Jedro

V tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so torej pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene z dne 26.11.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. in 2. alineo 36. člena Zakona o azilu- (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1, v nadaljevanju ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnik prvo prošnjo za azil vložil dne 8.10.2003. Ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil, je tožena stranka v skladu s 5. alineo 42. člena ZAzil dne 12.11.2003 s sklepom ustavila postopek. Dne 1.3.2004 je tožnik ponovno zaprosil za azil, ob podaji prošnje pa je na vprašanje uradne osebe, ali je še v kakšni drugi državi zaprosil za azil, odgovoril, da ni. Tožena stranka je skladno z Uredbo (ES) št. 2725/2000 z dne 11.12.2000 o vzpostavitvi sistema "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uradni list ES,L 316/1 z dne 15.12.2000, v nadaljevanju Uredba, št. 2725/2000), ugotovila, da je tožnik dne 31.10.2003 zaprosil za azil v K. v Nemčiji. Te ugotovitve tožnik ne zanika in ne izpodbija, zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno odločila o stvari, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je tožnik toženi stranki nesporno prikril, da je dne 31.10.2003 zaprosil za azil v Nemčiji, pravilnosti tega podatka pa s tožbo niti ne izpodbija.

Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe: da se je po tem, ko je v Nemčiji vložil vlogo za azil, vrnil v matično državo, ker je dobil informacijo, da se razmere v matični državi izboljšujejo, vendar je po njegovi vrnitvi prišlo do drastičnega poslabšanja razmer; udeležil se je demonstracij za odstranitev oblasti, ker so ga na demonstracijah prepoznali, je moral ponovno bežati, da bi si rešil življenje. Navaja, da ni imel namena zavajati oziroma zlorabljati postopka. Med predmetno vlogo za azil in Nemčijo ni videl direktne zveze, saj je pred podajo vloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji prišel v Slovenijo direktno iz matične države. Po njegovem mnenju bi mu moral organ odločanja dokazati zlorabo in zavajanje. O zadevi bi moral pristojni organ vsebinsko odločati, saj bi imela zanj vrnitev v Abhazijo nepopravljive posledice in bi pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non - refoulement). Ta pravica je varovana z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami, je absolutna in je države ne morejo omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke ter ugodi njegovi prošnji za azil v Republiki Sloveniji, podrejeno pa da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 4. alinei 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje prikritje, da je prosilec za azil že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil, ker je ugotovila, da tožnik namerno zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, ko je ob podaji vloge za azil prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče, da je tožnik pri podaji svoje druge vloge dne 1.3.2004 (prvo je v Republiki Sloveniji vložil dne 8.10.2003) za priznanje azila v Republiki Sloveniji na izrecno vprašanje, če je že v kateri državi zaprosil za azil, izjavil, da ne. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov po Uredbi ES št. 2725/2000 ugotovljeno, da je tožnik dne 31.10.2003 za azil že zaprosil v Nemčiji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 4. alinee 36. člena ZAzil in sta prvostopno sodišče ter pred njim tožena stranka pravilno presodila, da je v obravnavanem primeru tožnik namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari takoj odloči in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem t.i. pospešenem postopku, ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Ker so po presoji pritožbenega sodišča za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral pristojen organ ugotavljati, ali bi se tožnik mogel brez škode za svojo osebno varnost vrniti v matično državo.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, kar je v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča bilo, to načelo zaradi izvršitve pravnomočne sodbe ne more biti kršeno. Zato ne drži pritožbena navedba, da so bile zaradi neupoštevanja tega načela kršene določbe notranjega in mednarodnega prava .

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.