Jedro

Zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe se presoja glede na stanje v času njene izdaje. Kasneje nastalih dejstev, v tem primeru tožničin preklic soglasja o namestitvi v krizni center z dne 19. 11. 2012, ki je bil dan šele v času trajanja pritožbenega postopka, pri tej presoji zato ni mogoče upoštevati.

Tožnica se je pritožila ne le zoper začasno odločbo, da se njenega otroka premesti v krizni center, ampak tudi zoper takojšnjo izvršitev, saj je bila njena hči v času vložitve pritožbe že v kriznem centru. Navedeno pomeni, da bi moral pritožbeni organ odločiti tudi o pritožbi zoper sklep o izvršbi, česar pa z odločbo z dne 10. 6. 2013 ni storil, saj je zmotno štel, da je izpodbijana le začasna odločba.

Izrek

I. Tožba zoper sklep o izvršbi v zavarovanje Centra za socialno delo ... št. 1203-53/2011 z dne 6. 11. 2012 se zavrže. II. Tožba zoper začasno odločbo Centra za socialno delo ... št. 1203-53/2011 z dne 6. 11. 2012 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano začasno odločbo odločila, da se mld. A.A. s soglasjem matere (tožnice) premesti v oskrbo in varstvo v tam navedeni krizni center za otroka (1. točka izreka). Začasna odločba velja do dokončne odločitve o stvari (2. točka) in je prosta plačila upravne takse (3. točka). S sklepom o izvršbi v zavarovanje pa je bila odrejena izvršitev 1. točke izreka začasne odločbe, in sicer s soglasjem otrokove zakonite zastopnice po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 632/2008-IV.

Iz obrazložitve začasne odločbe izhaja, da je strokovni delavec pristojnega centra za socialno delo (CSD) 26. 10. 2012 prejel obvestilo o sumu storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti mld. A.A. O tem je bila obveščena tudi policijska postaja, tako da je postopek v zvezi z obravnavo kaznivega dejanja v teku. Upravni organ na podlagi ocene ogroženosti mld. otroka ugotavlja, da je verjetno izkazano, da sta dekličin razvoj in varnost ogrožena v taki meri, da je potrebna takojšnja namestitev v varno okolje. S tem sta se strinjala tudi oba starša. Namen začasne odločbe, izdane v skladu s prvim odstavkom 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je v tem, da se do zaključka ugotovitvenega postopka v zadevi, ki se vodi v smeri zaščite otrokovega varstva in koristi, zagotovi osnovne potrebne pogoje za otrokov nemoten razvoj.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe zoper začasno odločbo odpravil njeno 3. točko, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi najprej povzema potek postopka do izdaje izpodbijane začasne odločbe, v okviru katerega je bilo opravljenih več (datumsko opredeljenih) timskih sestankov, nazadnje 6. 11. 2012, kjer je bilo na podlagi tedaj znanih okoliščin ugotovljeno, da tožnica ni sposobna zaščititi mld. A.A., zato jo je treba zaščititi drugače, in sicer tako, da se jo izloči iz družine. S tem sta soglašala tako oče kot mati. Pritožbeni organ glede izpodbijane odločitve poudarja, da ne gre za ukrep odvzema otroka na podlagi 120. člena ZZZDR in da je mati sama dala soglasje k začasnemu umiku deklice in k namestitvi v krizni center. To je razvidno iz izreka prvostopenjske odločbe, res pa je, da ne tudi iz obrazložitve, iz katere izhaja, kot da je CSD v obravnavanem primeru odločil o odvzemu deklice. Za tak ukrep je sicer obstajala dejanska podlaga, vendar pa do tega ni prišlo zaradi materinega soglasja k namestitvi. To pomeni, da je bil pravna podlaga za izdajo začasne odločbe 119. in ne 120. člen ZZZDR, na podlagi katerega CSD mimo volje staršev otroka odvzame in ga namesti v rejniško družino ali zavod. Na navedeno ne more vplivati tožničin umik soglasja v pritožbenem postopku, saj se pravilnost in zakonitost odločbe, izdane na prvi stopnji, presoja izključno z vidika dejstev, ki so obstajala v času njene izdaje. Ker je bil postopek za zaščito koristi mld. A.A. uveden, pritožbeni organ še opozarja, da bo moral CSD o tem izdati tudi ustrezen upravni akt. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zoper začasno odločbo in sklep o izvršbi. Meni, da bi moral pritožbeni organ pri odločanju upoštevati tožničin preklic soglasja k namestitvi hčerke v krizni center. Tega soglasja namreč ni podala iz razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, ampak le zato, ker ji je prvostopenjski organ predočil in jo s tem zavedel, da oče očitno namerava odpeljati mld. A.A. s seboj domov v tujino, česar pa da mu tožnica kot zakonita zastopnica ne bi mogla preprečiti. Zato je bila prepričana, da je vzrok za premestitev po predlogu prvostopenjskega organa le bolj učinkovita zaščita mld. hčerke pred neopravičenim in nasilnim ravnanjem njenega očeta. To izhaja iz celotnega zapisa njene izjave z dne 6. 11. 2012. Prav tako ni izkazano, da naj bi mld. hčerka v matični družni utrpela kakršnokoli nasilje. Njegovi morebitni viri so bili v času izdaje odločbe že davno odpravljeni, sploh pa gre za enostranske domneve prvostopenjskega organa.

