Jedro

Delodajalec se lahko seznani z odpovednim razlogom že takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje, tudi šele na zagovoru delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2007 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 4. 2007, in ga zavrnilo v delu, v katerem je zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2007 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 4. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 23. 5. 2007 in da mu je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Presodilo je, da je izredna odpoved z dne 13. 3. 2007 nezakonita, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik izrabil svoj uradni vpliv kot komandir PP Z. s tem, da naj bi vplival na podrejenega, da ta občanu ne bi izdal plačilnega naloga zaradi prekrška. Zakonita pa je izredna odpoved z dne 7. 3. 2007, ker je tožnik s plačilom bencina J. R. v višini 25,10 EUR s službeno plačilno kartico magna na bencinskem servisu v Dravogradu dne 9. 2. 2007 od 7.41 uri izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe v službi po 263. členu Kazenskega zakonika – KZ. Ker njegovo delo komandirja – policijske starešine, zahteva poseben zgled mlajšim policistom, je bilo s tem dejanjem porušeno zaupanje tožene stranke v zakonitost in poštenost njegovega dela.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi tožene stranke in tožnika glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po tožnikovi pritožbi pa je spremenilo le stroškovni del izpodbijane sodbe.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče kot datum seznanitev z razlogi za izredno odpoved štelo 26. 2. 2007, ko je tožnik podal obsežen pisni zagovor, čeprav je pred tem že Komisija za pritožbe ugotovila, da je pričel teči 15-dnevni rok 21. 2. 2007, ko je prvostopenjski organ zaključil z zbiranjem relevantnih obvestil in je tožnika z dopisom povabil na zagovor. Tožnik pri podaji zagovora ni navedel novih ali drugačnih dejstev, s čimer bi se lahko morebiti utemeljilo dodatno seznanitev z odpovednimi razlogi. Zagovor je lahko le zadnji možni čas, v katerem se delodajalec seznani z odpovednimi razlogi (zadeva VIII Ips 175/2006). V spisu se pojavljalo različni datumi o seznanitvi z odpovednimi razlogi, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Upoštevana tudi ni bila seznanitev pooblaščenca generalnega direktorja policije z razlogi za odpoved, saj bi se moralo v primeru pooblastitve upoštevati njegovo vedenje in ne samo vedenje generalnega direktorja. Tožena stranka bi morala dokazati, da je izredno odpoved vročila ali vsaj oddala znotraj 15-dnevnega roka. Dne 15. 2. 2007 je tožena stranka vpogledala v video posnetke nadzornih kamer bencinskega servisa, 16. 2. 2007 pa je opravila zadnji razgovor s tožnikom, zato bi od takrat moral teči rok za podajo izredne odpovedi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. V zvezi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava in glede pomanjkljive opredelitvi do pritožbenih navedb se revident v reviziji praktično v celoti sklicuje zgolj na to, da je sodišče napačno presodilo o začetku roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa predstavlja seznanitev delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved ali datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, dejansko vprašanje oziroma predstavlja zaključek sodišča o tem vprašanju dejansko ugotovitev. To pa pomeni, da revident s tem uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Takšno stališče predstavlja že ustaljeno prakso revizijskega sodišča (1). Zaključek sodišča o datumu seznanitve delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma zaključek o datumu, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja in za storilca (povzeto po zakonski opredelitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR) je torej dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

8. Neutemeljene so revizijske navedbe o neopredelitvi pritožbenega sodišča glede datuma podaje izredne odpovedi. Sodišče druge stopnje je v svoji obrazložitvi povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana 7. 3. 2007, kar revident v dokaznem postopku ni prerekal. Revident je v pritožbi prvič navajal, da tožena stranka ni dokazala, da je podala odpoved do 8. 3. 2007, ko naj bi se iztekel 15-dnevni rok od 21. 2. 2007, ko je bil pripravljen predlog za izredno odpoved. Takšna navedba bi predstavljala nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče utemeljeno ni upoštevalo.

9. Delodajalec se seznani z odpovednim razlogom lahko že takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje, tudi šele na zagovoru delavca (2). Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, v kateri se je po ugotovitvah sodišča tožena stranka v celoti seznanila o revidentovi zlorabi službene plačilne kartice šele z njegovim zagovorom, ki ga je podal pisno dne 26. 2. 2007. Zato 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR ni bil prekoračen s podano izredno odpovedjo dne 7. 3. 2007. 11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodba VIII Ips 394/2008 z dne 9. 2. 2010, sodba VIII Ips 175/2008 z dne 11. 5. 2010, sodba VIII Ips 130/2008 z dne 8. 6. 2009, sodba VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009 itd. Op. št. (2): Prim. sodba VIII Ips 379/2007 z dne 20. 4. 2009.