Jedro

Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti ni usmerjeno v to, da stranka pove še kaj (več), pač pa ravno obratno, da morda pove nekaj manj, da kakšno svojo navedbo odvzame, ali pa da pojasni morebitna nasprotja med svojimi stališči oz. navedbami.

S popolnostjo tožbe ima opraviti vprašanje, kaj natanko je dolgovano. Če tega ne vemo (če odgovora ne more dognati sodišče, zlasti pa toženec), tožba ni popolna. Z nesklepčnostjo tožbe pa ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi toženec plačal toliko, kolikor tožnik iztožuje. Če tega ne vemo, tožba ni sklepčna in to terja zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206494/2012 z dne 27. 12. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 40,00 EUR v roku osmih dni.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da so zaključki sodišča v nasprotju s trditveno podlago obeh strank. Sama je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi natančno navedla, katere so zanjo sporne postavke pri vseh iztoževanih stroških, šele v svoji drugi pripravljalni vlogi pa je, glede na ugovor o spornosti posameznih iztoževanih postavk tožencev, podala dejstva glede utemeljenosti teh postavk po posameznih računih. Pred tem jih ni mogla podati, saj sta toženca to ugovarjala šele v prvi pripravljalni vlogi in ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožnica sodišču očita, da se do njenih trditev glede večine obračunanih stroškov sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj se sodbe v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Pritožnica pa sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava zaradi napačne porazdelitve dokaznega bremena.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, kot je ocenilo, da je tožničina tožba nesklepčna.

6. Tožba je sklepčna, kadar iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Za sklepčnost tožbe, s katero upravnik zahteva povrnitev stroškov od posameznega etažnega lastnika praviloma zadošča, da upravnik navede, katere stroške iztožuje, za katero obdobje, na podlagi česa in pojasni še način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija njegove terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora toženca.

7. Sodišče prve stopnje meša pojem popolnosti in sklepčnosti tožbe, resda na primeru, kjer ta distinkcija ni najbolj enostavna. S popolnostjo tožbe ima opraviti vprašanje, kaj natanko je dolgovano (gl. 1. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki določa, da mora vsebovati tožba „določen zahtevek“). Če tega ne vemo (če odgovora ne more dognati sodišče, zlasti pa toženec), tožba ni popolna. Z nesklepčnostjo tožbe pa ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi toženec plačal toliko, kolikor tožnik iztožuje. Če tega ne vemo, tožba ni sklepčna in to terja zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožničina tožba nesklepčna, ker zahteva manj, kot pravi, da zahteva, in da ni jasno, kaj je to manj, da to tožnica pojasnjuje prepozno, šele v drugi vlogi, ko sicer še vedno vztraja pri tem, da zaradi delnega plačila tožencev zahteva sorazmerno plačilo preostanka terjatve iz različnih postavk, kar naj bi bilo tudi kontradiktorno hkratni navedbi, da dveh postavk ne iztožuje. Po oceni sodišča je tako ravnanje za tožnico v celoti usodno zato, ker je vsaj delno ugovor tožencev utemeljen, saj npr. utemeljeno ugovarjata plačilu treh evrov iz naslova stroškov opomina. Takšno sklepanje je napačno.

9. Tožničina tožba ni nesklepčna. V svoji prvi pripravljalni vlogi („tožbi“) je tožnica navedla, da od tožene stranke zahteva plačilo razlike med višino izdanih računov in delnih plačil ter da se vsi računi nanašajo na stroške čiščenja, zavarovanja, hišnika, porabe skupne elektrike, odvoza smeti, kurjača, elektrike garaž, porabo vode, tekočega vzdrževanja, stroške upravljanja in stroške opomina zaradi neplačila v zvezi s predmetom upravljanja. Navedla je, da ji ni znano, kaj sta toženi stranki dejansko plačali, zato ocenjuje, da sta plačali sorazmerni del vsake postavke na izdanem računu. Tožeča stranka je navedla, da je stroške obračunala na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju, kateri so ti stroški, te je tudi specificirala in v dokaz priložila mesečne razdelilnike stroškov skupaj z izdanimi računi.

