Jedro

Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1) zavrnilo predlog obsojenega A. A. za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ali t.i. vikend zaporom.

2.Zoper sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe določb materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ugodi v celoti.

3.Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici [...] in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem postopku priznalo in prevzelo v izvršitev sodbo sodišča v Trstu opravilna št. 1342/2018 z dne 31. 10. 2018, s katero je bila obsojencu izrečena kazen treh let zapora. Obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali t.i. vikend zaporom pa je zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1), ki jasno določa, da domače sodišče, ko prevzame izvršitev tuje sodbe, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve.

6.Zagovornik v pritožbi navaja, da je sojenje v Republiki Italiji potekalo v nenavzočnosti obsojenca in njegove zagovornice. Obsojenec je za kazenski postopek in obsodbo izvedel šele, ko mu je bil vročen sklep o izvršitvi kazni. Obsojenec tako ni imel možnosti sodelovati v kazenskem postopku, ki je tekel pred italijanskim sodiščem, s čimer so bile obsojencu kršene pravica do kontradiktornosti, pravica do sojenja v navzočnosti ter pravica do sodelovanja in izjave. V tej zvezi se je obsojenec v Republiki Italiji poslužil ustreznih pravnih sredstev, v zvezi s katerimi se pričakuje odločitev italijanskega Vrhovnega sodišča. Pritožnik izpostavlja še, da je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom opravilna št. I Ks 57079/2023 z dne 21. 2. 2024 zavrnilo predajo soobsojenca B. B., ravno tako pa ni priznalo iste sodbe italijanskega sodišča, ki jo je priznalo Okrožno sodišče v Novi Gorici v tej zadevi. Sodišče se je postavilo na stališče, da je predaja neutemeljena ravno iz razloga, ker so bile obsojencu v postopku pred italijanskim sodiščem kršene osnovne človekove pravice.

7.Navedbe o kršitvah pravic obsojenca v postopku pred italijanskim sodiščem niso predmet te zadeve, saj je sodba italijanskega sodišča pravnomočna.

8.Pritožnik nadalje uveljavlja, da razlaga 139. člena ZSKZDČEU, ki jo je v konkretni zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, pomeni kršitev ustavno določene pravice do enakosti pred zakonom. Odločitev sodišča, da se a priori zavrne predlog za nadomestno prestajanje kazni zapora obsojenca zgolj na podlagi dejstva, da pravnomočna sodna odločba tujega sodišča izrecno ne določa, da lahko obsojenec kazen zapora prestane tudi na način "vikend zapora", pomeni neenako obravnavo obsojenca v primerjavi z drugimi obsojenci, ki jim je bila zaporna kazen izrečena s sodbo slovenskega sodišča, kar je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, predvsem pa bi šlo za neposredno kršitev ustavne pravice do enake obravnave skladno z 22. členom Ustave RS. Glede na to, da je slovensko sodišče tujo sodno odločbo priznalo in se jo zavezalo izvršiti, potem ni nobene ovire, da je ne bi obravnavalo enako kot sodbo, ki jo izda slovensko sodišče.

9.S stališčem pritožbe se sodišče druge stopnje ne strinja. Procesna situacija v konkretni zadevi namreč ni enaka procesni situaciji, ko obstaja sodba slovenskega sodišča. V konkretni zadevi ne gre za sodbo slovenskega sodišča, ampak gre za prevzem tuje sodbe. Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči. Gre za predpis kogentne narave, ki je tudi lex specialis. Prevzem in izvršitev tuje sodne odločbe po 131. členu ZSKZDČEU-1 predstavlja zagotovilo države izvršiteljice, da bo po tistem, ko prevzame tujo sodno odločbo, le to tudi izvršila na način, kot je v njej določen, kot je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10.Zagovornik ne more biti uspešen, ko se zavzema za prilagoditev kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, skladno s 140. členom ZSKZDČEU-1. V tej zadevi je bilo že v sklepu sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2023 (točka 8), v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 20. 7. 2013 (točka 5), argumentirano ugotovljeno, razlogi so ponovljeni v izpodbijanem sklepu (točka 4), da dejanje, za katero je bila obsojencu izrečena kazenska sankcija s tujo sodbo, ustreza kaznivemu dejanju ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena KZ-1 in ne kaznivemu dejanju prikrivanja po 217. členu KZ-1, za kar se zavzema pritožnik. Ker kazen zapora treh let, izrečena s tujo sodbo, ni višja od najvišje kazni, ki je po pravu Republike Slovenije določena za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen A. A. (za kaznivo dejanje po drugem odstavku 244. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega leta do osmih let), razlog za prilagoditev kazenske sankcije, naveden v prvem odstavku 140. členu ZSKZDČEU-1, ni podan. Ker je torej izrečena kazenska sankcija po svoji naravi združljiva s pravom Republike Slovenije, pa tudi ni podan razlog za prilagoditev kazenske sankcije iz drugega odstavka 140. člena ZSKZDČEU-1.

11.Zaradi prepovedi spreminjanja načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, iz 139. člena ZSKZDČEU-1, vsebinska presoja predmetnega predloga ne pride v poštev, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločanje o takem predlogu je stvar postopka v Republiki Italiji.

12.Ker torej spričo obrazloženega pritožbene navedbe pravilnosti izpodbijanega sklepa niso ovrgle, je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza:

Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 131, 139, 139/3, 140, 140, 140/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.