Jedro

Obtoženka je z brezplačnim odstopom celotnega poslovanja obstoječe družbe na novo v ta namen ustanovljeno družbo dejansko poslabšala premoženjsko stanje stare družbe, zato je ta postala dalj časa plačilno nesposobna (insolventna), kar je privedlo do uvedbe stečajnega postopka in kasneje stečaja.

Stečaj je bil zajet v obtoženkini krivdi, namenjen pa je bil obtoženkini izognitvi plačila obveznosti do oškodovanke, ki so izvirale iz pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženka je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja po 1. odstavku 232. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 6 mesecev zapora, preizkusno dobo v trajanju 2 let in posebni pogoj, da oškodovanki v roku 2 let po pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 9.742,62 EUR. Po 1. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 9.742,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2005 dalje do plačila. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik, ki je svojo pritožbo v okviru pritožbenih razlogov tudi dopolnil, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka B. B. je v mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe zagovornika kot neutemeljene. Z mnenjem je pritožbeno sodišče seznanilo obtoženko in njenega zagovornika, slednji je podal odgovor na predlog in vztrajal pri vloženi pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, jih natančno analiziralo in v sodbi navedlo razloge za svojo odločitev, v okviru dokazne ocene pa se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in pri tem ni kršilo določb kazenskega postopka in tudi ne kazenskega zakona, kar je preizkušalo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP in v okviru pritožbenih razlogov.

