Jedro

Po uveljavitvi pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev je postal trenutek, ko sodišče razglasi konec dokazovanja, izrazito pomemben procesni trenutek. Tedaj mora stranka opozoriti na morebitne dokaze, ki so bili spregledani. Tožeča stranka je s svojim molkom na neizvedbo dokaza pristala.

Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Zapustnik J. I. K. je napravil pisno oporoko pred dvema oporočnima pričama. Tožniki to oporoko iz več razlogov izpodbijajo. Najprej trdijo, da zapustnik ni bil oporočno sposoben. Dalje trdijo, da ni znal brati in pisati, kar je pogoj za veljavnost oporoke pred pričama. Zapustnik naj bi bil tudi slep oz. naj ne bi videl zadosti. Nazadnje pa tožeča stranka zatrjuje tudi oblične pomanjkljivosti pri samem zapisovanju in podpisovanju oporoke. Zapustnik naj bi namreč oporoko podpisal že pred prihodom ene izmed dveh oporočnih prič.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob obširnem dokaznem postopku je ugotovilo, da nobena od trditev, na katere se opira tožbeni zahtevek, ni resnična. Tako ni podan tudi noben izmed razlogov za neveljavnost oporoke. Tožeči stranki je naložilo naj povrne pravdne stroške tožene stranke.

Proti sodbi se tožniki pritožujejo v dveh ločenih pritožbah. Ker so tožniki v tem primeru enotni in nujni sosporniki, bo pritožbeno sodišče obe vlogi obravnavalo kot eno pritožbo. V pritožbi se uveljavljajo vsi pritožbeni razlogi. Sodišču pritožba predlaga, naj sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje.

Pritožba glede oporočne sposobnosti opozarja na dokaz, ki je bil predlagan v tožbi. Gre za dokaz s sodnim izvedencem, ki bi na podlagi vpogleda v dokumentacijo lahko pojasnil, da zapustnik ni bil sposoben razsojanja ter da je bil pri njem izražen tudi dementni sindrom. Tega dokaza sodišče ni izvedlo. Pritožba trdi, da je sodišče ta dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da je glede na izpovedbe prič podana oporočiteljeva sposobnost razsojanja, ker ni bil alkoholik, ker ni padal v delirije, ker je bil običajno razgledan in orientiran človek. Ta ugotovitev je v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo oprta na izpoved dr. G.. Dalje pritožba opozarja na izvedensko mnenje Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Iz tega mnenja naj bi izhajalo, da je imel oporočitelj zaplete sladkorne bolezni, da slabo vidi, da ima na obeh očeh sivo mreno, da je psihično slabše orientiran, upočasnjen, da s težavo sam vstane in hodi sem in tja brez cilja, da je kontakt z njim slab, da skoraj nič ne vidi. Pritožba meni, da je sodišče ravnalo napačno, ko je svojo odločitev oprlo na pričanji patronažne sestre N. A. in zdravnika dr. G.. Njena izpoved je po stališču pritožbe rezultat domnev za potrebe tožene stranke. Pritožba meni, da je dejansko stanje glede oporočiteljeve sposobnosti ostalo nepopolno ugotovljeno. Zdravstveno mnenje Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje pa je po stališču pritožbe brez dvoma podlaga, da bi sodišče moralo dopustiti dokaz z izvedencem psihiatrom.

V nadaljevanju se pritožba osredotoča na prvino zapustnikove pismenosti. Opozarja, da v spisu ni niti enega dokaza, ki bi potrjeval, da je bil oporočitelj sposoben napisati kratek sestavek. Poleg tega opozarja, da naj bi toženka spreminjala svojo izpoved in se prilagajala postopku. Dalje pravi, da toženka ni videla oporočitelja brati ali pisati. Zaključki sodišča o pismenosti zapustnika temeljijo na golih domnevah, ki izhajajo iz izpovedbe toženke in posameznih prič. Na drugi strani pa so tožniki povedali, da zapustnik ni znal brati in pisati. Poleg tega so povedali, da ni napravil vozniškega izpita in da tudi izpita za kopaškega mojstra v delu, ki se nanaša na pismenost, ni delal. Ta naziv kopača mu je bil priznan zgolj zaradi pridnosti in izkušenj. Izrecno pritožba opozarja na dokaz z zaslišanjem priče M. S. Izpovedi te priče po stališču pritožbe sodišče ni zadostno ocenilo. Še več, obrnilo naj bi vsebino njene izpovedbe. Priča je povedala, da oporočitelj ni znal brati, da ni videl brati in da tudi s prve ni razumel, kar mu je prebrala. Ni pa povedala tega, da bi k njej zapustnik hodil s posameznimi besedili zaradi njihovega tolmačenja. Sodišče te priče ni kritično ocenilo. Dalje pritožba opozarja, da je tožeča stranka predlagala tudi dokaz z izvedencem grafologom v dokaz trditvam, da pisava na listih, ki jih je predložila tožena stranka, ni oporočiteljeva, razen kolikor ne gre zgolj za oporočiteljev podpis.

