Jedro

Osnovno vodilo pri odločitvi, kateremu od staršev naj se otroci dodelijo, so interesi otrok. Odločitev o dodelitvi otrok enemu od staršev je torej odvisna od ugotovljenega spleta vseh življenjsko pomembnih okoliščin, v prvi meri pa je potrebno upoštevati primernost staršev za vzgojo in varstvo otrok, pa tudi razmere, v katerih bi otroci ob dodelitvi živeli. Le celovita presoja vseh okoliščin na strani vsakega od staršev je lahko podlaga za odločitev, ki je v skladu z interesi otrok.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se mld. sin pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo ter oskrbo očetu, da stike matere s sinom roditelja dogovarjata sproti in sporazumno ter da je mati dolžna plačevati za preživljanje mld. sina preživnino v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodbi očita, da ni v korist otroka, da se je ne da preizkusiti ter da izrek nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče ni upoštevalo prvega kriterija glede dodelitve otroka, to pa je otrokova največja korist. Kljub mnenju centra za socialno delo, da mati ni primerna in sposobna, da bi skrbela za mladoletnega otroka, je sodišče odločilo drugače, čeprav ni bilo dokazov, ki bi to ovrgli. Tožnik je v nepravdnem postopku v upanju, da bo toženka za otroka dobro poskrbela, pristal na to, da se otrok dodeli njej. To pa se je izkazalo za napačno. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo z ugotovitvijo „da stanje le ni tako slabo“ in posledično zavrnilo zahtevek, čeprav se je istočasno sklicevalo na opozorilo CSD, da toženkino bivanje z otrokom pri njeni mami v njenem stanovanju ni primerno in negativno vpliva na otroka. To potrjuje, da sodišče v bistvu tudi samo močno dvomi v primernost toženke za vzgojo in oskrbo otroka. Sodišče bi moralo odločiti po stanju ob zaključku glavne obravnave in ne po nekem negotovem bodočem želenem stanju. Če sodišče ni sprejelo mnenja CSD bi moralo v postopek pritegniti izvedenca, ki bi podal svoje mnenja, pa tega ni storilo. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tako sama kot po svoji pooblaščenki in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Osnovno vodilo pri odločitvi, kateremu od staršev naj se otroci dodelijo, so interesi otrok (2. odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1)). Odločitev o dodelitvi otrok enemu od staršev je torej odvisna od ugotovljenega spleta vseh življenjsko pomembnih okoliščin, v prvi meri pa je potrebno upoštevati primernost staršev za vzgojo in varstvo otrok, pa tudi razmere, v katerih bi otroci ob dodelitvi živeli. Le celovita presoja vseh okoliščin na strani vsakega od staršev je lahko podlaga za odločitev, ki je v skladu z interesi otrok.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kateremu od staršev naj bo mladoletni otrok dodeljen, oprlo predvsem na izpovedbe strank in prič. Sodišče ni sledilo mnenju CSD, da trenutno nobeden od staršev ni sposoben, da bi v celoti prevzel skrb za mladoletnega dečka (1. odstavek, 6. stran sodbe). Sodišče je ocenilo, da situacija ni tako slaba, kot jo zatrjuje tožeča stranka in da tožena stranka z ravnanjem ni pokazala, da ne zna skrbeti za otroka, ali da hudo zanemarja svoje dolžnosti do otroka. Sodišče tudi ocenjuje, da bo potrebno v bodoče spremljati celotno družinsko situacijo in vplivati na pravdni stranki, da rešita svoj partnerski odnos. Sodišče od toženke tudi pričakuje, da se bo odzvala na nasvete, ki jih je dobila v vrtcu in na CSD in upoštevala opozorila tožnika. V pritožbi tožnik utemeljeno graja take zaključke prvostopnega sodišča in ponovno navaja, zakaj meni, da toženka ni primerna za varstvo in vzgojo in predlaga tudi dokaz - postavitev izvedenca ustrezne stroke. V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in nove dokaze še tudi v pritožbi (414. člen ZPP). Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča ta nov dokaz kaže na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (sodišče je v postopku na prvi stopnji pridobilo zgolj mnenje CSD, ki pa ga po navedbah v razlogih izpodbijane sodbe ni sprejelo), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP), zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče samo omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti in dopolniti postopka. V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče izvesti in oceniti tudi dokaz, ki ga v svoji pritožbi predlaga tožnik. Po dopolnjenem dokaznem postopku pa bo moralo oceniti primernost staršev za vzgojo in varstvo otroka, pa tudi razmere, v katerih bi otroci ob taki dodelitvi živeli. Le celovita presoja vseh okoliščin na strani od vsakega od staršev je lahko podlaga za odločitev, ki je v skladu z interesom otroka.

(1) Ur. l. RS, ŠT. 69/2004 – UPB-3, v nadaljevanju ZZZDR.