Obdolženki se očita storitev kaznivega dejanja lažnega stečaja po 1. točki 1. odstavka 232. člena KZ, da je z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, dejansko poslabšala premoženjsko stanje dolžnika in s tem povzročila stečaj tako, da je del premoženja brezplačno odstopila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen obtoženke,ki je bila v času storitve kaznivega dejanja direktorica in ustanoviteljica družbe T. d.o.o. (v nadaljevanju: T.), izognitev plačilu obveznosti do C. C., bivše zaposlene v navedeni družbi, v višini 9.742,62 EUR. Obveznost plačila je izhajala iz pravnomočne in izvršljive sodne odločbe izdane v delovnopravnem sporu družbe T. in C. C. Izvršitveno ravnanje, to je dejansko poslabšanje premoženjskega stanja dolžnika, družbe T., se je izkazovalo v dalj časa plačilni nesposobnosti (insolventnosti) družbe, kot enega od dveh stečajnih razlogov (drugi je prezadolženost pravne osebe), ki jih je za opravo stečaja nad dolžnikom določal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Do insolventnosti družbe T. je prišlo zaradi ravnanja obtoženke, ki je v 6 mesecih po izdaji nepravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani na prvi stopnji, ustanovila novo družbo L. d.o.o. (v nadaljevanju: L.), s sedežem na istem naslovu kot družba T. Na novo družbo je prenesla celotno poslovanje prejšnje družbe, saj ji je brezplačno prepustila dobavitelje, tržišče in tudi kupce, tako, da se je enaka dejavnost, ki jo je družba T. izvajala v trgovini s perilom in določenimi tekstilnimi izdelki, opravljala v istih prostorih trgovine, na istem naslovu, z istimi zaposlenimi, z istim blagom, vendar pod okriljem novoustanovljene družbe L., ki še vedno posluje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je z brezplačnim odstopom celotnega poslovanja iz stare na novo družbo obtoženka dejansko poslabšala premoženjsko stanje družbe T., zato je ta postala plačilno nesposobna, kar je privedlo do uvedbe stečajnega postopka nad družbo T., takrat pa je bilo to kaznivo dejanje tudi dokončano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vzročno zvezo med konkretnim poslabšanjem premoženjskega stanja in stečajem družbe T., pa tudi, da je šlo za naklepno ravnanje obtoženke, ki je delovala z namenom, da obveznosti iz delovnopravnega spora z C. C. ne bi bile plačane. Ugotovilo je, da je bil stečaj zajet v obtoženkini krivdi, s tem pa je ugotovilo tudi obstoj bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja lažnega stečaja. Na izognitev plačilu obveznosti je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tudi iz obvestila dobaviteljem, ki ga je obtoženka podpisala, o preimenovanju obstoječe družbe, saj dobaviteljev, ki jih je določno opredelila obtoženka v zagovoru, očitno ni hotela oškodovati v smislu, da njihove obveznosti ne bi bile plačane. Na to kaže dejstvo, da razen C. C. in AJPES-a nihče od drugih upnikov v stečajnem postopku ni priglasil terjatev. S preusmeritvijo celotnega poslovanja na novo družbo je obtoženka dejansko zmanjšala stečajno maso družbe T., zato so bili iz stečajne mase in plačanega predujma poravnani le stroški stečajnega postopka po predlogu stečajne upraviteljice (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 178/2005 z dne 31.5.2006 – priloga A 68). Priča C. C. je v svoji izpovedbi pojasnila, da je na podlagi pravnomočne sodbe sprožila izvršilni postopek, ki je bil zaradi uvedbe stečaja zoper stečajnega dolžnika prekinjen. Pred uvedbo stečajnega postopka je (še v izvršilnem postopku) dne 14.10.2005 prejela znesek 636.517,64 SIT iz naslova izvršilnih stroškov in obresti, razliko neplačane terjatve pa je priglasila kot terjatev v stečajnem postopku v višini 9.742,62 EUR (priloge A27 in A28 ter C1). Delno poplačilo dolga je zatrjevala tudi obtoženka v zagovoru. V višini neplačane terjatve je priča C. C. priglasila premoženjskopravni zahtevek v tem kazenskem postopku, ki ji ga je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo v celotni višini, kot je bil priglašen, glede na to, da je bila njena terjatev pravnomočno ugotovljena s sodbo sodišča. Ta ključna odločilna dejstva je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in utemeljeno ni sprejelo pojasnil obtoženke v zagovoru in njenega partnerja priče D. D., tudi zastopnika nove družbe L., o razlogih za ustanovitev nove družbe. Utemeljeno jima ni verjelo, da ustanovitev nove družbe in prenos poslovanja iz družbe T. na družbo L. ni bil povezan z zahtevkom priče C. C. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo časovne okoliščine obtoženkinega ravnanja, povezanega z odločitvijo sodišča na prvi stopnji, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kateri je v roku pol leta sledila ustanovitev nove družbe L. in nastop pravnomočnosti z odločitvijo višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kateri je v roku 5 mesecev sledil obtoženkin predlog za uvedbo stečajnega postopka nad družbo T. Ni spregledalo brezplačnega prenosa poslovanja, uporabe istih prostorov, zaposlitve istih delavcev, enak prodajni program, ter obtoženkinega pisnega obvestila dobaviteljem o preimenovanju družbe in ne o dejanski ustanovitvi nove družbe in prenosu poslovanja iz obstoječe na novo pravno osebo. Pravilno je presodilo, da je obtoženkin oče iz družbe T. izstopil 24.12.2001, ko je v družbo kot ustanoviteljica in zastopnica vstopila obtoženka, in da nihče ni zatrjeval dejanskega poslovanja oziroma upravljanja družbe T. s strani očeta po izstopu iz te družbe, kot samo priča D. D., pa še to le s pavšalno navedbo, da je izstopil le formalno. Nobenih ovir ni bilo, glede na izstop obtoženkinega očeta iz upravljanja družbe, da bi novi ustanovitelji in zastopniki, torej tudi obtoženkin izvenzakonski partner, nadaljevali z enako dejavnostjo v okviru družbe T. Za T. je bilo namreč z izvedencem finančne stroke ugotovljeno, da je imela pravna oseba dovolj knjigovodskih sredstev za poplačilo terjatev do oškodovane C. C. in da družba v času ustanovitve nove družbe in prenosa poslovanja nanjo ni bila primerna za stečaj, saj je imela stabilne prihodke še v letih 2002 in 2003, kljub majhni rasti prihodkov in manjšem dobičku, kar pa je bilo povezano z naravo trgovskega blaga, ki ga je družba prodajala. Izrecno je izvedenec ugotovil, da v letu 2004 v družbi T. ni bilo prihodkov, zato je družba postala insolventna, kar je nato vodilo do uvedbe stečaja.

Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da v času, ko je bila C. C. zaposlena v družbi T., obtoženkina vloga ni bila bistvenega pomena v družbi, takrat je bila na porodniškem dopustu, kar pa je povsem brezpredmetno glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obtoženka seznanjena z odločitvami sodišč prve in druge stopnje v nastalem delovnopravnem sporu, saj jim je prilagajala svoja ravnanja in pomenijo uresničitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