Nadalje meni, da pritožbeni organ neskladnosti obrazložitve prvostopenjske odločbe s svojimi razlogi ni dopolnil oziroma spremenil smislu 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da bi moral v skladu s svojimi stališči napotiti CSD na nadaljnje postopanje po 120. členu ZUP (očitno mišljen ZZZDR – op. sodišča). V zadevi tudi ni izkazan obstoj nobenega od potrebnih pogojev za predčasno ukrepanje organa, niti ni izkazana nevarnost, da kasneje potrebnih ukrepov ne bi bilo mogoče izvršiti. Nepravilno je tudi stališče pritožbenega organa, da tožnica ni izpodbijala sklepa o izvršbi, saj je v pritožbi navedla, da hoče svojega otroka nazaj. Drugostopenjski organ bi moral upoštevati tudi dopolnitev pritožbe z dne 28. 11. 2012, ki jo je vložila tožničina pooblaščenka. Nanaša se na odpravo pomanjkljivosti in nejasnosti laične pritožbe, ki jih je ta očitno vsebovala glede na dopis prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2012. Ker je pooblaščenka prvostopenjsko odločbo in sklep prejela 30. 11. 2012, pa so te pritožbene navedbe vložene znotraj njenega pritožbenega roka.

Predlaga, naj se začasna odločba in sklep izrečeta za nična oziroma nezakonita in se odpravita. Priglaša stroške tega postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, vsebinskih razlogov pa ne navaja.

K I. točki izreka Tožba zoper sklep o izvršbi v zavarovanje ni dovoljena.

Iz zapisnika z dne 9. 11. 2012, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je razvidno, da se tožnica želi pritožiti na začasno odločbo z dne 6. 11. 2012 in na to, da je njena hči v .... Po mnenju sodišča iz navedenega izhaja, da se je tožnica pritožila ne le zoper začasno odločbo, da se njenega otroka premesti v krizni center, ampak tudi zoper takojšno izvršitev, saj je bila njena hči v času vložitve pritožbe že v kriznem centru. Navedeno pomeni, da bi moral pritožbeni organ odločiti tudi o pritožbi zoper sklep o izvršbi, česar pa z odločbo z dne 10. 6. 2013 ni storil, saj je zmotno štel, da je izpodbijana le začasna odločba.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o dokončnih upravnih aktih /.../. Ker o pritožbi zoper sklep še ni bilo odločeno, ta ni dokončen, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe. Sodišče jo je zato kot preuranjeno zavrglo (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Tožba zoper začasno odločbo ni utemeljena.

Sodišče se z izpodbijano začasno odločitvijo, da se mld. A.A. s tožničinim soglasjem premesti v krizni center za otroke, v povezavi z razlogi drugostopenjske odločbe strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zadevi namreč ni sporno, da je tožnica za tako premestitev dala soglasje (zapisnik z dne 6. 11. 2012), prav tako tudi oče. Glede na navedeno se sodišče nima pomislekov v pravilnost razlogov drugostopenjske odločbe, s katerimi je pojasnjeno, da je zakonska podlaga za začasno premestitev otroka s soglasjem 119. člen ZZZDR, po katerem je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Pravilno je tudi njegovo stališče, da v tem primeru še ne gre za odločbo, izdano na podlagi 120. člena ZZZDR, ki določa, da sme CSD otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Tako iz izreka prvostopenjske odločbe kot tudi iz razlogov drugostopenjske odločbe jasno izhaja, da tožnici z začasno odločbo mld. hči ni bila odvzeta, ampak je bilo z njo le začasno urejeno stanje do dokončne odločitve v postopku, ki se je začel voditi zaradi okoliščin, ki kažejo na to, da bi bil lahko ogrožen zdrav razvoj in druge koristi omenjene deklice.

