Jedro

Bilo je treba ugotoviti, če je v spornem obdobju tožnik dejansko prihajal do svojih parcel po drugi dostopni poti, saj kljub temu, da ima služnostno pravico hoje in vožnje, vključno s kmetijsko mehanizacijo, po toženčevi parceli, ne bi bila podana odškodninska odgovornost toženca, če je tožnik lahko prihajal do svojih parcel po drugi poti in je tako imel možnost obdelovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.800.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (1.točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 235.070,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2003 dalje (2.točka izreka). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke in sicer nedopustno ravnanje in škodo, tožnik pa po oceni sodišča ni izkazal vzročne zveze, ker je ogled pokazal, da obstaja druga dostopna pot, ki zadostuje tudi potrebam vožnje s kmetijsko mehanizacijo.

Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi tožnik imel možnost dostopa do svojih parcel po drugi poti in zato ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženih strank, ki sta tožniku 15 let preprečevali dostop preko svojih parcel, in škodo, ki mu je nastala zaradi neobdelovanja parcel. Sodišče opira sodbo na okoliščino, da naj bi na ogledu ugotovilo obstoj druge poti do tožnikovih parcel, kar ni res. Ugotovilo je namreč le obstoj makadamske poti v širini okoli 4 metre, ki vodi od javne ceste K.- M. nekoliko nižje in vzdolžno od obravnavne služnosti. Vendar ta pot ne vodi do tožnikovih parcel št. 727/3, 727/10, 741/3 in 741/19 k.o. M., kot želi prikazati sodišče v utemeljitvi sodbe. Ta makadamska pot se s tožnikovimi parcelami nikjer ne stika. Četudi se po tej poti lahko vozi s kmetijsko mehanizacijo, kot v nadaljevanju utemeljuje sodišče, to tožniku v smislu obdelovanja njegovih zemljišč ne pomaga nič, saj ni poti, po kateri bi z mehanizacijo lahko vozil od te makadamske poti do svojih parcel. Makadamska pot, na katero se sklicuje sodišče, poteka gledano s ceste K.- M. s parc.št. 3201/1 oziroma meji na eni strani s parcelami št. 718/1, 718/8, 726/2, 720/1 in 726/1, na drugi strani pa s parcelami št. 729, 728, 727/2 in 272/1 in se konča na stičišču parcel 726/1, 741/24 in 727/1, vse k.o. M. Nobena od navedenih parcel ni tožnikova. Slednje ugotovi tudi sodišče v zapisniku o ogledu, saj v njem navede, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je parcela, po kateri bi bilo treba iti, da bi se prišlo do tožnikove, last tretje osebe. Na slednji parceli (last tretje osebe) pa ni nobene poti. Vendar teh ugotovitev sodišče pri odločitvi ne upošteva. Parcelo - njivo tretjega lastnika obravnava, kot da bi bila to pot oziroma celo javna pot. Ob tem sodišče prezre oziroma ne upošteva še ene okoliščine, ki je bila ugotovljena na ogledu, da je lastnik parcele, po kateri bi po mnenju sodišča tožnik lahko vozil od javne poti do svojih parcel, kričal in iz svojih parcel nagnal celo sodišče, da se je moralo umakniti. Nepravilna in nevzdržna je opredelitev sodbe iz zadnjega stavka 1.odstavka na 5.strani, ko sodišče navede, da naj bi na ogledu ugotovilo, da naj bi imel tožnik tam, kjer se konča utrjena makadamska pot, prej še eno možnost za dostop do svoje parcele, vendar je tam sedaj zasuto tako, da poti ni več. Sodišče na ogledu lahko ugotovi samo obstoječe dejansko stanje, kaj je bilo prej, ne more ugotavljati. Poleg tega sodba ne odgovori, katera možnost naj bi to bila, kje naj bi ta pot potekala, niti na to, kdaj prej in koliko časa naj bi ta domnevna pot obstajala. Teh odgovorov tudi ne more dati, saj nikoli ni bilo nobene druge poti do tožnikovih parcel, razen poti po parceli tožencev, za katero je bil ugotovljen obstoj služnosti v postopku pod opr.št. P 609/99. Takšna ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju s podatki spisa tega pravdnega postopka ter z drugima dvema spisoma, ki ju je sodišče v postopku pregledalo. Zlasti je v nasprotju z izjavami domala vseh prič, ki so bile zaslišane v postopku P 609/99, ki so nedvoumno izpovedale, da tožnik za dostop do svojih parcel nima in ni nikoli imel možnosti uporabe katerekoli druge poti, z izjemo poti preko parcel toženih strank, ki pa sta mu ta dostop onemogočili. Zaključek prvostopne sodbe, da naj bi imel tožnik možnost dostopa tudi po drugi poti, je celo v nasprotju z izpovedbami tožene stranke, ki jih sodba povzema v prvih dveh stavkih na 4.strani sodbe. Več kot očitno se ob vsem gornjem izkaže, da je sodišče sledilo in verjelo le navedbam tožene stranke, čeprav jih ta z ničemer ni dokazno podprla. Sodišče očitno tudi ne ločuje med njivo in potjo. Na ogledu je namreč videlo neko ravno površino - njivo, ki leži med makadamsko potjo in tožnikovimi parcelami, ugotovilo, da bi bilo prečkanje te površine s traktorjem teoretično možno in je tako površino opredelilo kot pot. V izpodbijanje izpostavljenih ugotovitev sodišča in sklicevanje sodišča na fotografije, ki jih je predložila tožena stranka, se tožnik v tej pritožbi v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe iz svoje pripravljalne vloge z dne 27.11.2003. V tej vlogi je natančneje opisano dejansko stanje