Poslabšanje premoženjskega stanja dolžnika ni utemeljeno zgolj z istim sedežem poslovanja obeh družb, kar zatrjuje zagovornik v pritožbi, ki v celoti prezre vsa nadaljnja odločilna dejstva, s katerimi je konkretiziran očitek dejanskega poslabšanja premoženjskega stanja v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe in v razlogih sodbe. Zato ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni popolno izvedlo, ter da ni ugotavljalo, katero premoženje je obtoženka brezplačno odstopila novi družbi, glede na ugotovitev, da je nova družba prevzela celotno poslovanje prejšnje družbe, ter da je trgovina, v kateri se je prodajalo perilo in drugi tekstilni izdelki, delovala naprej in še vedno posluje z istimi dobavitelji, npr. tudi z E. d.d. Nenazadnje je obtoženka v zagovoru povedala, da je nova družba sklepala nove pogodbe z dobavitelji, pa tudi, da se je preko nove družbe prodajalo trgovsko blago, ki ga je do ustanovitve družbe L. prodajala ravno družba T. Ali je bila E. d.d. pomembnejši trgovski partner ali ne in v kakšnem obsegu so poslovali, za presojo obravnavanega kaznivega dejanja in obtoženkine krivde niti ni ključnega pomena, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je E. d.d. ostala poslovni partner novoustanovljene družbe. Je pa priča F. F. kot vodja prodaje v E. d.d. prepričljivo pojasnila, da so verjeli obtoženkinemu pojasnilu o preimenovanju družbe in da so šele kasneje ugotovili, da poslujejo s povsem novo pravno osebo, saj če bi za to dejstvo vedeli, bi za poslovanje z družbo L. določili novo šifro in novega zastopnika. Izjava te priče ni nerazumljiva, kot skuša prikazati zagovornik v pritožbi. Res pa je priča G. G. iz E. d.d. povedala, da s strani T. niso bili oškodovani, ker jim je bilo vse plačano, plačano pa jim je bilo očitno s poslovanjem preko družbe L. Subjektivno prepričanje obtoženke in stečajne upraviteljice H. H. o uspehu delovnopravnega spora ni relevanten pritožbeni razlog, prav tako pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opirati na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke o knjigovodski vrednosti družbe T. in njenem finančnem stanju, prihodkih, prometu, kapitalu in terjatvah. Ključna je namreč ugotovitev, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, da družba T. ni bila primerna za stečaj in zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila ustanovitev nove družbe in prenos poslovanja iz stare na novo pravno osebo namenjen izognitvi poplačilu obveznosti družbe T. do C. C., kar je obtoženki dejansko s svojim ravnanjem tudi uspelo, saj oškodovankina terjatev še vedno ni v celoti poplačana.

Obtoženka se ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem na nasvet pravnega svetovalca odvetnika I. I., saj je ta prepričljivo pojasnil, da je bil glede na dalj časa obstoječo insolventnost družbe T. dolžan obtoženki predlagati uvedbo stečajnega postopka zaradi predpisov. Priči I. I. pa je bilo znano, da se ustanavlja nova pravna oseba zaradi prenosa poslovanja, preden je v družbi T. nastopila insolventnost. To pa povsem ovrže prepričljivost obtoženkinega zagovora in tudi prepričljivost izpovedbe priče D. D. o razlogih za prenos poslov družbe T. na družbo L. Odvetnik je namreč obtoženki predlagal rešitev, ki se je glede na zatečeno stanje nakazovala kot edino primerna in v skladu s predpisi, je pa časovna dinamika in narava ter posledice posameznih obtoženkinih ravnanj dovolj zgovorna, tako da se tudi stališče sodišča prve stopnje o obtoženkinem direktnem naklepu pokaže kot povsem pravilno.

Pritožbeno sodišče je glede na vloženo pritožbo v obtoženkino korist zaradi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 386. člena ZKP preizkusilo tudi odločitev o kazenski sankciji. Presodilo je, da so razlogi sodišča prve stopnje za izrek sankcije opominjevalne narave, pogojne obsodbe, in določitev kazni, trajanja preizkusne dobe ter posebnega pogoja v pogojni obsodbi, pravilni glede na ugotovljeno težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obtoženke in okoliščine dejanja ter škodo, ki jo je povzročila oškodovanki. Odločitev o naložitvi posebnega pogoja ima svoj temelj v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku, ki je tudi po višini pravilen, kar je bilo v razlogih te sodbe že uvodoma pojasnjeno. Oškodovanka C. C. je priglasila kot premoženjskopravni zahtevek tisti del svoje terjatve, ki je zaradi obtoženkinega ravnanja ostala neplačana, izkazala pa je tudi pravno podlago za uveljavljanje takega zahtevka, ki izhaja iz pravnomočne in izvršljive sodbe sodišča. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o odločitvi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku in določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi z namenom utrditve obtoženkinega bodočega pozitivnega ravnanja, in tudi ne, ali je bil in kdo sploh poplačan v stečajnem postopku. Iz listinskih dokazov v spisu, predvsem tudi v sklepu o zaključku stečajnega postopka, je razvidno, da je stečajna masa ustrezala le za delno povrnitev stroškov stečajnega postopka, medtem ko dve priglašeni terjatvi dveh upnikov (oškodovanke in AJPES-a) nista bili poplačani, ker ni bilo na razpolago dovolj sredstev v stečajni masi.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe (1. odstavek 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 92. člena ZKP).