Jedro

Upoštevaje nesporno dejstvo, da je lastnica kanalizacijskega sistema Občina, njen upravljalec pa Komunala ter, da jr ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, v 26. členu določal, da je lokalna skupnost tista, ki je dolžna zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, je pravilen zaključek, da tožena stranka, kot solastnik in upravljalec skupne čistilne naprave M., ni odgovorna za nastalo škodo. Lokalna skupnost je bila namreč tista, ki bi v skladu z veljavnimi predpisi morala poskrbeti za to, da bi kanalizacijski sistem nemoteno opravljal svojo funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 17.118,52 EUR, zavrne ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.930,77 €.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je zaradi izlivov velikih količin neprečiščenih komunalnih in tehnoloških odplak neposredno v reko M. utrpela škodo, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to dejstvo nepomembno, če tožeča stranka hkrati ne uspe dokazati tudi obstoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, med drugim tudi, da je za nastanek škode odgovorna tožena stranka. Ker ji to ni uspelo, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, zgolj obstoj škode ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da skupna čistilna naprava M. (v nadaljevanju čistilna naprava) na dan škodnega dogodka, to je 18. 07. 2003, zaradi odklopa električnega toka ni delovala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ter ob upoštevanju, da je bilo dokazno breme na tožeči stranki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da čistilna naprava v kritičnem času zaradi odklopa električnega toka ni delovala. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča nobena od zaslišanih prič ni potrdila trditev tožeče stranke, da čistilna naprava 18. 07. 2003 ni delovala, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da prvostopno sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi priče P., ker naj bi le-ta imel interes na izidu postopka. Prav tako pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da je bilo prvostopno sodišče tisto, ki bi moralo izvesti dokaz s poizvedbami pri Elektru ... o odklopu in vzroku odklopa električne energije na čistilni napravi. Kot že pojasnjeno, je dokazno breme o tem, da čistilna naprava na dan škodnega dogodka ni delovala, na tožeči stranki. Slednja je torej tista, ki bi za svoje trditve morala ponuditi dokaze, nikakor pa ni naloga (nepristranskega) sodišča, da bi namesto stranke zbiralo dokaze.

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, čistilna naprava ni delovala med 13. in 29. majem 2003, kar je povzročilo zamašitev desnobrežne kanalizacije. Od takrat dalje, pa vse do leta 2007, ko je Občina sklenila pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij s toženo stranko, je kanalizacija z desnega brega torej tekla v reko M. mimo čistilne naprave. Po 29. 05. 2003 je čistilna naprava zopet delovala normalno, zaradi zamašenega desnega brega kanalizacije pa so se neprečiščene odplake s tega brega stekale neposredno v reko M. Pritožba ima zato prav, da obstaja vzročna zveza med zamašitvijo kanalizacije pred čistilno napravo na desni strani brega reke M. in nedelovanjem čistilne naprave v obdobju med 13. in 29. majem 2003, vendar pa je v obravnavani zadevi, po mnenju pritožbenega sodišča, ključnega pomena vprašanje, kdo je bil v tistem času dolžan skrbeti za pretočnost kanalizacije na desnem bregu reke M. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je lastnica kanalizacijskega sistema Občina, njen upravljalec pa Komunala ter, da Zakon o varstvu okolja, ki je veljal v času škodnega dogodka (Uradni list RS, št. 32-1351/1993), v 26. členu določal, da je lokalna skupnost tista, ki je dolžna zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, pa se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnemu zaključku prvostopnega sodišča, da tožena stranka, kot solastnik in upravljalec skupne čistilne naprave M., ni odgovorna za nastalo škodo. Lokalna skupnost je bila namreč tista, ki bi v skladu z veljavnimi predpisi morala poskrbeti za to, da bi kanalizacijski sistem nemoteno opravljal svojo funkcijo. Nepomembno ni niti dejstvo, da je Občina s toženo stranko sklenila pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij šele leta 2007, vse do takrat pa čistilna naprava, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, ni bila del javne gospodarske službe. To pomeni, da vse do leta 2007 ni bila dolžnost tožene stranke, da čisti odpadne vode z desnega brega kanalizacije, temveč je bila to zakonska dolžnost Občine. Slednja bi odpadne vode lahko čistila sama neposredno, ali pa bi sklenila potrebne pogodbe z že obstoječimi čistilnimi napravami. Ker je to storila šele 26. 03. 2007, ko je s toženo stranko sklenila pogodbo o izvajanju obvezne gospodarske javne službe, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi s škodo, ki je kritičnega dne (18. 07. 2003) nastala z izlivom neprečiščenih odplak iz desnobrežnih kanalizacijskih jaškov v reko M., kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Ker prvostopno sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke, se v nadaljevanju pravilno ni ukvarjalo z obstojem ostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.