Jedro

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta nepravilno uporabila materialno pravo, saj sta uporabila koeficiente iz Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, za katera pa je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-103/92 z dne 9.4.1998 ugotovilo, da ni pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se tako spremeni, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke z dne 5.4.1996, odpravi in ji zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 5.4.1996. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote T. z dne 16.8.1995. S prvostopno odločbo je upravni organ prve stopnje v 1. točki izreka vrnil upravičencema F.K. do 3/4, T.K. do 1/4 v last in posest nepozidani del podržavljenega stavbnega zemljišča, parc. št. 827 vl.št. 33 k.o. K., to je današnjo parc. št. 96/7 vl.št. 1208 k.o. T. V 2. točki je odločeno, da pripada upravičencema za dele podržavljene parcele v izmeri 367 m2, ki je bila uporabljena za gradnjo ceste in je prešla v današnjo parc. št. 1801/1 k.o. T., odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 9.832 DEM, ki jih je Slovenski odškodninski sklad dolžan izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe skrbniku za posebni primer R.M. V 3. točki pa je organ prve stopnje zavrnil zahtevek vlagatelja R.M. za dodelitev nadomestnega zemljišča v obliki delov parc. št. 828/1 in 828/4 vl.št. 135 k.o. K. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje pravilno štel zemljišče za komunalno opremljeno, nezazidano stavbno zemljišče ter je pravilno uporabil koeficiente iz Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92) in pravilno uporabil primerjavo prejete odškodnine za podržavljeno nepremičnino s sedanjo vrednostjo te nepremičnine in sicer, da prejeta odškodnina ne presega 30% vrednosti podržavljene nepremičnine (72. člen Zakona o denacionalizaciji).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Pridružuje se razlogom tožene stranke. Glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen je točen zaključek, da se odškodnina upošteva le, če ta presega 30% vrednost podržavljenega premoženja. Pravilna je ugotovitev, da se odškodnina za podržavljeno nepremičnino, ki dosega le 20% vrednosti celotne odvzete nepremičnine, ne more upoštevati pri odločanju o nacionalizaciji.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. Vrednost celotnega podržavljenega zemljišča parc. št. 827 v izmeri 660 m2 znaša 16.235,95 DEM (606 x 3,94 x 17 x 0,40). Ob podržavljenju dana odškodnina v višini 439.912 din, plačana v letu 1964, preračunana po uredbi znaša 5.865,49 US dolarjev (439.912/300 x 4) v USD izražena vrednost preračunana v DEM na dan izdaje odločbe prvostopnega organa, to je dne 16.8.1995, znaša 8.421,08 DEM. Pri izračunu je upoštevano, da je na dan 16.8.1995 znašal srednji tečaj Banke Slovenije za 1 USD 117,0233 SIT za 100 DEM pa 8150,9565 SIT (razmerje USD proti DEM je 1,4357). Iz navedenega izhaja, da dana odškodnina v primerjavi z vrednostjo celotne nepremičnine znaša 51,86%, kar pomeni, da jo je treba pri denacionalizaciji v smislu 72. člena ZDen upoštevati. V zadevi je bil pri preračunu dane odškodnine po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za leto 1964 uporabljen tečaj dolarja v znesku 750 din. V času izdaje odločbe še ni veljala Odredba o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, s katero je bila popravljena očitna napaka v tečaju dolarja za obdobje od 1.1.1963 do 25.7.1965 iz 750 din na 300 din. Navedena napaka v tečaju dolarja v odredbi ne more biti razlog za nepravilno odločitev o stvari. Dejstvo, da je znašal tečaj 1 USD dolarjev v tem obdobju 300 din, je razviden tudi iz podatkov uradnega tečaja Narodne banke Jugoslavije 1945 do 1973, objavljenega v publikaciji z naslovom "Banka Slovenija, statistika, devizni tečaji 1145 do 93", na strani 9, izdani s strani Banke Slovenije, decembra 1993. Zato bi morala biti v postopku o podržavljenju dana odškodnina upoštevana pri vrnitvi in pri določitvi odškodnine oziroma če ni v sorazmernem delu upoštevana pri vrnitvi, pa v celoti pri določitvi odškodnine. Dana odškodnina v znesku 8.421,08 DEM bi se morala upoštevati pri določitvi odškodnine v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Pravilno določena odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada bi znašala 1.411,58 DEM (9.832,66 DEM -

8.421,08 DEM).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pri svojih odločitvah uporabila koeficiente iz Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92).

Toda za to odredbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-1-103/97 z dne 9.4.1998, ki je bila objavljena v Uradnem listu, št. 35/98 v točki 22 obrazložitve ugotovilo, da je v 3. alinei 1. odstavka 3. člena odredbe minister, namesto, da bi ugotovil uradno pariteto, določeno s tečajno listo Narodne banke Jugoslavije, ki je veljala med dinarjem in dolarjem v obdobju od 1. januarja 1963 pa do julija 1965, to je 1 ZDA dolar za 300 dinarjev, navedel razmerje 1 ZDA dolar za 750 din. Z izdajo novele te odredbe (Uradni list, št. 33/96) je minister to napako odpravil. Posamezni denacionalizacijski upravičenci, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano v zgoraj navedenem obdobju, sedanjo vrednost zanj prejete odškodnine pa je pristojni denacionalizacijski organ ugotavljal po pariteti, določeni v odredbi pred njeno novelacijo, so lahko bili glede ugotavljanja simboličnosti prejetih odškodnin po 1. odstavku 72. člena ZDen v ugodnejšem položaju od drugih upravičencev do odškodnine. Pristojni organi za vodenje denacionalizacijskih postopkov bi morali ugotoviti paritete dinarja do ZDA dolarja, veljavne v času podržavljenja, v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen kot dejansko vprašanje in ne zgolj na podlagi odredbe. Zato se zastavlja vprašanje pravilnosti posameznih denacionalizacijskih odločb. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi napačno uporabila materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke odpravilo. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala ponovno odločiti s pravilno uporabo materialnega prava.