila. Pač pa je odločitev oprlo na (prvotne) navedbe toženke, da naj bi ji pokojna mati oziroma tašča sklenila denar podariti, saj toženki v dokaznem postopku ni uspelo dokazati obstoja posojilnega razmerja s pokojno A. A. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča je napačno, odločitev pa nasprotuje razpravnemu načelu iz 7. člena ZPP, na kar pritožbi opozarjata. Hkrati je utemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbi sta utemeljeni tudi v tistem delu odločitve, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot neupravičeno terjatev tožeče stranke v višini 18.026,96 EUR, ker ta znesek ni bil nakazan toženki, ampak po trajnikih vnuku pokojne A. A., E. E. Pritožbi imata prav, da pri uveljavljanju neupravičenega dviga v skupnem znesku 57.461,26 EUR, tožnika potrditvah tožbe nista upoštevala in nista vključila, ampak sta odštela zneske s trajnikov, med drugim tudi tistega, ki se nanaša na vnuka E. E. Ker tožena stranka tem trditvam ni oporekala, je zaključek sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije toženke iz tega razloga očitno neutemeljen.

11. Na podlagi navedenega je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbama tožeče stranke in posledično tudi pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev ter sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče samo ugotovljenih procesnih kršitev (že zaradi morebitne odločitve o pobotnem ugovoru) ne more samo odpraviti. Zgoraj navedene razloge pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi kot napotke v novem sojenju.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločitev o povrnitvi stroškov postopka je v izreku sodbe očitno po pomoti izpadla, vsebuje pa o tem razloge obrazložitev sodbe.

Op. št. (2): Kasneje je pooblaščenec pokojne A. A. prenehal opravljati odvetniško dejavnost, prevzemnico njegove odvetniške pisarne pa D. D. ni pooblastil za zastopanje (list. št. 255 spisa).