Jedro

Ker je zapis dosmrtnega preužitka v izročilni pogodbi le načelen in omogoča različno razlogovanje, bo potrebno med strankama najprej ugotoviti, kaj je konkretno mišljeno s tem pogodbenim določilom, saj si njegovo vsebino različno razlagata. Tožba za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja te obveznosti je zato preuranjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka trpita pravdni stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se razvezala izročilna pogodba, sklenjena med tožnikoma in tožencema dne 12.2.1986, po istem zahtevku pa naj bi se ugotovilo, da sta toženca postala solastnika parcele št. 189 k.o. J. s hišo in ostalimi stavbami na njej vsak do 1/4, kar jima tožnika priznavata in sta zato v nadaljnjem zahtevku uveljavljala vrnitev le polovice te parcele, v celoti pa vrnitev ostalih nepremičnin, ki so bile predmet izročilne pogodbe. Obenem z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti tožencema nerazdelno pravdne stroške v znesku 160.754,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1993 dalje.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in proti odločitvi o pravdnih stroških.

Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da pravdni stranki res živita v stanovanjski hiši vsaka v svoji etaži, vendar pa je vseeno šteti, da živita skupno, saj imata skupno električno in vodovodno napeljavo, skupno anteno, skupne kletne prostore, skupen hodnik, poleg tega pa se dnevno srečujeta, če to hočeta ali ne in je zato razlog neznosnosti skupnega življenja kot razlog za razvezo izročilne pogodbe podan. Mnenja je, da je podan tudi razlog velike nehvaležnosti, ki ga tožeča stranka res izrecno ne uveljavlja, vendar pa ta razlog veje iz tožbe in vseh vlog tožeče stranke, pa tudi iz izjav obeh tožnikov, saj je ravnanje tožencev, ko sta se upirala namestitvi pralnega stroja v kopalnico tožeče stranke, ko sta odklanjala beljenje kuhinje tožeče stranke in izjavila: "Plačajte, pa boste dobili", ko je toženka priprla tožnico z vratmi in ko jo je obdolžila, da ji je ukradla korenje, prav gotovo opredeliti kot veliko nehvaležnost. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da se urejenost stanovanja tožnikov in tožencev ne da primerjati, vendar pa je mnenja, da ne gre za nepomembno neizpolnjevanje obveznosti iz izročilne pogodbe, saj sta imela tožnika pred izročitvjo stanovanje primerno, po tem in po izvršeni adaptaciji hiše pa sta se v bistvu morala boriti za vsako stvar posebej, kar pa je za starejša človeka, ki bi rada le živela v miru, zelo obremenjujoče in neprijetno. Prav tako pa je po mnenju pritožbe za razvezo izročilne pogodbe podan tudi razlog neizpolnjevanja v izročilni pogodbi dogovorjene preživninske obveznosti, saj toženca ne izpolnjujeta kljub temu, da sta tožnika to zahtevala in sicer že pred vložitvjo tožbe in tudi po njej, v dopisu z dne 22.51992 pa sta tožnika celo konkretno navedla, kaj na račun dogovorjene preživninske obveznosti zahtevata. Poleg tega pa obstojijo tudi splošni standardi o tem, kaj tožnika za preživljanje potrebujeta in bi lahko toženca sama določila, kaj je predmet dogovorjene preživninske obveznosti, če bi jo le hotela izpolnjevati.

