Jedro

Relativna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana v primeru, ko bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca zato, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. I-5032362 z dne 9. 12. 2004 in da se tožnici priznajo pravice iz naslova invalidnosti ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zaslišanja tožnice in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke nevropsihiatrinje, ki jo je tudi dodatno zaslišalo, ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Izvedenka je pri tožnici ugotovila bolezenske znake depresivno anksiozne in somatizacijske motnje ter glede na dostopno medicinsko dokumentacijo, številne obravnave pri osebnem zdravniku, psihiatru, ortopedu in nevrologu in glede na pogovor s tožnico podala mnenje, da tožnica za svoje delo adjustirke ni in ne bo več sposobna ter je zato pri njej od 1. 1. 2007 dalje podana invalidnost I. kategorije. Ker je v tem sporu predmet presoje pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 12. 2004, je sodišče izvedenko v tem smislu zaprosilo za dopolnitev izvedenskega mnenja. V dopolnitvi je izvedenka ocenila, da pri tožnici v času do 9. 12. 2004 invalidnost ni bila podana. Glede na pripombe tožnice, da je izvedensko mnenje protislovno, je sodišče izvedenko dodatno zaslišalo. Izpovedala je, da gre pri tožnici za kronično psihosomatsko bolezen, ki spada med nevrotske motnje, vzrok zanjo pa je stresno dogajanje, konkretno izguba zaposlitve. Izrecno je poudarila, da pri tožnici do 9. 12. 2004 ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, po tem datumu pa je glede na starost tožnice ter leta psihiatrične obravnave, upoštevaje tudi zadnji izvid lečečega psihiatra, po njenem mnenju do tega prišlo. Pri tem je pojasnila, da je pri tožnici psihiatrično zdravljenje potekalo ustrezno težavam, z večkratnimi obdobnimi pregledi, ker intenzivnejša obravnava ne bi prinesla želenih učinkov, ter hkrati poudarila, da se je mnenje lečeče psihiatrinje glede delovne zmožnosti tožnice tekom zdravljenja spreminjalo. Sodišče je njeno mnenje ocenilo kot prepričljivo ter skladno z mnenji invalidskih komisij, zato ga je v celoti sprejelo in ni sledilo predlogu tožnice po postavitvi novega izvedenca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z dodatnim zaslišanjem izvedenke odpravilo nejasnosti in pomanjkljivosti, ki so ostale po dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja, zato nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja s postavitvijo novega izvedenca ni bilo potrebno. Glede odločilnih dejstev se izvedensko mnenje ujema z ugotovitvami invalidskih komisij, tožnica pa razen nestrinjanja z izvedenskim mnenjem konkretnih pripomb nanj ni navajala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o tožbenih navedbah, razlogi pa so tudi v nasprotju z listinami spisa in zapisniki o zaslišanjih ter protislovni, zaradi česar se sodb ne da preizkusiti. Sodišče je s tem, ko ni izvedlo dokaza s postavitvijo drugega izvedenca, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni odpravilo nasprotij in pomanjkljivosti v izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedenka sprememb v tožničinem zdravstvenem stanju pred 9. 12. 2004 sploh ni ugotavljala, zato tudi ni mogla verodostojno zavreči ugotovitev lečeče psihiatrinje. Mnenje o delovni zmožnosti tožnice pa je podala v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in tudi z lastno ugotovitvijo, da je pri tožnici bistveno poslabšanje zdravja razvidno od izgube zaposlitve, kar pa je bilo že leta 1994. V posledici bistvene kršitve določb postopka je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožnica v reviziji zatrjuje, da bi moralo sodišče slediti njenemu predlogu in postaviti novega izvedenca medicinske stroke. Ker tega ni storilo, je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Na podlagi določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa po nasprotnem razlogovanju postavitev novega izvedenca ni potrebna. Postopanje sodišča bi bilo v takšnih primerih, ko torej sodišče ne bi sledilo predlogu stranke po postavitvi novega izvedenca, lahko tudi napačno, vendar pa v vseh primerih ne bi šlo nujno za procesno kršitev. Relativna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana v primeru, ko bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca zato, ker meni, da mnenje ni nepopolno, pa gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (1).

9. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 4. strani je jasno razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker je menilo, da je izvedensko delo, ki ga je izvedenka na glavni obravnavi dodatno obrazložila, prepričljivo, skladno z mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje ter tudi ni v nasprotju z ugotovitvami lečečih specialistov. Glede na zgoraj navedeno je tako očitno, da ne gre za relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, pač pa za poizkus tožnice, da preko uveljavljanja procesnih kršitev, v reviziji izpodbija dokazno presojo sodišča. Tožnica s tem dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato njenim revizijskim navedbam v tej smeri ni mogoče slediti. Pravdne stranke namreč ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji.

10. Prav tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog substanciran. To pomeni, da mora revident vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka vsebinsko konkretizirati in obrazložiti. Tožnica v reviziji sicer zatrjuje, da imata izpodbijana sodba ter sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ju ne da preizkusiti, oziroma da nimata razlogov o tožbenih navedbah, razlogi pa so tudi v nasprotju z listinami spisa in zapisniki o zaslišanjih ter protislovni, vendar so ti očitki presplošni, da bi jih revizijsko sodišče lahko obravnavalo.

11. V čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, tožnica v reviziji ne pojasni. Revizijsko sodišče pa ob uradnem preizkusu s tega vidika ni odkrilo kakšnih nepravilnosti - sodišči druge in prve stopnje sta na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) pravilno uporabili določbe materialnega prava v zvezi z opredelitvijo invalidnosti ter preostale delovne zmožnosti (60. in 61. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji - ZPIZ-1).

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 993/2008 z dne 5. 3. 2009.