Jedro

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna pristojni organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za obročno plačilo davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-95543/2014-4-(07-710-02) z dne 29. 1. 2015 (opomba sodišča: pravilno DT 4934-95543/2014-1 07-3201-02 z dne 5. 12. 2014), zavrgel. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dal vlogo za obročno odplačevanje navedenega dolga, ki jo je davčni organ prejel 24. 4. 2015, ter da je davčni organ o enaki vlogi tožnika, to je o vlogi, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino že odločil, in sicer s sklepom št. DT 4291-500713/2015-2 z dne 18. 3. 2015. Z izpodbijanim sklepom je zato davčni organ tožnikovo vlogo za obročno plačilo davčnega dolga, na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep s svojo odločbo zavrnilo. V svojih razlogih navaja, da je skladno s 4. točko 129. člena ZUP mogoče (novo) zahtevo zavreči tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz vsebine odločbe drugostopenjskega davčnega organa izhaja, da je bila zahteva tožnika za obročno plačilo zavržena, ker je bilo o istovrstnem zahtevku že odločeno s sklepom (in odločbo – opomba sodišča) št. DT 4291-500713/2015-2 z dne 18. 3. 2015, iz vsebine katerega pa izhaja, da je bila tožnikova zahteva takrat delno zavržena, ker se nanaša na prispevke za katere zakon obročnega plačila ne omogoča, delno pa zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da del dolga predstavlja akontacije dohodnine za katere obročno plačilo ali odlog plačila ni mogoče ugoditi, preostali dolg iz naslova stroškov prisilne poravnave in NUSZ pa je tako nizek, da bi ga zavezanec lahko poravnal v enem obroku. Glede na nespremenjeno dejansko in pravno podlago, na katero se opira predmetni zahtevek, je drugostopenjski davčni organ potrdil odločitev prvostopenjskega davčnega organa, ki je dano zahtevo, skladno s 4. točko 129. člena ZUP, zavrgel. Drugostopenjski davčni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga ustavitev postopka davčne izvršbe (smiselno odpravo sklepa) ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

5. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

9. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna pristojni organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. V konkretnem primeru je bilo po ugotovitvah pristojnih davčnih organov prve in druge stopnje o enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga in na isti pravni podlagi že odločeno s sklepom in odločbo DT 4291-500713/2015-2 z dne 18. 3. 2015. Kot ugotavlja sodišče tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva. Zato tožnik z zatrjevanimi očitki kršitve predpisov, Ustave RS in EKČP ne more uspeti.

11. Sodišče sicer ugotavlja, da sta tako prvostopenjski organ kot tudi drugostopenjski organ, kot sklep po katerem davčni organ od tožnika terja plačilo davčnih obveznosti, navedla sklep št. DT 4934-95543/2014-4-(07-710-02) z dne 29. 1. 2015, namesto pravilno sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-95543/2014-1 07-3201-02 z dne 5. 12. 2014, kar pa po oceni sodišča na samo pravilnost odločitve tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa ne vpliva. Tako na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa ter obrazložitve drugostopenjske odločbe, kot tudi na podlagi v spis priložene dokumentacije, sodišče šteje, da gre pri zapisu številke in datuma sklepa o davčni izvršbi zgolj za napako, ki jo sme organ, ki je izdal odločbo, skladno z določbo 223. členom ZUP, ves čas popraviti, in sicer na način kot je drugostopenjski davčni organ s sklepom št. DT 499-31-194/2015-12 z dne 13. 12. 2016 odpravil tudi že napako, ko je v uvodu in izreku svoje odločbe navedel napačno številko izpodbijanega sklepa.

12. Po povedanem je sodišče tožbo, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ določb ZST-1 sodišče še pripominja, da se o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Ker izpodbijan sklep ne temelji na določbah ZST-1, sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.