Jedro

Tožena stranka nikjer ne navaja neenotnosti sodne prakse višjih sodišč oziroma da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v dejanskih okoliščinah te zadeve predlog ne predstavlja podlage za postopanje po četrtem odstavku 206. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke z dne 9. 2. 2022 za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi s predlogom za prenos krajevne pristojnosti v zadevi I Pg 317/2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke z dne 15. 2. 2022 za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi s predlogom za prenos krajevne pristojnosti v zadevah I Pg 317/2021, I Pg 124/2020 in I Pg 209/2021 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da predlog za prenos krajevne pristojnosti v drugih pravdnih postopkih ne daje podlage za prekinitev postopka v tej zadevi.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da se ne strinja, da predlog za prenos krajevne pristojnosti v drugih pravnih postopkih ne bi dajal podlage za prekinitev v predmetni zadevi. Strogo formalno pravno trditev sicer drži, vendar bi pri vztrajanju prišli do nelogične, neživljenjske in s stališča pravne varnosti nevzdržne rešitve. Imeli bi situacijo, v kateri bi imeli podano prekinitev nekaterih postopkov, drugi pa bi ostali v teku in kljub dejstvu, da gre za vsebinsko zelo podobne zahtevke med pretežno enakimi ali v nekaterih primerih identičnimi strankami, ob obstoju istih dejstev in okoliščin, pri istem sodišču in ob isti sodniški zasedbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne držijo očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je podana kršitev litispendence, da je sodišče znotraj istega postopka dvakrat odločilo o vsebinsko identičnem predlogu tožene stranke, ker je v I. in II. točki izreka ponovilo opravilno številko zadeve I Pg 317/2021. Bistveno je, da je sodišče odločalo o dveh predlogih tožene stranke različnih datumov. Zapis v nadaljevanju izreka na kaj sta se predloga vsebinsko nanašala niti ni spadal v izrek sklepa, ampak v obrazložitev. Če ga je sodišče prve stopnje vseeno zajelo v izrek, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka podala dva predloga za prekinitev postopka, ker je tožeča stranka (ne tožena stranka, ki se pritožuje) v drugih zadevah med bolj ali manj istimi strankami vložila zahteve za prenos pristojnosti na Vrhovno sodišče RS na podlagi 67. člena ZPP in zahteve za oceno ustavnosti 71. člena Zakona o sodiščih (4. in 5. točka obrazložitve sklepa). To pritožbeno ni sporno.

6. ZPP določa v 205. in 206. členu kdaj se postopek prekinje po zakonu in kdaj lahko sodišče odredi prekinitev. V tem primeru so relevantne določbe 206. člena ZPP in tožena stranka se je v predlogu izrecno sklicevala na 4. odstavek. Ta določa, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep ni pritožbe. Sodišče lahko da strankama možnost, da se o nameravani prekinitvi postopka izjavita. Če vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Svetovalna mnenja niso zavezujoča. 7. Tožena stranka nikjer ne navaja neenotnosti sodne prakse višjih sodišč oziroma da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne bi bilo1. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v dejanskih okoliščinah te zadeve predlog ne predstavlja podlage za postopanje po četrtem odstavku 206. člena ZPP (četrta točka obrazložitve sklepa).

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da predlog za prenos krajevne pristojnosti v drugih pravdnih postopkih, čeprav med istimi strankami, ne daje podlage za prekinitev postopka v tej zadevi. Enako velja za hkrati vložen predlog za začetek postopka za oceno ustavnosti (peta in šesta točka obrazložitve sklepa). Predloga ne pomenita predhodnega vprašanja po 13. členu ZPP in zato ne moreta predstavljati razloga za prekinitev pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka 206. člena ZPP.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep VS RS II Sm 1/2019.