glede zemljišč oziroma konfiguracije in namembnost parcel, ki obkrožajo tožnikove parcele ter okoliščine glede tega, kaj prikazuje oziroma bolje kaj ne prikazujejo s strani toženih strank predložene fotografije. Večina teh fotografij je bila poleg tega predložena prepozno in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik si je za to, da do škode ne bi prišlo, znatno prizadeval, 15 let po sodni poti. Uspel je v sporu zaradi motenja posesti, enako velja za pravdo, v kateri je bil ugotovljen obstoj stvarne služnosti preko parcel toženih strank. Uveden je bil tudi izvršilni postopek in izdan sklep o izvršbi. Vendar tožena stranka kljub vsem sodnim odločbam svojih obveznosti ni izpolnila in tožniku ni omogočila prehoda. Tožnik je prepričan, da se je še preko razumnih meja angažiral za to, da škoda ne bi nastala oziroma da bi bila čim manjša. Nedopustno ravnanje tožene stranke, ki mu je preprečila dostop do svojih parcel, mu je preprečilo tudi obdelovanje spornih kmetijskih zemljišč. Tožnik drugega dostopa ni imel. Vzročna zveza med ravnanjem toženih strank in škodo, ki je nastala tožniku zaradi izgube pridelka je podana.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je trdil, da poteka edina dostopna pot z javne poti do njegovih parcel preko parcele tožencev. Toženca mu namenoma preprečujeta dostop kljub temu, da ima izvršilni naslov iz motenjske pravde, zato sta odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi nemožnosti obdelovanja kmetijskih zemljišč. Toženec pa je nasprotno trdil, da je tožnik uporabljal drugo dostopno pot preko parcele B. B., dostop pa ni več mogoč, ker je družina F. tam zgradila hišo in B.B. podporni zid. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke, ki tožniku preprečuje uporabo poti kljub izvršilnemu naslovu iz motenjske pravde in ugotovljeni služnosti pravice hoje in vožnje vključno s kmetijsko mehanizacijo, predstavlja nedopustno ravnanje, z neobdelovanjem pa je tožniku nastala izguba pridelka, ki dejansko predstavlja izgubo zaslužka - škodo. Glede teh ugotovitev tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso podane vse predpostavke civilnega delikta, saj tožnik ni izkazal, da mu je bil zaradi ravnanja tožene stranke popolnoma preprečen dostop do njegovih parcel (vzročna zveza). Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda zaključilo, da je imel tožnik še drugo dostopno pot, ki zadostuje tudi potrebam vožnje s kmetijsko mehanizacijo in je imel v spornem obdobju možnost dostopa do svojih parcel tudi po drugi poti in je do njih prihajal tudi s kmetijsko mehanizacijo ter nedopustno ravnanje toženih strank tožniku ni preprečilo obdelovanje kmetijskih zemljišč. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi je bilo treba ugotoviti, če je v spornem obdobju tožnik dejansko prihajal do svojih parcel po drugi dostopni poti, saj kljub temu, da ima služnostno pravico hoje in vožnje, vključno s kmetijsko mehanizacijo, po toženčevi parceli, ne bi bila podana odškodninska odgovornost toženca, če je tožnik lahko prihajal do svojih parcel po drugi poti in je tako imel možnost obdelovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev na ogledu zaključilo, da obstaja dostopna pot, ki zadostuje tudi potrebam vožnje s kmetijsko mehanizacijo in sicer gre za makadamsko pot širine približno 4 metre, ki poteka vzdolžno od zatrjevane služnosti. Vendar je ogled le eden od dokazov in sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene, saj ni ocenilo izpovedbe tožnika, da lahko do svojih parcel pride peš preko drugih njiv, s stroji pa ni mogoče, saj tam ni nobene poti, in toženca, ki je povedal, da vodi dostop, ki ga je uporabljal tožnik, preko parcele B.B. in poteka približno 20 metrov ob robu njegove parcele, pred tem pa je njivska pot, v povezavi z ugotovitvami na ogledu (zapisnik), ko sta pravdni stranki ugotovili, da je parcela, po kateri je treba do tožnikovih parcel, od B. B. Sodišče ni ugotavljalo, če je B.B. dovolil tožniku, da s kmetijsko mehanizacijo prehaja preko njegove parcele in tudi ne, kdaj je bil dostop po tej poti onemogočen zaradi izgradnje hiše in podpornega zidu, ki ga je omenjal toženec. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali ta dostopna pot vodi prav do tožnikovih parcel. Tožnik namreč v pritožbi opozarja, da prav nobena parcela, po kateri naj bi potekala ta pot, ni njegova in se makadamska pot ne stika z njegovimi parcelami. Dokazna ocena torej ne daje zanesljivega zaključka, da je tožnik lahko prihajal do svojih parcele po drugi poti in je imel možnost obdelovanja, saj ne odgovori na vprašanje, po čigavih parcelah bi lahko prišel do svojih zemljišč, ali mu lastniki to dovoljujejo in ali ta zatrjevana pot vodi vse do njegovih parcel, saj sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (člen 355 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze skrbno in vestno oceniti v smislu 8.čl. ZPP in narediti zanesljivo dokazno oceno o tem, ali je imel tožnik drugo dostopno pot prav do svojih parcel, torej ali je imel v spornem obdobju možnost, da jih obdeluje in ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).