Jedro

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka za del zahtevanega obdobja plačati tožnikoma prevozne stroške v višini razlike med že prejetim 60 % nadomestilom stroškov prevoza na delo in z dela z javnim prevozom in pripadajočo kilometrino, vse skladno z določbami in tarifo iz PKP oziroma KP dejavnosti. V tej zvezi je pravilno razlogovalo, da tožnika v priznanem obdobju v poletnem delovnem času iz utemeljenih razlogov nista mogla uporabljati avtobusnega prevoza, zaradi česar sta upravičena do povrnitve ustrezne kilometrine.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni plačati prvotožeči stranki A.A. iz naslova razlike v prevoznih stroških 834,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek I. točka izreka), kar je tožeča stranka iz naslova razlike v prevoznih stroških zahtevala več in drugače - plačilo še 2.026,04 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred 15. 2. 2011 - pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni plačati drugotožeči stranki B.B. iz naslova razlike v prevoznih stroških 565,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 2. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek II. točka izreka), kar je drugotožeča stranka iz naslova razlike v prevoznih stroških zahtevala več in drugače - plačilo še 1.662,05 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred 15. 2. 2011 - pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama nerazdelno plačati 312,00 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 326,24 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bila upravičena zahtevati od delavcev, da predložijo pisno izjavo o prevoznih stroških. Skupaj s hčerinskimi družbami zaposluje okrog 460 delavcev, zaradi česar je neživljenjsko, da bi za vsakega delavca poznala vozni red in na kateri relaciji se vozi na delo. Iz teh razlogov je utemeljeno izhajala iz pisnih izjav delavcev glede povračila potnih stroškov, ki so jih podali na predpisanem obrazcu. Takšne listine predstavljajo izjavo volje, ki jo je kot delodajalec morala upoštevati. Sodišče je zmotno razsodilo, ko je pisne izjave štelo za brezpredmetne. V tej zvezi opozarja na situacijo, ko bodo delavci lahko zahtevali povračilo stroškov za malico na podlagi zdravniškega potrdila, čeprav ima kot delodajalec malico ustrezno organizirano. Tožnika sta v spornem primeru ravnala v nasprotju z določbo 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ker jo nista obveščala o možni prilagoditvi delovnega časa zaradi uporabe javnega prevoza. Sodišče bi moralo glede tega dejstva zaslišati delavko C.C.. Po mnenju tožene stranke odločitev v sodbi VDSS opr. št. Pdp 184/2012 nima po vsebini nobene povezave z obravnavano zadevo, nanaša pa se na primer aktivnosti delavca glede pisne izjave o potnih stroških. Poleg tega tožena stranka ni bila v nobeni zamudi s povračilom potnih stroškov. Tožnika sta imela možnost, da bi se na relaciji, ko sta se vozila na delo z avtomobilom, lahko delno uporabila možnost prevoza z avtobusom od kraja D. do kraja E. in nazaj. Zmotno je navajanje sodišča, da tožena stranka skladno z dokaznim bremenom ni predložila vseh listin, saj je to pravočasno storila, ko je predložila sodišču evidenco delovnega časa za oba tožnika za čas od januarja 2006 do decembra 2010, poleg tega pa je vedno odgovorila na vse trditve tožnikov v tožbi in pripravljalnih vlogah. V tej zvezi meni, da si sodišče zmotno razlaga določbi 286. in 286.a členov ZPP. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, posebno ne v delu, ko je dolžna v celoti kriti stroške izvedenke finančne stroke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba (kršitev določb 286. in 286.a členov ZPP) in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Tožnika v tem sporu uveljavljata od tožene stranke plačilo razlike stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od leta 2006 do 2010. Pravna podlaga za takšen zahtevek je v določbi 130. člena ZDR, po kateri mora delodajalec zagotoviti delavcu med ostalimi stroški tudi stroške za prevoz na delo in z dela. Pri takšnih stroških gre za izdatek, ki ga ima delavec bodisi zato, ker prihaja na delo iz drugega kraja kot je sedež delodajalca, ali zaradi večje oddaljenosti od sedeža delodajalca. Delavec je do takšnih stroškov upravičen, če mu ti dejansko nastanejo, pri čemer je upravičen do njihove povrnitve samo za dneve dejanske prisotnosti na delu in v primerih, ko prevoza na delo in z dela ne organizira delodajalec.

