Jedro

Pravilno je stališče, da 5. člen ZDen v primeru podržavljanja stvari ali premoženja na podlagi pravnega posla postavlja kot pogoj za denacionalizacijo, da je bila sila državnega organa ali predstavnika oblasti usmerjena prav na sklenitev konkretnega pravnega posla.

Ugotovljeno dogajanje, ki se je končalo s podpisom sporne izročilne pogodbe ne mogoča pravne presoje, da je bila sporna izročilna pogodba sklenjena zaradi sile državnega organa ali predstavnika oblasti, kakršno ima v mislih 5. člen ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog za denacionalizacijo, s katerim sta predlagateljici zahtevali, naj se njima in njuni že pokojni materi H. K. na podlagi 5. člena Zden (Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS 27/91-I in 65/98) kot denacionalizacijskim upravičenkam vrnejo nepremičnine, podržavljene na podlagi izročilne pogodbe, ki so jo sklenile z Občino K. dne 18.11.1960 in s katero so izročile v družbeno lastnino svoje nepremičnine vl. št..., ki so bile dotlej v lasti matere do 1/2 in predlagateljic vsake do 1/4. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da predlagateljici in njuna mati niso bile v smislu 5. člena Zden prisiljene skleniti sporno izročilno pogodbo, čeprav so jo sklenile zaradi ekonomske stiske, v kateri se je znašla mati, potem ko je bil (in vsaj deloma zato, ker je bil) nacionaliziran gostinski lokal, za katerega je prej dobivala najemnino.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo predlagateljic kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno in zavrnilo materialnopravni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preozko razlagalo pojem sile iz 5. člena Zden. Prisila v smislu te zakonske določbe ni bila ugotovljena, zato je bil denacionalizacijski zahtevek pravilno zavrnjen.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje sta predlagateljici vložili pravočasno revizijo. Navajata, da uveljavljata revizijski razlog iz 2. točke /prvega odstavka/ 385. člena ZPP (to je bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje), čeprav vsebina revizijskih razlogov jasno kaže, da mislita na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999. Predlagateljici predlagata razveljavitev sklepov prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, v zvezi s 37. členom ZNP (Zakona o nepravdnem postopku), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, drugi nasprotni udeleženec pa je na revizijo odgovoril in predlagal, naj jo revizijsko sodišče zavrne, ker ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če so izrečno uveljavljane. Predlagateljici v reviziji niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne uveljavljata nobene konkretizirane bistvene kršitve določb postopka.

Revizijska graja je, kakor že rečeno, usmerjena v grajo uporabe materialnega prava v izpodbijanem pravnomočnem sklepu in se razumljivo ukvarja z razlago 5. člena Zden, za katero sta se odločili sodišči prve in druge stopnje, in njej nasproti postavlja svojo razlago. Na prvem mestu predlagateljici navajata, da se sicer strinjata z ugotovitvijo, da do sklenitve spornega pravnega posla ni prišlo zaradi grožnje ali zvijače občinskih državnih organov - vendar pa vztrajata, da je bil sklenjen pod silo. Izpodbijani sklep namreč po njunem mnenju silo iz 5. člena Zden pojmuje preozko. V ta pojem je treba uvrstiti tudi ekonomski položaj ali socialno stisko, nastalo zaradi zakona, npr. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.

Temu revizijskemu stališču ni mogoče pritrditi. Pravilno je že sodišče prve stopnje razložilo, da 5. člen Zden v primeru podržavljenja stvari ali premoženja na podlagi pravnega posla postavlja kot pogoj za denacionalizacijo, da je bila sila državnega organa ali predstavnika oblasti usmerjena prav na sklenitev konkretnega pravnega posla - in prav tako pravilno razloguje in poudarja, da seveda nacionalizacija poslovnega prostora v hiši matere predlagateljic nikakor ni bila (na podlagi prej navedenega zakona) izvedena zato, da bi bila imenovana nato prisiljena skleniti sporno izročilno pogodbo.

Revizijsko grajo predlagateljici nadaljujeta s tem, da je na podlagi zakona podržavljeni poslovni prostor njuni materi pomenil edini vir dohodkov. S to nacionalizacijo se je njuna mati znašla v stiski, saj je bila brez pokojnine, bolehna, nesposobna za delo, odvisna izključno od hčera - predlagateljic. Tidve pa sta si tedaj komaj ustvarili družini in nista zmogli še v celoti poskrbeti za preživljanje matere. Občina je sicer dala možnost, da si mati predlagateljic pridobi določeno preživnino, toda le pod pogojem, da izroči splošnemu ljudskemu premoženju vse svoje še preostalo nepremično premoženje. In ne samo to, zahtevala je tudi izročitev solastnih deležev, ki sta jih na tem premoženju imeli predlagateljici.

Tudi tem revizijskim razlogom ni mogoče priznati teže in pomena, ki naj bi jih imela po mnenju predlagateljic. Predvsem je treba spomniti, kako sta v predlogu, s katerim se je začel postopek v tej zadevi, predlagateljici po opisu položaja, v katerem se je znašla njuna mati po nacionalizaciji poslovnega prostora in v katerem sta bili tedaj onidve (ta opis je bil enak kakor pravkar povzeti revizijski), opisali svoje in materino ravnanje v nastalem položaju: materi sta "predlagali, da naj občini ponudi v odkup vse svoje nepremično premoženje, ki ji je ostalo po nacionalizaciji, kakor tudi njuno premoženje, ki sta ga podedovali po pok. očetu, in si na ta način zagotovi določena sredstva za preživljanje. Mati je ta predlog hčerk sprejela in občini ponudila v odkup svoje in njuno premoženje...".