Iz drugostopenjske odločbe povsem jasno izhaja tudi, da mora CSD v že uvedenem postopku za zaščito koristi mld. A.A. izdati ustrezen upravni akt, s čimer je še dodatno poudaril to, kar izhaja že iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, in sicer da gre za začasno odločbo, ki velja do dokončne odločitve o stvari. Navedeno pa pomeni, da ni nujno, da se bo začeti postopek dejansko končal z odvzemom otroka staršem oz. materi, prav tako pa tudi ne, da izpodbijana začasna odločba trajno ureja razmerja med tožnico in mld. hčerko. Za kaj takega ne bi imela niti podlage, saj prvi odstavek 221. člena ZUP določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. Kot rečeno, bo morala biti o tem izdana odločba v glavni stvari ali pa sklep o ustavitvi postopka, če bo ugotovljeno, da ni (več) okoliščin, ki bi terjale ukrepanje po 120. členu ZZZDR.

Po tretjem odstavku 248. člena ZUP organ druge stopnje v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Navedena določba torej predstavlja podlago za potrditev prvostopenjske odločitve z drugačnimi razlogi, kot so navedeni v prvostopenjski odločbi. V skladu s tem je ravnal tudi pritožbeni organ, ko je sporno odločitev utemeljil z obstojem soglasja staršev in pooblastilom CSD iz 119. člena in ne iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR. Na odločitev v tej zadevi nima nikakršnega vpliva dejstvo, da se drugostopenjski organ pri tem zmotno sklicuje na pooblastila iz prvega odstavka 251. člena ZUP.

Pravilno je tudi stališče pritožbenega organa, da se zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe presoja glede na stanje v času njene izdaje. Kasneje nastalih dejstev, v tem primeru tožničin preklic soglasja o namestitvi v krizni center z dne 19. 11. 2012, ki je bil dan šele v času trajanja pritožbenega postopka, pri tej presoji zato ni mogoče upoštevati.

Po mnenju sodišča za odločitev v zadevi ni pomembno, iz kakšnih nagibov je tožnica dala soglasje. Kot izhaja iz zapisnika z dne 6. 11. 2012 je to storila, ker da je to v tem trenutku najbolje za otroka in ker ve, da hoče oče otroka vzeti, ona pa se bo borila zanj. Sodišča se ne strinja s tožbenim stališčem, da naj bi prvostopenjski organ to izjavo smiselno priredil, saj tudi iz obrazložitve izhaja, da se tožnica strinja z namestitvijo v krizni center, ker meni, da je to v tem trenutku najbolje.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila prvostopenjska odločba tožnici vročena 7. 11. 2012, kar pomeni, da se je 15-dnevni rok za pritožbo iztekel 22. 11. 2012. CSD je 20. 11. 2012 prejel dopis tožničine odvetnice o prevzemu zastopanja. Ker torej tožnica v postopku na prvi stopnji ni imela pooblaščenke, je bila začasna odločba vročena njej in je od dneva te vročitve tekel rok za vložitev pritožbe (drugi odstavek 235. člena ZUP). To pomeni, da pooblaščenka, ki je to postala šele po izdaji prvostopenjske odločbe, nima „svojega“ roka za pritožbo. Glede na navedeno je pravilno tudi stališče drugostopenjskega organa, da je dopolnitev pritožbe z dne 28. 11. 2012 prepozna in njenih razlogov ni bilo treba obravnavati.

Pri tem tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so bile z omenjeno dopolnitvijo le odpravljene pomanjkljivosti laične pritožbe, ki da jih je ta vsebovala in na kar je sklepala na podlagi dopisa z dne 26. 11. 2012, ki ga je tožnica prejela v vednost. V zvezi z navedenim sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da se omenjene tožbene trditve očitno nanašajo na dopis drugostopenjskega organa, ki ima datum 23. 11. 2012, prvostopenjski organ (CSD) pa ga je prejel 26. 11. 2012, in s katerim pritožbeni organ odstopa tožničini pritožbi, ki so ju prejeli 13. in 20. 11. 2012 in ki nimata vseh sestavin, prvostopenjskemu organu v nadaljnje poslovanje, ta dopis pa je bil tožnica poslan v vednost. Nadalje je razvidno, da prvostopenjski organ tožnice ni pozval na odpravo kakršnihkoli pomanjkljivosti omenjenih pritožb, kar je razumljivo, glede na to, da je bila popolna pritožba vložena na zapisnik 6. 11. 2012. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da je tožnica z dopolnitvijo pritožbe le odpravila pomanjkljivosti pravočasno vložene pritožbe.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, med drugim o sodnem postopku za predodelitev mld. hčerke v varstvo in vzgojo očetu, v zadevi pa niso podani niti razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbe zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).