Jedro

Če vrednost vzetih stvari pri kaznivem dejanju velike (vlomne) tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ ne presega niti polovice mesečne čiste plače, še ni podana pravna opredelitev po 2. odst. 211. čl. KZ, saj je šlo storilcu zato, da iz obeh stanovanj, v kateri je vlomil, odnose vso gotovino in ves nakit, ki ju je iskal oz. našel. Zato njegov naklep ni bil usmerjen na stvari majhne vrednosti.

Izrek

Ob zavrnitvi pritožb obtoženega M. G. in zagovornika odvetnika T. R. se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in v odločbi o vštetju pripora v izrečeno enotno kazen po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se v enotno kazen všteje tudi čas, prebit v priporu od 9.7.2002 od 16.00 ure dalje.

V ostalih delih ostane obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje nespremenjen v veljavi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi M. G. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena, za kar je bila izrečena enotna kazen osem mesecev zapora. Pogojni odpust po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.5.1998, opr.št. K ..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8.9.1998, opr.št. Kp ..., je bil preklican. Z upoštevanjem neprestane kazni šest mesecev in sedemindvajset dni zapora, ki ni bila prestana zaradi pogojnega odpusta, in sedaj izrečene kazni osem mesecev zapora, je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 28.2.2002 od 1.15 ure do 3.7.2002. Obtoženemu je bil naložen v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanke N. Đ. v znesku 8.800,00 SIT v roku 15 dni. Sicer je bil oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Z isto sodbo je bila zoper istega obtoženca zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ na škodo E.K.. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun.

S to sodbo sta bila isti obtoženec in soobtoženi F. P. oproščena obtožbe zaradi dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ in zaradi štirih kaznivih dejanj velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun, oškodovanci M. B., I. I. in B. J. pa so bili s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

Zoper obsodilni del te sodbe sta se pravočasno pritožila obtoženi in zagovornik.

Obtoženi se je smiselno skliceval na kršitev kazenskega zakona glede preklica pogojnega odpusta. Smiselno je predlagal spremembo tako, da se pogojni odpust ne prekliče in ostane v veljavi samo kazen, izrečena za sedaj obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje.

Zagovornik je vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in o preklicu pogojnega odpusta. Predlagal je njeno spremembo in pravno opredelitev po II. odstavku 211. člena KZ, odpravo odločbe o preklicu pogojnega odpusta oz. upoštevanje neprestanega dela kazni zapora v trajanju šest mesecev in štiriindvajset dni, kakor tudi znižanje izrečene kazni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v krivdoreku je pravilna. Obtoženi ni bil obtožen, da je vzel stvari majhne vrednosti, in da mu je šlo za to, da si prilasti takšne stvari, pa čeprav seštevek vrednosti vseh treh ukradenih predmetov (zapestnica, verižica in mobitel) ne dosega polovico povprečne čiste plače v času storitve. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo iz zagovora, da je obtoženi v obeh stanovanjih, v kateri je vstopil na vlomni način, iskal predvsem gotovino in nakit. Zato je tudi pravilna ugotovitev, da je bil njegov naklep usmerjen na ves denar in na ves nakit, ki je bil oziroma naj bi bil v obeh stanovanjih. Tako objektivno dejstvo, da je v stanovanju oškodvanega P. V. našel samo dva kosa nakita, v stanovanju oškodovane N. Đ. pa niti gotovine niti nakita in je v zameno vzel telefonski aparat, ne more vplivati na pravilnost pravne opredelitve, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje v krivdoreku izpodbijane sodbe in jo je tudi ustrezno obrazložilo. Tako do zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni prišlo.

Tudi odločitev o preklicu pogojnega odpusta je pravilna. Res je, da je po II. odstavku 110. člena KZ sodišče prve stopnje glede na izrečeno kazen osem mesecev zapora imelo možnost fakultativne odločitve o preklicu pogojnega odpusta. Po v krivdoreku navedeni pravnomočni sodbi je bil obtoženi pogojno odpuščen dne 31.12.2001 in mu je bilo odpuščeno prestajanje preostanka kazni šest mesecev in sedemindvajset dni zapora, saj naj bi pogojni odpust po obvestilu o odpustu s prestajanja kazni odvzema prostosti Z. z. p. k. z. D.p. M. z dne 4.1.2002, št. ..., potekel dne 27.7.2002. Zato je zagovornikova pritožbena trditev, da naj bi neprestani del te kazni znašal tri dni manj, protispisna. Na trajanje preostanka te kazni izrek izpodbijane sodbe dne 3.7.2002 nima nobenega vpliva, kakor se zmotno zatrjuje v tej pritožbi. Sodišče druge stopnje dopušča možnost, da je bil obtoženi deležen pogojnega odpusta zaradi lepega vedenja in dela med prestajanjem kazni v zaporu na D. pri M., kakor zatrjuje v svoji pritožbi. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je obtoženi v dobrem mesecu po prihodu na prostost storil sedaj obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje. Očitno je torej, da njegovo obnašanje na prostosti ni bilo enako obnašanju med prestajanjem kazni zapora. Zato je imelo sodišče prve stopnje trdno podlago, ko je odločilo, da si obtoženi pogojnega odpusta več ne zasluži in da mora zato prestati še preostanek kazni zapora. Tako obema pritožbama tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Drugače kot zagovornik meni sodišče druge stopnje, da je kazen, izrečena za sedaj obravnavano kaznivo dejanje, primerna. Glede na tehtne obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje, so olajševalne okoliščine izgubile na pomenu. Končno je naključje, da obtoženi v obeh stanovanjih, v kateri je vlomil, sploh ni našel gotovine oziroma zelo malo stvari, zaradi katerih se je tudi odločil za oba vloma. Tako je izrečena kazen osem mesecev zapora ustrezna in je ni mogoče znižati.

Glede na obrazloženo tako pritožbama v nobenem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Pač pa je moralo sodišče druge stopnje poseči v izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti. S sklepom sodišča prve stopnje z dne 3.7.2002, opr.št. K ..., je bil pripor odpravljen in je bil po obvestilu Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora C. z dne 4.7.2002, št. ..., obtoženi dne 3.7.2002 ob 15.45 uri izpuščen na prostost. Ker pa je bil sklep o odpravi pripora s sklepom sodišča druge stopnje z dne 8.7.2002, opr.št. Kp ..., spremenjen tako, da je bil namesto odprave pripor podaljšan, in je bil obtoženi po obvestilu P. p. C. z dne 11.7.2002, št. ..., dne 9.7.2002 v popoldanskem času prisilno priveden na nadaljnje prestajanje pripora, je moralo sodišče druge stopnje v skladu s I. odstavkom 49. člena KZ všteti nadaljnje prestajanje pripora v izrečeno enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, saj sodišče prve stopnje tega vštetja zaradi nepravnomočne odprave pripora ni moglo storiti. Če bi ostalo pri vštetju pripora samo do 3.7.2002, bi bil obtoženec očitno prikrajšan, ko se je pripor vendar nadaljeval tudi od 9.7.2002 dalje. Zato je sodišče druge stopnje, da ne bi prišlo do kršitve kazenskega zakona v njegovo škodo, opravilo to vštetje po uradni dolžnosti, pri čemer je upoštevalo kot začetek nadaljnjega prestajanja zapora 16.00 uro. Niti obtoženi niti zagovornik na to kršitev v pritožbah nista opozorila.

Drugih kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj je bila izpodbijana sodba spremenjena v obtoženčevo korist.