Jedro

Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da tožencu zato, ker po odstopu zadeve z okrajnega na okrožno sodišče ni podal odgovora na tožbo ali druge procesne vloge, niso nastali nobeni stroški, saj je toženec odgovor na tožbo podal 1. 4. 2022, sicer skupaj s tožencema (zoper njiju je sedaj v teku postopek P 451/2021 pred Okrajnim sodiščem v Celju), v katerem je vsebinsko ugovarjal tako vloženi tožbi zoper sedanjega toženca kot tudi vloženi tožbi zoper drugo toženko in tretjega toženca. Nima prav pritožba, da tožencu zato, ker je podal odgovor na tožbo po pooblaščencu skupaj z drugo toženko in tretjim tožencem, stroški niso nastali ter da je sodišče prve stopnje preuranjeno odmerilo stroške postopka, saj je zoper sedanjega (prej prvega) toženca postopek končan, tožnica pa je zoper sedanjega toženca ter drugo toženko in tretjega toženca uveljavljala zahtevke po različni dejanski in pravni podlagi, in sicer zoper sedanjega toženca tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve skupnega premoženja, zoper drugo toženko in tretjega toženca pa tožbena zahtevka zaradi plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom tožnici naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožencu njegove pravdne stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo po pooblaščenki zaradi zmotne uporaba materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne odmere stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter toženčevo zahtevo za povrnitev stroškov sestave odgovora na tožbo zavrne oziroma samo odloči drugače, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter v obeh primerih tožencu naloži povrnitev tožničinih pritožbenih stroškov. Uvodoma povzema potek postopka, kot bo pojasnjen v nadaljevanju obrazložitve. Primarno uveljavlja, da tožencu stroški sploh niso nastali. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo, saj toženec v tem pravdnem postopku (P 34/2023) po odstopu zadeve z okrajnega na okrožno sodišče ni podal odgovora na tožbo ali druge procesne vloge po pooblaščencu, zato mu niso nastali nobeni stroški. Toženec je skupaj s tožencema (A. A. in B. B.) podal 1. 4. 2022 skupen odgovor na tožbo (po istem pooblaščencu v imenu in po pooblastilu vseh treh tožencev) še v postopku pred okrajnim sodiščem (P 451/2021), v katerem so toženci podali ugovor litispendence. Ta ugovor je bil v postopku pred okrajnim sodiščem s sklepom P 451/2021 z dne 15. 2. 2023 zavrnjen, zato tožnica ni dolžna povrnitve stroškov postopka tožencem oziroma sedanjemu tožencu in bo o stroških odločalo okrajno sodišče v postopku P 451/2021 ob izdaji končne meritorne odločbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stroške odmerilo preuranjeno in v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena ZPP.

Tožnica podredno uveljavlja, da so bili stroški nepravilno in previsoko odmerjeni. Ker je odgovor na tožbo podalo več tožencev skupaj po istem pooblaščenem odvetniku, pomeni, da so stroški tega odgovora na tožbo porazdeljeni na vse tri tožence skupaj. Glede na prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife bi sodišče prve stopnje moralo strošek odgovora na tožbo presojati tako, da je vsem trem tožencem nastal strošek v višini ene nagrade za odgovor na tožbo, povečano dvakrat za 10 % (za nadaljnja dva toženca), pri čemer se strošek deli na tri tožence in ne nastane zgolj enemu tožencu. Ob vložitvi odgovora na tožbo je bila tudi določena vrednost spornega predmeta 11.000,00 EUR in ne 22.000,00 EUR.

3. Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano): (-) da je s sklepom z dne 8. 3. 2023 zavrglo tožničino tožbo, vloženo 28. 12. 2021 in dopolnjeno 3. 3. 2022, ker je ugotovilo, da je tožnica zoper toženca uveljavljala identičen tožbeni zahtevek z enako vsebino kot že v prej začeti pravdi, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. P 9/2022 in je zato tožba zaradi nastopa litispendence nedopustna, o stroških postopka pa v tem sklepu ni odločilo; (-) da je toženec 21. 3. 2023 sodišču prve stopnje pravočasno1 priglasil stroške postopka in predlagal njihovo naložitev v plačilo tožnici; (-) da gre za stroške sestave odgovora na tožbo in materialne stroške, povečane za 22 % DDV; (-) da so bili priglašeni pravdni stroški potrebni za pravdo, zato jih je naložilo v plačilo tožnici v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