Ker sta toženca na zadnji glavni obravnavi kategorično izjavila, da te preživninske obveznosti ne mislita izpolnjevati, je mnenja, da opomin na izpolnitev izročilne pogodbe, kjer bi bilo natačno določeno, kaj tožnika zahtevata, v smislu določila člena 127 ZOR sploh ni potreben. Glede na izjavo tožencev, da izročilne pogodbe ne bi podpisala, če bi vedela, da morata nuditi tožnikoma popoln preužitek, pa je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna je bila sploh volja strank za sklenitev izročilne pogodbe in temu primerno presojati zahtevo tožnikov po razvezi izročilne pogodbe. Na višino prisojenih pravdnih stroškov se pritožuje načelno, konkretneje se o tem ne more izjasniti, ker sodišče prve stopnje stroškov ni obrazložilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da analogno uporabo določb Zakona o dedovanju, ki se nanašajo na pogodbo o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker pravdni stranki ne živita skupaj. Pravdni stranki živita sicer v eni stanovanjski hiši, vendar v ločenih etažah in imata tudi ločeni gospodinjstvi. Prav tako pravilno ugotavlja, da tožeča stranka razloga velike nehvaležnosti v smislu 1. odstavka 115. člena Zakona o dedovanju ni izrečno oz. konkretno uveljavljala, kar v pritožbi tudi priznava. Ker je razlog velike nehvaležnosti samostojen razlog za razvezo izročilne pogodbe, ga je po oceni sodišča druge stopnje potrebno uveljavljati izrečno in ne zadostuje, da ta razlog "veje iz tožbe" ali kako drugače. Poleg tega pa samo nerazumevanje pravdnih strank, ki ima za posledico vodenje konkretne pravdne zadeve, še ne pomeni, da razlog v smislu 1. odst. 115. čl. Zakona o dedovanju tudi obstoji.

Sodišče druge stopnje ne sledi stališču pritožbe, da je neizpolnjevanje obveznosti iz izročilne pogodbe glede stanovanja takšnega pomena, da utemeljuje razvezo izročilne pogodbe. Sicer je res, da se glede urejenosti stanovanji tožnikov in tožencev ne moreta primerjati, da toženca ne nudita tožnikoma v celoti ustreznega stanovanja ter da bi toženca to lahko odpravila s sorazmerno majhnimi finančnimi sredstvi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da neizpolnjevanje te obveznosti v objektivnem smislu za tožečo stranko nima takšnega pomena, da bi bila razveza izročilne pogodbe upravičena, ampak le pravica zahtevati prisilno izpolnitev.

Prav tako sodišče druge stopnje ne sledi stališču pritožbe, da je za razvezo izročilne pogodbe podan tudi razlog neizpolnjevanja preživninske obveznosti v smislu 2. odstavka 115. člena Zakona o dedovanju, ker da toženca v izročilni pogodbi dogovorjene preživninske obveznosti ne izpolnjujeta, kljub temu, da sta tožnika to zahtevala. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka zahteve po izpolnjevanju dogovorjene preživninske obveznosti ni določno postavljala ter da je bilo opominjanje tožene stranke po izpolnjevanju tudi tega dela izročilne pogodbe zgolj načelno. Iz izpovedb pravdnih strank namreč izhaja, da se niso nikdar dogovarjale o vsebini in obsegu v pogodbi dogovorjenega dosmrtnega preužitka "z vso potrebno hrano, obleko in obutvijo" ter o načinu izvrševanja le-tega. Poleg tega pa je zapis v izročilni pogodbi zelo načelen, vsebina dosmrtnega preužitka z vso potrebno hrano, obleko in obutvijo pa od primera do primera različna, zato bi morala tožeča stranka, če bi resnično zahtevala izpolnjevanje tega dela izročilne pogodbe, določno opredeliti v kakšni obliki in v kakšnem obsegu se naj preživninska obveznost izvršuje. Prav zaradi tega, ker je zapis dosmrtnega preužitka v izročilni pogodbi le načelen in omogoča različno razlogovanje, pa po oceni sodišča druge stopnje tudi ne drži navedba pritožbe, da v konkretnem primeru opomin na izpolnitev izročilne pogodbe, kjer bi bilo natančno določeno, kaj tožnika zazhtevata, v smislu določila člena 127 ZOR ni potreben. Vprašanje prave in pristne volje pravdnih strank za sklenitev zadevne izročilne pogodbe po oceni sodišča druge stopnje ni stvar konkretne pravde. Ker torej ni jasno, kaj iz naslova dajanja preužitka toženca dolgujeta tožeči stranki, je tožba zaradi neizpolnjevanja te obveznosti preuranjena.

Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje v smislu 2. odst. 365. člena ZPP, zato je bilo potrebno tožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. To velja tudi za odločitev o pravdnih stroških, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in tarifo o sodnih taksah.

V smislu določila 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. Po oceni sodišča druge stopnje stroški odgovora na pritožbo v smislu določila člena 155 ZPP niso potrebni stroški. Tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela (čl. 154 ZPP). Zato je odločilo, da stroške pritožbenega postopka trpita pravdni stranki vsaka svoje.