Tožena stranka je v času od 1. 3. 1988 do 30. 6. 2007 uporabljala podjetniško kolektivno pogodbo (v nadaljevanju PKP), ki je v drugem odstavku 80. člena določevala, da se delavcu priznajo stroški prevoza na delo in z dela v višini 60 % stroškov javnega prevoza. V kolikor delavec ni imel javnega prevoza na celotni relaciji, je bil upravičen do povračila stroškov v višini 15 % cene super bencina za prevožen kilometer do prvega postajališča javnega prevoza oziroma do delovnega mesta. Od 1. 7. 2007 dalje pa tožena stranka uporablja Kolektivno pogodbo za lesarstvo (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 132/2006 in spremembe), ki v 58. členu določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela za dan prisotnosti na delu, ter da se višina povračila takšnih stroškov določi v njeni Tarifni prilogi. Skladno s 4.2. točke Tarifne priloge znaša povračilo stroškov prevoza na delo in z dela najmanj 60 % najcenejše možnosti prihoda na delo in z dela z javnim prevozom. V kolikor delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoznega sredstva, ali bi bilo slednje dražje, je upravičen do povračila prevoznih stroškov za vsak polni kilometer razdalje med prebivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi, in mestom opravljanja dela v višini, ki jo določa veljavna Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in spremembe), ki se ne vštevajo v davčno osnovo.

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka za del zahtevanega obdobja plačati tožnikoma prevozne stroške med že prejetim 60 % nadomestilom stroškov prevoza na delo in z dela z javnim prevozom in med pripadajočo kilometrino (prvemu tožniku za 39,6 km, drugo tožniku pa za 42 km na delovni dan), vse skladno z določbami in tarifo iz PKP oziroma KP dejavnosti. V tej zvezi je pravilno razlogovalo, da tožnika v priznanem obdobju v poletnem delovnem času iz utemeljenih razlogov nista mogla uporabljati avtobusnega prevoza, zaradi česar sta upravičena do povrnitve ustrezne kilometrine skladno z že navedenima aktoma. Glede tega je izvedenka finančne stroke na podlagi evidence prihoda tožnikov na delo v spornem času ter ob upoštevanju razdalje za vsakega tožnika iz naslova stalnega prebivališča do sedeža delodajalca in nazaj (upoštevaje tudi krajšo pot preko kraja F.), pravilno izračunala pripadajočo razliko prevoznih stroškov, ki bremenijo za izplačilo toženo stranko. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija prisojenih razlik v izpodbijanem delu sodbe.

Neutemeljena je pritožba, da sta tožnika že v pisni izjavi v letu 2003 navedla višino avtobusne vozovnice, kar bi se moralo upoštevati kot izjavo volje za povrnitev prevoznih stroškov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imela takšna pisna izjava podlago v določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997 in spremembe), ki pa v spornem času, v katerem uveljavljata tožnika svoj zahtevek, ni bila več v veljavi. Ne glede na to pa je takšna izjava zgolj dokazovala razdaljo med stalnim prebivališčem in lokacijo delovnega mesta ter ceno avtobusne vozovnice. Četudi je bila takšna izjava podana zaradi povračila prevoznih stroškov na razdalji, na kateri se je delavec dnevno vozil (zadnji odstavek izjave - priloga A3 in A4), je potrebno izhajati iz dejstva, da tožnika v priznanem obdobju (poletni čas) dejansko nista imela možnosti avtobusnega prevoza na delo, saj je takrat edini avtobus iz kraja njunega prebivališča pripeljal v kraj E. ob 6,27 uri (pričetek dela ob 6,00 uri), odhod iz kraja E. pa je imel ob 16,24 uri (zaključek dela ob 14,00 uri). Zato kakršnokoli drugačno zavzemanje tožene stranke, da tožnika v priznanem obdobju nista upravičena do zahtevane razlike prevoznih stroškov, ne more biti sprejemljivo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostali pritožbeni razlogi za drugačno presojo niso utemeljeni. Gre predvsem za očitek pritožbe, da bi lahko tožnika opozorila svojega delodajalca na možnost ustreznega zamika začetka dela, prilagojenega prihodu in odhodu avtobusa. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da očitana neaktivnost tožnikov oziroma neobveščanje delodajalca o dejanskem voznem redu avtobusa ne more predstavljati okoliščine, ki bi šla v njuno škodo pri uveljavljanju dejanskih prevoznih stroškov skladno z določbami PKP in KP dejavnosti. V tej zvezi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje tudi na primer iz sodne prakse v zadevi VDSS opr. št. Pdp 184/2012. Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija odločitev o naloženih stroških postopka. Pritožbeno sodišče jih je preizkusilo in ugotovilo, da so ti priznani tožnikoma skladno z dejansko potrebnimi opravili zastopanja po pooblaščencu in določbami Zakona o odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine stroškov pravilno upoštevalo dejanski uspeh strank v sporu, pri čemer je pri določitvi in odmeri stroškov za podano izvedeniško mnenje, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, utemeljeno izhajalo iz določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.