Jedro

Sklepčnost je materialnopravna (in ne procesnopravna) predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katero je zahtevala ugotovitev, da je lastnik parcele št. 2751, vl. št. 838 k.o..., in sicer prva tožnica do 8/48, drugi tožnik pa do 4/48. Zaradi tega je zavrnilo tudi dajatveni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je zmotno stališče sodišča prve in druge stopnje o tem, kakšen zahtevek bi morala tožeča stranka postaviti. Trdi, da se iz spisa jasno vidi, da je v tožbi omenjala severni del parcele le kot pojasnilo za temelj zahtevka. Tožbeni zahtevek pa je "tisto, kar je zapisano v predlaganem izreku". Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožeči stranki je bilo onemogočeno, da svoje trditve dokaže z ogledom na kraju samem, geometrom, pričami in izvedencem. Sodba sodišča druge stopnje tudi nima razlogov o vseh navedbah v pritožbi in se zato te sodbe ne da preizkusiti. Posebej še poudarja, da je tožena stranka priznala, da prodajalci niso hoteli prodati dela parcele, na katerem so rasle trte. Trditvi med strankama se razlikujeta le po tem, da naj bi te trte rasle na parceli 2752/1 in ne na sporni parceli. Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo ta spor razrešiti, tako da bi bilo dokazano, kje so te trte dejansko rasle. Ker sta sodišči šteli, da je zahtevek nesklepčen, se s tem vprašanjem sploh nista ukvarjali.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko ob trditvenem in dokaznem gradivu, ki ga je imelo na razpolago, ni izvajalo še nadaljnjega dokaznega postopka. Tožeča stranka namreč kljub pozivu sodišča svojega zahtevka ni opredelila tako, da bi bil sklepčen. Sklepčnost je materialnopravna (in ne procesnopravna) predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pomeni, da pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, izhaja iz trditev (zatrjevanih dejstev) v sami tožbi. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da severni del nepremičnine št. 2751 v izmeri 1000 m2 ni bil nikoli prodan, ker je prišlo pri sklepanju kupoprodajne pogodbe z dne 16.11.1979 do napake oziroma zaradi "očitnega nepoznavanja materije do pomote". Ta del nepremičnine je po njenih trditvah ostal "za vedno v lasti in tudi fizični posesti tožnikov". Navedene trditve v tožbi tudi po presoji revizijskega sodišča lahko vodijo le k sklepu, da tožeča stranka zahteva ugotovitev (izključne) lastninske pravice na severnem delu parcele v navedeni izmeri. Takšne trditve nikakor ne morejo biti podlaga za uveljavitev solastninske pravice na sporni parceli.

Vrhovno sodišče poudarja, da sta izključna lastninska pravica in solastninska pravica dva različna pravna pojma, z različno vsebino in različnimi pravnimi posledicami. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je solastnina pravica več lastnikov na nerazdeljeni stvari. Delež vsakega solastnika je določen v razmerju s celoto (idealni del - 13. člen Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Če torej tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na parceli št. 2751 do 1/4, to pomeni, da zahteva delež na celotni parceli (torej tudi na njenem južnem delu). Pravica solastnikov na stvari je posebej urejena v ZTLR in predpostavlja tako soposest kot tudi druge pravice v zvezi s skupnim upravljanjem cele stvari (13. do 15. člen ZTLR). Tožeča stranka v tožbenih trditvah ne zatrjuje takšnega pravnega razmerja in tudi ne pravnega temelja zanj.

Ker torej tožeča stranka ne zatrjuje pravno odločilnih dejstev za pridobitev solastninske pravice na sporni parceli, temveč zatrjuje obstoj izključne lastninske pravice na zemljišču, ki je prostorsko določljivo (severni del parcele št. 2751 s površino 1000 m2), je njen zahtevek neutemeljen. V trditvah tožbe zanj ni nobene podlage.

Če pa je tako, ni mogoče trditi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. V tej sodbi so vsa pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo odločitev, kakršna je bila sprejeta na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje ponavlja, da ima vsak solastnik pravico do celotne stvari v alikvotnem delu ter da ni izključni lastnik nobenega realnega dela stvari. Zato ima tudi to sodišče prav, ko ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb in da je že zato bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

V odgovor na revizijske navedbe, revizijsko sodiše revidentu le še odgovarja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do tistih trditev, ki za odločitev niso bile neposredno odločilne (pravne posledice zmote, nesporazuma). Prav tako mu je treba odgovoriti, da bi sodišče dokazni postopek nadaljevalo v predlagani smeri, če bi za to imelo ustrezno podlago v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ob pozivu tožeči stranki, da naj pravilno opredeli tožbeni zahtevek, že napovedalo, da bo naročilo Geodetski upravi, naj opravi komparacijo stanja iz leta 1978 ter zato narok tudi preložilo (l. št. 33 spisa). Ker se tožeča stranka pozivu sodišča ni odzvala, mora sama nositi posledice neuspeha v tem postopku.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.