Nobena pogodba ne nastane sama od sebe, za vsako da pobudo eden izmed bodočih pogodbenikov, običajno v obliki ponudbe za sklenitev določene vrste pogodbe. Povsem običajno je v poslovnem prometu tudi, da naslovnik ponudbe le-te ne sprejme, obenem pa da nasprotno ponudbo za sklenitev istovrstne pogodbe pod drugačnimi pogoji ali pa za sklenitev drugačne pogodbe. Nič drugega kot to se je po opisu predlagateljic zgodilo v primeru sporne izročilne pogodbe - ponudbi matere predlagateljic, ki je bila sad dogovora med njimi tremi in ki je bila povzeta na koncu prejšnjega odstavka, je sledilo dogajanje, opisano v predlogu takole: "... vendar je občina ponudbo za odkup zavrnila in ponudila materi sklenitev izročilne pogodbe." Niti tako opisano dogajanje, ki se je končalo s podpisom sporne izročilne pogodbe z dne 18.11.1960, niti dejanske ugotovitve o tem, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, ne omogočajo pravne presoje, pri kateri vztraja revizija, namreč presoje, da je bila sporna izročilna pogodba sklenjena zaradi sile državnega organa ali predstavnika oblasti, kakršno ima v mislih 5. člena Zden (konkretno sile predstavnikov tedanje Občine K., sopogodbenice predlagateljic in njune matere v tej pogodbi). Izpodbijana materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje je bila torej pravilna.

Na to ključno presojo ne more vplivati okoliščina, da sta v reviziji (in v bistvu enako že pred tem v pritožbi) predlagateljici delno izdvojili in posebej poudarili svoj lastni položaj pri sklenitvi sporne izročilne pogodbe. V reviziji namreč navajata, da kolikor bi šlo le za izročitev materinega premoženja, bi bilo morda še upravičeno in utemeljeno govoriti o pravnem poslu, ki je bil sklenjen prostovoljno in brez sile. Ko pa je bila kot pogoj za materino pridobitev preživnine postavljena tudi izročitev premoženja obeh predlagateljic, o prostovoljno in svobodno sklenjenem poslu ni mogoče govoriti. Predlagateljici zato vztrajata, da sta bili prisiljeni k sklenitvi sporne pogodbe in sta zaradi tega upravičeni zahtevati vrnitev premoženja, ki sta ga morali izročiti splošnemu ljudskemu premoženju s sporno pogodbo - ali pa vsaj vrnitev tistega dela, ki presega vrednost odmene, ki jo je prejela njuna pokojna mati. Menita še, da občina pri tem (očitno je mišljeno: pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti) ni bila oškodovana, ker je vrednost preživnine, izplačane materi predlagateljic, dobila nazaj z najemnino za nacionalizirani poslovni prostor.

V odgovor na ta (sklepni) del revizijskih razlogov je treba najprej opozoriti na pravilno stališče sodišča prve stopnje (sprejeto tudi na drugi stopnji), da je šlo pri sporni izročilni pogodbi za odplačen posel in za pogodbo, ki po svoji naravi spada med takoimenovane tvegane pogodbe. Pri tovrstnih odplačnih pogodbah pogodbenikoma ne gre za (vrednostno) enakost vzajemnih dajatev, temveč vsak izmed njiju zasleduje pridobitev koristi, ki jo na podlagi pogodbe pridobi od sopogodbenika, zanjo pa se obveže dati protidajatev, katere končni obseg in vrednost sta v trenutku sklenitve pogodbe neugotovljivi, zaradi česar tvega, da bo končno razmerje dajatev in protidajatev bodisi v njegovo škodo bodisi v njegovo korist. Bolj konkretno je to za primer izročilne pogodbe povsem zadosti izčrpno navedlo sodišče prve stopnje. Na koncu je treba odgovoriti le še na revizijsko stališče, da občina s plačevanjem preživnine materi predlagateljic ni bila oškodovana, ker je vrednost izplačane preživnine dobila nazaj z najemnino za prej nacionalizirani poslovni prostor: vprašanje, kakšne so bile koristi, ki jih je imel uporabnik nacionaliziranega poslovnega prostora, dokler je bil v družbeni lastnini, nima nobene pravno upoštevne zveze z naravo in učinki sporne izročilne pogodbe - sploh nobene zveze pa z edinim ključnim vprašanjem tega denacionalizacijskega nepravdnega postopka, ki je: ali je bila sporna pogodba sklenjena ob prisotnosti napake volje predlagateljic in njihove matere v smislu 5. člena Zden, torej (omejeno na revizijske razloge) pod vplivom sile državnega organa ali predstavnika oblasti. Odgovor, ki sta ga na podlagi ugotovljenih dejstev dali na to vprašanje sodišči prve in druge stopnje, je nikalen in tak odgovor je materialnopravno pravilen.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba zavrniti na podlagi določb 393. člena ZPP 1977 v zvezi s 37. členom ZNP.

Odločitev o stroških revizijskega odgovora ni bila potrebna, ker jih drugi nasprotni udeleženec ni prijavil.