Jedro

Mogoča je dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih, ni pa je mogoče dodeliti za postopek, ki teče zoper drugo osebo in v katerem je prosilec udeležen zgolj kot priča. Kot je že pravilno pojasnila tožena stranka, pričo zavezuje 234. člen ZKP. Zaslišanja kot priče se lahko prosilka udeleži tudi sama, tudi upravno sodna praksa dodelitve brezplačne pravne pomoči v postopku, v katerem bi bila prosilka samo zaslišana kot priča, ne priznava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč A.A. (tožnice v tem sporu), zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prosilka dne 3. 1. 2014 vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 12744/2012. Tožena stranka razlaga objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki mora biti izpolnjen za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po pregledu spisa Okrožnega sodišča v Celju I K 12744/2012 je ugotovljeno, da je kazenski postopek v teku zoper obd. B.B. Gre za kaznivo dejanje storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Prosilka je bila predlagana za pričo na glavni obravnavi s strani Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Navaja 234. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, o storilcu in drugih pomembnih okoliščinah. Vsak, ki je vabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu, in če ni v tem zakonu določeno drugače, tudi pričati. Navaja, da bo prosilka na glavni obravnavi izpovedala le glede njej znanih dejstev in okoliščin domnevno storjenega kaznivega dejanja, za kar pa ne rabi pravne pomoči. 2. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se počuti ogroženo, zato ker je obtoženec B.B. njen bivši partner in mu je že bila dvakrat izrečena kazen prepovedi približevanja in kazen zaradi vloma v stanovanje. Z njim ima tudi otroka, s katerim pa po sodnem sklepu nima stikov. Boji se za varnost, če mu njeno pričanje ne bi bilo povšeči. Želi pojasniti, da naj sodišče sprevidi, da je neverodostojna priča in jo iz tega pričanja izloči. 3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

6. Tožbene razloge, ki se nanašajo na to, da se tožnica boji obt. B.B., ki je v kazenskem postopku, glede na to, da je ta njen bivši partner, s katerim ima otroka in mu je bila zaradi nasilnega ravnanja že dvakrat izrečena kazen prepovedi približevanja, sodišče ne more upoštevati v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, ker za to nima pravne podlage. Navedeni tožbeni ugovor bo lahko tožnica uveljavljala v kazenskem postopku, ko jo bo sodišče zaslišalo kot pričo. V tem postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči lahko sodišče upošteva samo pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, ki ga navaja tožena stranka, in ki določa, da sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritve brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati oziroma vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilcu ali njegovo družino življenjskega pomena. To pomeni, da je mogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedenih postopkih, ni pa mogoče dodeliti brezplačno pravno pomoč za postopek, ki teče zoper drugo osebo in v katerem je prosilec udeležen zgolj kot priča. Kot je že pravilno pojasnila tožena stranka, pričo zavezuje 234. člen ZKP. Ta določa, da se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi morale kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. Zaslišanja kot priče se lahko prosilka udeleži tudi sama in kot je sodišče že zgoraj navedlo, tudi upravno sodna praksa dodelitve brezplačne pravne pomoči v postopku, v katerem bi bila prosilka samo zaslišana kot priča, ne priznava.

7. Ker je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.