Pritožba dalje pravi, da je sodišče ravnalo napačno, ko je upoštevalo izjavo odvetnika S. O., ki po generalnem pooblastilu zastopa R. Z. d.o.o. v zapiranju. Njegova izjava ne more biti verodostojna. Iz izjave je namreč razvidno, da ne obstaja papirna dokumentacija o opravljenem izpitu, ki naj bi bil pisnega značaja. Pritožba opozarja, da odvetnik O. pri R. Z. d.o.o. ni bil nikoli zaposlen.

Pritožba nadaljuje z navedbami glede slabovidnosti zapustnika. To naj bi izhajajo iz številnih dokazov. Med drugim tako tudi iz že navedene priče M. S., objektivizirana pa naj bi bila teza o slabovidnosti tudi v zdravstveni dokumentaciji. Pritožba pobija tudi dokazni argument, češ da je bil zapustnik naročen na časopis, kar naj bi dokazovalo, da naj bi znal brati. Vendar pritožba opozarja, da je bil pred tem naročen na časopis njegov brat D., sam pa naj bi časopis uporabljal le za kurjavo.

Pritožba se osredotoča tudi na okoliščine podpisovanja oporoke. Pri tem se sklicuje na izpovedbo priče D. G. Pritožba se pač zavzema za to, da bi bila dokazno sprejeta izpovedba oporočne priče D. G., ne pa oporočne priče D. K. Pri tem navaja, da sta si izpovedbi D. K. na obravnavi dne 20.2.2009 in 28.9.2007 tako zelo različni, da sta neverodostojni. Tudi v drugi vlogi, ki je sestavni del enovite pritožbe, tožeča stranka vztraja pri vseh tezah, ki jih je zagovarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako še vedno vztraja, da zapustnik ni bil sposoben razsojanja, da ni bil pismen in da sodišče preprosto napačno sklepa, da je držanje časopisa v rokah branje. Napada dokazno oceno, meni, da je sodišče ravnalo enostransko, ko je sledilo navedbam toženke, ne pa številnim izpovedbam tožnikov. Tudi v tem delu se sklicuje in opira na izpovedbo priče D. G.. V preostalem delu pa pritožba utemeljuje materialnopravno zaključke o neveljavnosti oporoke, vendar ne ob dejanski podlagi sodbe, marveč ob dejanski tezi, ki jo je neuspešno zastopala v postopku pred sodiščem prve stopnje ter pri njej vztraja tudi v pritožbenem postopku.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob dejanski podlagi sodbe sodišča prve stopnje, pa je pravilen materialnopravni sklep, da je zapustnikova oporoka brezhibna. Ker je tako, je pravilen tudi materialnopravni zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP (1)). Materialnopravnih razlogov, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka, pritožbeno sodišče zato v nadalje ne bo obravnavalo. Velja naj, da se strinja z materialnopravno podlago, ki je podana v sodbi sodišča prve stopnje. V nadaljevanju se bo zato pritožbeno sodišče osredotočilo na štiri sklope vprašanj, ki jih odpira pritožba tožeče stranke:

1. Glede uveljavljane procesne kršitve z neizvedbo dokaza z izvedencem glede oporočiteljeve sposobnosti ter neupoštevanjem izvedenskega mnenja Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje;

2. glede preizkusa dokazne ocene o zapustnikovi oporočni sposobnosti;

3. glede preizkusa dejanskega stanja o zapustnikovi pismenosti;

4. glede preizkusa dejanskega stanja o okoliščinah podpisovanja oporoke pred pričama.