7. Iz spisa je razvidno (kar pritožbeno ni izpodbijano), da je tožnica 28. 12. 2021 na Okrajno sodišče v Celju vložila tožbo zoper tri tožence, in sicer sedanjega toženca kot prvega toženca ter A. A. kot drugo toženko in B. B. kot tretjega toženca, s katero je od od druge toženke in tretjega toženca od vsakega uveljavljala plačilo 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje ter povrnitev stroškov pravdnega postopka od vseh treh tožencev. Po pozivu s sklepom Okrajnega sodišča v Celju P 451/2021 z dne 4. 2. 20222 je tožnica tožbo 3. 3. 2022 dopolnila tako, da je zoper sedanjega toženca uveljavljala ugotovitev, da obsega skupno premoženje tožnice in sedanjega toženca denarno terjatev v višini 22.000,00 EUR iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine v lasti druge toženke in tretjega toženca3 ter da znaša tožničin delež na tako ugotovljenem skupnem premoženju 50 % in delež sedanjega toženca 50 %. Okrajno sodišče v Celju je tožence s pozivom I P 451/2021 z dne 2. 3. 2022 pozvalo, naj odgovorijo na tožbo, poziv je bil sedanjemu tožencu vročen 15. 3. 2022, drugi toženki in tretjemu tožencu pa 4. 3. 2023. Toženci so s skupno vlogo, vloženo 1. 4. 2022, po skupnem pooblaščencu odgovorili na tožbo, v tej vlogi pa stroškov postopka niso priglasili. S sklepom Okrajnega sodišča v Celju P 451/2021 z dne 27. 12. 2022 je bila kot vrednost spornega predmeta glede tožbenega zahtevka zoper sedanjega toženca določena vrednost 22.000,00 EUR, glede tožbenega zahtevka zoper drugo toženko in tretjega toženca pa skupaj 11.000,00 EUR (I. točka izreka); Okrajno sodišče v Celju se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper sedanjega toženca glede ugotovitve skupnega premoženja tožnice in sedanjega toženca ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. in III. točka izreka); v preostalem delu (glede tožbenega zahtevka zoper drugo toženko in tretjega toženca) pa je bil ugovor stvarne pristojnosti zavrnjen (IV. točka izreka).

8. Glede na navedeno ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da tožencu zato, ker po odstopu zadeve z okrajnega na okrožno sodišče ni podal odgovora na tožbo ali druge procesne vloge, niso nastali nobeni stroški, saj je toženec odgovor na tožbo podal 1. 4. 2022, sicer skupaj s tožencema (zoper njiju je sedaj v teku postopek P 451/2021 pred Okrajnim sodiščem v Celju), v katerem je vsebinsko ugovarjal tako vloženi tožbi zoper sedanjega toženca kot tudi vloženi tožbi zoper drugo toženko in tretjega toženca. Nima prav pritožba, da tožencu zato, ker je podal odgovor na tožbo po pooblaščencu skupaj z drugo toženko in tretjim tožencem, stroški niso nastali ter da je sodišče prve stopnje preuranjeno odmerilo stroške postopka, saj je zoper sedanjega (prej prvega) toženca postopek končan, tožnica pa je zoper sedanjega toženca ter drugo toženko in tretjega toženca uveljavljala zahtevke po različni dejanski in pravni podlagi, in sicer zoper sedanjega toženca tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve skupnega premoženja, zoper drugo toženko in tretjega toženca pa tožbena zahtevka zaradi plačila.

9. Ne drži podredni pritožbeni očitek o (previsoki) odmeri pravdnih stroškov. Tožnica se že iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), po katerem se med drugim za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih zadevah, skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100 odstotkov. V obravnavani zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, ni šlo za primer, ko bi tožnica zoper vse tri tožence uveljavljala pravico iz iste dejanske in pravne podlage.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo kot vrednost spornega predmeta upoštevati znesek 11.000,00 EUR namesto 22.000,00 EUR, saj je bila kot vrednost spornega predmeta glede tožbenega zahtevka zoper sedanjega toženca (tožnica je v dopolnitvi tožbe zoper vse tri tožence kot vrednost spornega predmeta sicer nepravilno navedla znesek 11.000,00 EUR) s sklepom Okrajnega sodišča v Celju P 451/2021 z dne 27. 12. 2022 določena vrednost 22.000,00 EUR. Tožnica je namreč z dopolnitvijo tožbe poleg dveh denarnih zahtevkov za plačilo 5.500,00 EUR (v skupni vrednosti 11.000,00 EUR) postavila nov nedenarni zahtevek (ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožnice in toženca tudi denarna terjatev v višini 22.000,00 EUR), za katerega je nepravilno določila isto vrednost spornega predmeta, ki je ustrezala denarnima zahtevkoma, in jo je sodišče pravilno določilo v višini 22.000,00 EUR (drugi odstavek 41. člena ZPP4 in tretji odstavek 44. člena ZPP5 v zvezi s prvim odstavkom 41. člena ZPP6 in z drugim odstavkom 44. člena ZPP7). Sodišče prve stopnje se je pri odmeri priglašenih stroškov pravilno oprlo na določbe OT in tožencu za priglašene stroške pravilno priznalo 447,98 EUR (glede podrobnejše odmere stroškov glej 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje).

11. Glede na obrazloženo je tožničina pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tožničino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z dne 8. 3. 2023 je bil toženčevemu pooblaščencu vročen 13. 3. 2023, zato je so bili stroški postopka 21. 3. 2023 priglašeni v pravočasno, saj so bili priglašeni v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2023 (sedmi odstavek 163. člena ZPP). 2 Tožnica je bila s tem sklepom pozvana na dopolnitev tožbe v roku 15 dni tako, da navede pravnorelevantna dejstva glede pasivne legitimacije prvega toženca in postavi določen zahtevek zoper njega, sicer bo sodišče tožbo zoper prvega toženca zavrglo. 3 Druga toženka in tretji toženec sta solastnika te nepremičnine vsak do ½ celote . 4 Po prvem odstavku 41. člena ZPP se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev. 5 Po tretjem odstavku 44. člena ZPP se mora sodišče, če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. 6 Po prvem odstavku 41. člena ZPP se pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. 7 Po drugem odstavku 44. člena ZPP je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.