10. Toženca sta v svoji vlogi med drugim res opozorila, da so iztoževani zneski nižji, kot je razlika med višino izstavljenega mesečnega računa in plačanim delom računa, vendar jima zgolj to ne more koristiti. Nadalje pa sta ugovarjala pravici do povračila teh stroškov in posameznim stroškom – obrestim, stroškom opomina, sklada za garažo, stroškom zimske službe itd. 11. V svoji drugi pripravljalni vlogi je tožnica na to pojasnila, da je njen zahtevek dejansko nižji od razlike, ker zneski v predlogu za izvršbo ne vsebujejo postavke zakonitih zamudnih obresti (ki jih zahteva ločeno, in sicer od zapadlosti posamičnega računa) ter plačila sredstev prostovoljnega investicijskega sklada.

12. Sklepčna tožba ne more postati nesklepčna, trditveno breme za natančnejšo specifikacijo spornih stroškov pa se je na tožnico prevalilo lahko šele, kot so ti postali sporni – z drugo vlogo tožencev, saj je bil njun ugovor zoper sklep o izvršbi povsem pavšalen. Če tožnica zahteva manj, ko bi ji morda glede na njene navedbe šlo, ji to samo po sebi ne more škodovati, če toženca vesta, pred čim naj se branita in če svojih ugovorov ne uveljavita uspešno. Zaradi svojega zmotnega stališča o nesklepčnosti tožbe pa sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo.

13. Odločitev v tej pravdi je tesno povezana z načelnim vprašanjem, ali je v sporih majhne vrednosti možno odprto sojenje, torej ali je predvideno oz. dovoljeno materialno procesno vodstvo sodišča. Jezikovna razlaga 452. čl. ZPP daje na prvi pogled na to vprašanje nikalen odgovor, saj so vloge strank omejene po številu in po vsebini. V sporih, ki so (že za stranke) majhnega pomena, procesnega gradiva po tožbi in po odgovoru nanjo ni dovoljeno širiti. Duplika tožnika in še replika toženca sta namenjeni samo še medsebojnem odgovarjanju. Novega gradiva (navedb, predlogov) potemtakem logično ni dovoljeno vnašati v spor niti zaradi intervencije sodišča. Vendar pa je ravno današnja zadeva lep primer tega, da je ne samo možna, pač pa včasih celo nujna razjasnjevalna dolžnost sodišča tudi v bagatelnih sporih. Ta aktivnost sodišča tu sicer ne bo usmerjena v to, da stranka pove še kaj (več), pač pa ravno obratno, da morda pove nekaj manj, da kakšno svojo navedbo odvzame, ali pa da pojasni morebitna nasprotja med svojimi stališči oz. navedbami. Skratka, namesto da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze (kar je posebej nesmiselno, če je ocenilo, da je tožničina tožba nesklepčna, pa je ta ocena sicer napačna), bi moralo morebitne ugotovljene nejasnosti v vlogah tožnice razčistiti, nato pa presoditi utemeljenost toženčevih ugovorov.

14. Zasnova postopkov v sporih majhne vrednosti je sicer taka, da naj bi ti tratili čim manj časa in sploh vseh resursov sodišča (in tudi strank), a se realnost včasih od tega oddalji. Verjetno zlasti zato, ker so kljub objektivni bagatelnosti spori za stranke v resnici zelo pomembni - pri tožencih gre za vsakomesečne stroške, pri tožnici za njeno dejavnost. Vloženi napor za korektno razrešitev tega spora (in drugih tovrstnih) pa se bo bržkone obrestoval v njihovem manjšem številu v prihodnje (sodišču je glede na priloženo odločbo namreč prezentno, da je med istima strankama vsaj en podoben spor že potekal).

15. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), da upoštevaje navedene razloge ponovno odloči o zadevi.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.