Ad 1) Pritožba ima prav le glede tega, da dokaz z izvedencem psihiatrom ni bil izveden. Vendar pa sodišče dokaznega sklepa glede tega dokaza ni sprejelo (vsaj pritožbeno sodišče takšnega sklepa kljub natančnemu preizkusu pravdnega gradiva ni našlo, pritožba pa tudi ne pojasni, kdaj naj bi bil sprejet). Takšno ravnanje sodišča prve stopnje procesno ni bilo pravilno, vendar pa je tudi res, da je tožeča stranka s svojim molkom na neizvedbo dokaza pristala (1. odstavek 286.b člena ZPP). Na podlagi navedenega pravila zato te procesne kršitve v pritožbi sedaj tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati. Že najmanj od dodelitve spisa novi sodnici je bilo jasno, da sodišče nove naroke razpisuje zgolj zaradi ponovitve zaslišanja strank in kasneje tudi obeh oporočnih prič. Tako je bil nov narok razpisan najprej zaradi ponovitve zaslišanja strank (glej dokazni sklep na list. št. 286). Nadaljnji narok je bil razpisan zaradi ponovnega zaslišanja drugotožeče in šestotožeče stranke (glej list. št. 314) in nazadnje je bil razpisan še en narok zaradi zaslišanja obeh oporočnih prič (glej list. št. 326).

Že iz vsega navedenega je bilo jasno razvidno, da sodišče dokaza z izvedencem, ki je bil predlagan v tožbi, ne bo izvedlo. Pri tem pa je očitno pozabilo o tem odločiti z dokaznim sklepom. Tisto, kar pa je odločilnega pomena za ta pritožbeni postopek, je, da bi to kršitev tožeča stranka lahko navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. To bi lahko storila oz. to bi morala storiti najkasneje ob zaključku glavne obravnave, ko je sodišče razglasilo, da se dokazovanje konča. Protokolacija o končanju dokazovanja je po noveliranem ZPP-ju izrazito pomemben procesni dogodek. Tedaj namreč strankam brez sence dvoma postane jasno, da sodišče nobenih drugih dokazov ne bo več izvedlo. Stranke imajo v tem procesnem trenutku vso možnost opozoriti sodišče, da posamezni dokazi niso bili izvedeni in da o njih tudi ni bil izdan dokazni sklep. Če tega ne storijo, se uveljavi domneva, da so na neizvedbo dokazov pristali (ta domneva je sedaj vsebovana v pravilu 286.b člena ZPP). Ker tožeča stranka neizvedbe dokaza in neizdaje dokaznega sklepa o dokazu z izvedencem psihiatrom v tistem procesnem trenutku ni navedla, je na naizvedbo dokaza molče pristala. Te kršitve v pritožbi sedaj ne more več uveljavljati (že naveden 1. odstavek 286.b člena ZPP).

Pritožba se sklicuje na izvedensko mnenje Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (listina B38). To mnenje naj bi po stališču pritožbe dokazovalo, da zapustnik ni bil oporočno sposoben. Sodišče prve stopnje tega dokaza res ni ocenilo. Ker gre za listino, pa je lahko v povezavi z zapisnikom o zaslišanju dr. G. (tudi sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z branjem zapisnika o izpovedbi dr. G.) sedaj dokazno oceni pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da iz navedene listine (izvedensko mnenje Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje) izhajajo predvsem fizične težave zapustnika. Ugotovitve o nagnjenosti k demenci, o alkoholnih delirijih, na kar nakazuje pritožba, iz tega mnenja ne izhajajo. Ne glede na to, pa je odločilno, kar je o samem zapustniku in tudi o tem izvedenskem mnenju na naroku izpovedal dr. G., ki je bil zapustnikov osebni zdravnik. Ta je zapustnika poznal najbolj prav po zdravstveni plati. Dr. G. (zapisnik na list. št. 178 – 181) je povedal, da to mnenje ni strokovno ter da je, kot večkrat, izdelano zaradi pridobitve socialnih pravic. V njem je zato obilo pretiravanja glede zdravstvenih težav zapustnika. Dr. G., ki je zapustnika sam obiskoval ter ga po zdravstveni plati gotovo najbolj poznal, je s svojo izpovedbo ovrgel tako navedbe iz izvedenskega mnenja (priloga B38), kakor tudi tezo tožeče stranke o zapustnikovi nesposobnosti razsojanja. S temi razlogi pritožbeno sodišče že prehaja k naslednji točki, k vprašanju o pravilnosti dejanskih ugotovitev glede zapustnikove oporočne sposobnosti.

