Jedro

ZD izjemoma dopušča, da se lahko potomec v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (drugi odstavek 137. člena ZD). Zaradi izjemnosti takšnega sporazuma je za njegovo veljavnost potrebno, da je sestavljen v obliki notarskega zapisa (3. točka prvega odstavka 47. člena ZN), prav tako pa morata pri sestavi notarskega zapisa odpovedi neuvedenemu dedovanju sodelovati dve zapisni priči (1. točka prvega odstavka 52. člena ZN). Iz predloženega dokaza izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno vsem obličnostnim zahtevam, dedič D. D. pa pritožnikovim navedbam v pritožbenem postopku ni oporekal. Posledica pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju je podobno kot pri odpovedi dediščini, ki je podana po zapustnikovi smrti (133. člen ZD), v tem, da se šteje, kot da je potomec umrl pred zapustnikom. Zato se odpovedujoči potomec ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k dedovanju, prav tako ne pri določanju velikosti in vrednosti dednih deležev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v tč. I/2. tako, da se ta točka glasi: „Zapustnica E. E. je bila v času smrti poročena z A. A. in mati treh otrok: B. B., C. C. in D. D., ki se je odpovedal dediščini po zapustnici.“ - v tč. I/3. tako, da se ta točka glasi: „Ugotovi se, da zapustnica E. E. oporoke ni naredila, zato sledi zakonito dedovanje, katerega so deležni zakoniti dediči: - A. A., rojen ..., EMŠO ..., davčna številka ..., državljan RS, stanujoč Ulica 1, vdovec zapustnice, do 1/3, - C. C., rojen ..., EMŠO ..., davčna številka ..., državljan RS, stanujoč Ulica 1, sin zapustnice, do 1/3, - B. B., rojena ..., državljanka RS, stanujoča Ulica 2, hči zapustnice, do 1/3.“ - v tč. II. tako, da se točka glasi: „Dediča po pokojni E. E. iz naslova zakonitega dedovanja sta: - A. A. do 2/3 in C. C. do 1/3.“ - v tč. III/1. tako, da se glasi: „Banki, d.d. se naroča, da izplača vsa denarna sredstva z računa št. ... dedičema A. A. do 2/3 in C. C. do 1/3.“ - v tč. III/2. pa tako, da se glasi: „Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se naroča, da izplača vse neizplačane pokojninske prejemke v skupnem znesku 172,21 EUR, dedičema A. A. do 2/3 in C. C. do 1/3.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zapuščina po pokojni E. E. obsega neizplačane pokojninske prejemke pri ZPIZ v skupnem znesku 172,21 EUR in denarna sredstva na računu pri Banki v višini 0,87 EUR. Ugotovilo je še, da je bila zapustnica v času smrti poročena z A. A. in mati treh otrok, B. B., C. C. in D. D., da ni naredila oporoke, zato so vsi navedeni njeni zakoniti dediči, vsak do 1/4. Ugotovilo je tudi, da se je B. B. odpovedala dedovanju v korist dediča A. A., da sta se A. A. in C. C. priglasila k dedovanju in sprejela zapuščino, dedič D. D. pa na poziv sodišča dedne izjave ni podal, zato je sodišče štelo, da se je priglasil k dedovanju. Za dediče je zato razglasilo A. A. do 1/2, C. C. in D. D. pa vsakega do 1/4 in odredilo Banki in ZPIZ, da dedičem izplača denarna sredstva z računa oziroma neizplačane pokojninske prejemke glede na njihove dedne deleže. 2. Dedič C. C. je zoper takšno odločitev vložil pravočasno laično pritožbo, v kateri je navedel, da se je dedič D. D. odpovedal dedovanju po zapustnici in da sta zato edina zakonita dediča on in A. A. Navedel je še, da je imel stroške preživljanja zapustnice on, njena hči pa je prevzemala denarna sredstva za zapustnico, za kar je imela pooblastilo za dvig gotovine z bančnega računa.

3. Pritožba je bila vročena dedičem v odgovor, vendar nihče od njih odgovora ni podal. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Pritožbeno sodišče jih upošteva le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, ZD). V obravnavani zadevi zapuščinska obravnava ni bila opravljena. Sodišče prve stopnje je namreč dediče v skladu z drugim odstavkom 203. člena ZD opozorilo, da ni potrebno opraviti zapuščinske obravnave, če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. Dediče je opozorilo, da so predmet zapuščine zgolj neizplačani pokojninski prejemki v skupnem znesku 172,21 EUR in denarna sredstva na računu pri Banki v znesku 0,87 EUR, da naj v odrejenem roku podpišejo dedno izjavo in jo vrnejo sodišču. Dediča A. A. in C. C. sta dediščino sprejela, dedinja B. B. se je dediščini odpovedala v korist sodediču A. A., dedič D. D. pa dedne izjave ni podal, zato je sodišče prve stopnje štelo, da je dediščino sprejel. Ker zapuščinske obravnave ni bilo in ker pritožnik ni mogel vedeti, da se dedič D. D. glede dedovanja ne bo izjavil in mu zato ni mogoče očitati neskrbnosti pri pravočasnem navajanju dejstev, po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nedovoljeno pritožbeno dejansko novoto.

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da se je dedič D. D. odpovedal dedovanju. Navedeno okoliščino izkazuje z notarskim zapisom sporazuma o odpovedi neuvedenem dedovanju z dne 9. 1. 2013, sklenjenim pri notarju Z. Z. v ..., iz katerega izhaja, da se dedič D. D. nepreklicno odpoveduje dediščini, ki bi mu šla po smrti očeta A. A. in matere E. E. (zapustnice), z dostavkom, da se odpoveduje vsakršni pravici iz naslova dedovanja, vključno eventualni pravici do dopolnitve nujnega deleža in da daje dedno odpoved tako zase kakor tudi za svoje potomce (drugi odstavek 4. člena omenjenega notarskega zapisa). Zakon izjemoma dopušča, da se lahko potomec v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (drugi odstavek 137. člena ZD). Zaradi izjemnosti takšnega sporazuma je za njegovo veljavnost potrebno, da je sestavljen v obliki notarskega zapisa (3. točka prvega odstavka 47. člena Zakona o notariatu, ZN), prav tako pa morata pri sestavi notarskega zapisa odpovedi neuvedenemu dedovanju sodelovati dve zapisni priči (1. točka prvega odstavka 52. člena ZN). Iz predloženega dokaza izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno vsem obličnostnim zahtevam, dedič D. D. pa pritožnikovim navedbam v pritožbenem postopku ni oporekal. Posledica pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju je podobno kot pri odpovedi dediščini, ki je podana po zapustnikovi smrti (133. člen ZD), v tem, da se šteje, kot da je potomec umrl pred zapustnikom. Zato se odpovedujoči potomec ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k dedovanju, prav tako ne pri določanju velikosti in vrednosti dednih deležev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep o dedovanju pa spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. Nejasne so preostale pritožbene navedbe. Iz njih je mogoče razbrati pritožnikovo trditev, da je izpolnjeval svoje obveznosti do zapustnice iz preužitkarske pogodbe, zapustničina hči pa je za zapustnico prevzemala denarna sredstva iz bančnega računa, za kar je imela zapustničino pooblastilo. Takšne nejasne navedbe ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj jih ni mogoče presojati in upoštevati. Če pritožnik morda z njimi meri na to, da v izpodbijanem sklepu ugotovljeni obseg zapuščine ni popoln, bo moral takšno okoliščino uveljavljati v ustreznem (pravdnem) postopku. V tem delu je bilo zato treba njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).