Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zapuščinsko sodišče mora vsem strankam vročiti predlog ene od njih za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Če to opusti, zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 163. ZD.
Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino še 10.000,00 DEM in 100.000,00 SIT gotovine, neregistriran traktor znamke TOMO VINKOVIČ s priključki, dve motorni žagi, kotel za žganje, puhalnik za seno, kosilnica, stiskalnica, mlin za grozdje in sadje, dve cisterni za vino, tri plastične kadi, motorna škropilnica ter motorna črpalka za škropljenje, nato pa je to premoženje razdelilo na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
Zoper ta sklep se pritožujeta dedinji R. U. in B. A. ter navajata, da predstavlja gotovina izključno prihranke zapustnikove vdove (R. U.), ostalo kmetijsko orodje pa je namenjeno nadaljnji obdelavi kmetije. Po drugi strani pa v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju ni navedena traktorska škropilnica, osebni avtomobil, več hranilnih knjižic, orodje ter več manjših predmetov.
Pritožbi sta utemeljeni.
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič vsega zapustnikovega premoženja, ne glede na to, ali se je zanj v zapuščinskem postopku vedelo, ali ne. Tisti, ki je (oziroma so) v takšni odločbi naveden(i) kot dedič(i), podeduje(jo) vse, kar je bilo zapustnikovo. Kljub temu pa mora zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju navesti podatke o premoženju, ki ga je pokojnik zapustil, kot jih je ugotovilo na zapuščinski obravnavi (prim. 214. čl. Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). In kadar je med dediči spor, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, mora zapuščinsko sodišče ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali o uporabi prava, prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo ali na upravni postopek (212. čl. ZD). Iz tega je mogoče deducirati zaključek, da mora zapuščinsko sodišče s strankami obravnavati premoženje, ki naj bi spadalo v zapuščino - drugače namreč niti ne bi moglo priti do spora, določba 1. točke 212. čl. ZD pa bi bila nepotrebna.
Seveda pa to ne pomeni, da je obseg zapuščine s sklepom o dedovanju ugotovljen popolnoma natančno. Zato ga je vselej mogoče dopolniti s posebnim dodatnim sklepom o dedovanju, v katerem to še nezajeto premoženje pripada dedičem po enakem principu kot po prvem sklepu o dedovanju (221. čl. ZD). Ker pa tudi za to premoženje velja, da mora sodišče strankam omogočiti obravnavo tega premoženja, saj imajo tudi glede pozneje najdenega premoženja pravico do spora v tem, ali tako premoženje spada v zapuščino, mora vsem dedičem omogočiti, da se seznanijo s predlogom tistega, ki trdi, da spada v zapuščino še pozneje najdeno premoženje.
To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje dedičem vročiti predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ki ga je vložil A. U. Ker je to opustilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD. Glede na to, da mora pritožbeno sodišče na take postopkovne kršitve paziti po uradni dolžnosti, je pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju vročilo vsem dedičem in v katerem bo obravnavalo trditve, da predstavlja gotovina izključno premoženje pokojnikove vdove R. U. Če bo glede tega spor, bo treba postopati po 212. čl. ZD.