Ad 2) Stranke in nekatere priče so izpovedovale različno. Pritožba sodišču očita, da je odločilo enostransko. Tak očitek pa ni utemeljen. Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno izmed različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa. Temu standardu dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza. Pritožbeno sodišče tudi vsebinsko sprejema dokazno oceno tako uspelega dokaznega postopka. Ta ocena je podana v razlogih sodbe prve stopnje na 3. in 4. strani sodbe. Odločilnega pomena pri vseh nasprotujočih si izjavah sta prav nepristranski in tudi izvedeni priči, to sta N. A., ki je patronažna sestra in dr. G., ki je bil, kot je bilo že rečeno, zapustnikov lečeči zdravnik.

Pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov, iz katerih bi se pričanje dr. G. izkazalo kot pristransko in neverodostojno. Takšna teza pritožbe ni z ničemer izkazana. Na bolj ali manj golo vztrajanje pritožbe pri tezi, da je bil zapustnik tako težak alkoholik, da je padal v delirije, dalje, da je bil na poti v demenco ter da iz vseh teh razlogov ni bil oporočno sposoben, pritožbeno sodišče ne more dodati ničesar bistvenega in vsebinskega. Sodišče prve stopnje se je soočilo z obema nasprotujočima se dejanskima tezama ter po izpeljavi celotnega dokaznega postopka, podala dokazno oceno. Kot že rečeno, bistvena točka dokaznega postopka sta prav obe izvedeni priči. Pritožbeno sodišče torej dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja oporočne sposobnosti sprejema.

Ad 3) Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zapustnikove pismenosti. Tudi tu je spet veliko nasprotujočih si dokazov, a nekaj je takšnih, ki tehtnico odločilno nagnejo v prid teze tožene stranke, da je zapustnik vsaj za silo znal brati in pisati. Znal je brati in pisati do takšne mere, kot po pravilni materialnopravni razlagi prvega sodišča zadošča standardu „brati in pisati“ iz 1. odstavka 64. člena ZD (2). Ti odločilni razlogi so: - izpit za kopaškega pomočnika, katerega sestavni del naj bi bil tudi pisni izpit; - naročilo na časopis in dejstvo, da je bil sam zapustnik, poimensko član časopisnega kluba (listina B6); - izpovedbe obeh izvedenih prič in še nekaterih drugih zaslišanih prič ter tožene stranke o tem, da so bili v stanovanju zapustnika večkrat videni časopisi kot Kmečki glas in Nedeljski dnevnik. Ob tem je posebej prepričljiva izpovedba dr.

G., da je zapustnik večkrat komentiral izjave politikov in se pri tem smejal. Pri vseh navedenih dokazih gre za indice, vendar pa je teh indicev toliko, da utemeljujejo dokazni zaključek, da je zapustnik znal brati in pisati. Res je tudi, da izpit za kopaškega pomočnika, katerega sestavni del naj bi bil tudi pisni izpit, neposredno ne dokazuje, da je zapustnik v resnici opravljal pisni izpit. Vendar pa gre za domnevo, ki skupaj z ostalimi indici sestavlja prepričljiv dokazni mozaik. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da že tisto, kar je navedeno v razlogih prve sodbe, utemeljuje prepričanje o zapustnikovi pismenosti.

Pritožba izrecno poudarja pomen pričanja M. S. (glej list. št. 181 – 183 spisa). Gre za sosedo, ki je zapustniku brala uradna besedila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njene izpovedi ne izhaja, da bi zapustnik ne znal brati. V tej smeri namreč svoje pritožbene očitke utemeljuje pritožba. Nakazuje celo na protispisnost. Te pa, ugotavlja pritožbeno sodišče, ni. Iz izpovedbe M. S. izhaja, da je bil zapustnik funkcionalno nepismen. Ne izhaja pa tudi to, da bi ne poznal pomena črkovnih znakov. O tem navsezadnje veliko pove že njena izpovedba, da zapustnik, tudi ko mu je prebrala uradno besedilo še vedno ni nič razumel. Svoje je dobil šele tedaj, ko mu je to zaslišana priča pojasnila v običajnem, pogovornem jeziku. S tem mu je pomagala prebroditi njegove težave funkcionalne nepismenosti, ne pa same tehnične nepismenosti.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je zapustnik znal vsaj za silo brati in pisati. To pa ustreza standardu iz 1. odstavka 64. člena ZD.

Ad 4) Tudi dokazno oceno o okoliščinah podpisovanja oporoke pred dvema pričama, ki je podana v sodbi sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče sprejema. Pritožba se obširno opira na izpovedbo priče D. G.. S sklicevanjem nanj, napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je izpovedba D. G. res drugačna kot dejanska podlaga sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa v obravnavani pravdni zadevi pač ne more biti drugače, kakor tako, da je sodišče prve stopnje kot verodostojno sprejelo eno izmed izpovedb obeh oporočnih prič. Ti sta si namreč nasprotni in se medsebojno izključujeta. To pa lahko pomeni le to, da je bila ena izmed prič neverodostojna. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da je bila neverodostojna priča prav D. G. Odločilni okoliščini sta dve. Ni bila namreč oporočna priča D. G. tista, ki bi poiskala tožnike in jim povedala za morebitne nepravilnosti pri zapisovanju oporoke in njenem podpisovanju. Tožniki so bili tisti, ki so poiskali oporočno pričo in jo zaprosili za izjavo, ki se sedaj v spisu nahaja v prilogah pod št. A21. Prav to dejstvo pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je želja delovati (izpovedovati) v prid tožnikom tista, zaradi katere sedaj ta priča izpoveduje drugače, kakor je potrdila na sami oporoki in tudi drugače od druge oporočne priče. Pritožba odreka verodostojnost priči D. K., češ da je ta v dveh različnih izpovedbah izpovedovala različno. To drži. Ta priča je izpovedovala različno glede vprašanja, ali je sama narekovala oporoko v prisotnosti obeh oporočnih prič, tožene stranke in zapustnika, ali pa je, po drugi strani, besedilo oporoke bilo tedaj že pripravljeno. Njena izpovedba na zadnjem naroku je izrazito prepričljiva. Ta priča je sama od sebe pojasnila, da se je prejšnjikrat očitno zmotila. Izrazito prepričljivo je pojasnila, da se ji je šele sedaj ta slika obudila. Povedala je, da jo je verjetno zmotilo njeno pričakovanje, da bo oporoka pisana na licu mesta in da bo zaprošena, naj pomaga oblikovati tekst oporoke. Spomin se presnavlja in ni zanesljiv. Prav odraz tega je razlika v dveh ločenih izpovedbah priče D. K. Tisto, kar je odločilno za verodostojnost njene izpovedbe, pa je to, da je to razlikovanje sama prepričljivo pojasnila in tako tudi razčistila.

Pritožbeno sodišče torej sprejema tudi dokazno oceno glede okoliščin podpisovanja oporoke pred pričama. Soglaša s stališčem prve stopnje, da je bila oporoka vnaprej pripravljena, nato pa so jo skupaj podpisali obe oporočni priči in zapustnik. Sprejema tudi dokazne zaključke, da je zapustnik neformalno, a jasno izrazil svojo voljo, da gre za njegovo oporoko.

Zaključek pritožbenega sodišča, odločitev in pooblastilo zanjo: Pritožba navaja še marsikaj drugega. A vse, na kar pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, je bilo že predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tako se pritožbeno sodišče v odgovor na te pritožbene navedbe sklicuje na pravilne razloge sodišče prve stopnje. Iz povedanega je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Rečeno je tudi že bilo, da niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Vendar pa vsebina odgovora na pritožbo ni takšna, da bi lahko tudi hipotetično vplivala na procesni položaj tožene stranke ob morebitni utemeljenosti pritožbe tožeče stranke. Stroški za to vlogo, torej za pravdo niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008)

(2) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 do 83/2001)