Jedro

Ne drži, da bi bila v nasprotju s sodno prakso odločitev, da se otroka pri štirih letih in pol dodeli v varstvo in vzgojo očetu. Sodna praksa glede tega vprašanja nima drugega stališča kot tega, da je treba pri odločitvi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo upoštevati otrokovo največjo korist.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo preživnine od 9. 8. 2012 do izdaje sodbe zavrne, - v 1. in 3. alineji IV. točke izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem, delu potrdi.

III. Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Povzetek odločitve sodišča prve stopnje:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 14. 3. 2009 sklenili pravdni stranki,

II. mladoletnega L. M. dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu,

III. materi naložilo, da mora od 9. 8. 2012 dalje za dečka plačevati 130,00 EUR preživnine mesečno,

IV. odločilo, da ima mati pravico do stikov z dečkom v skladu z vsakokratnimi željami in potrebami sina po predhodnem dogovoru z očetom, ob upoštevanju obveznosti otroka in staršev, najmanj pa vsako sredo popoldan od zaključka vrtca oziroma kasneje šole do 19.00 ure ter vsak drugi koledarski vikend od petka popoldan do nedelje do 19.00 ure in izmenično polovico šolskih počitnic ter praznikov.

Povzetek pritožbenega predloga in razlogov:

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe tako, da bo sin dodeljen v vzgojo in varstvo njej, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni odločilo o vseh predlaganih dokazih, saj ni zaslišalo mag. R. T. in ni določilo drugega sodnega izvedenca klinične psihologije, kar je pravilno, utemeljeno in pravočasno predlagala tožnica v svojih pripombah na izvedensko mnenje. Vsebinsko je tako majhnega otroka odvzeti materi oziroma ga odtegniti od njenega dnevnega varstva v nasprotju z dejanskimi potrebami in koristmi otroka. Takšna odločitev je v nasprotju s sodno prakso in v nasprotju z izvedenimi dokazi, tudi izvedenskim mnenjem mag. T., ki je ocenil za optimalno skupno skrbništvo. Sodišče je spregledalo, da je deček na tožnico izjemno navezan in ves čas izraža željo, da bi bil pri njej. Sodba nasprotuje sama sebi, ko ugotavlja materine in očetove kvalitete v odnosu do sina, ugotavlja, da imata starševske in vzgojne spretnosti oba v zadostni meri, nato pa napačno zaupa otroka očetu. Sodišče ne obrazloži, kaj je mišljeno z navedbo, da od toženca pričakuje, da bo upošteval strokovne nasvete svojih bližnjih in stroke. Tak zaključek sodišča pritožnico napotuje na sklepanje, da toženec kot oče vendarle ni najbolj vreden zaupanja za stalno varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je spregledalo in zanemarilo pomembno okoliščino, da je otrok večino časa pri materi, tako da stalnost domačega okolja v zadnjih dveh letih ne predstavlja bivališča očeta, ampak materino bivališče. Pritožnica izpostavlja, da je bila ob otrokovih bivanjih v bolnišnici vselej z njim ona. Za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo ne morejo biti tako odločilne materine selitve po odhodu od toženca, saj je morala oditi zaradi njegovega nasilja in si ni mogla tako hitro urediti stalnega bivališča. Sodišče je spregledalo, da je pritožnica uredila prav vse, kar ji je toženec očital. Našla si je delo, med postopkom opravila vozniški izpit, kupila je avto, tako da je mobilna in v tem smislu zdaj ni odvisna od drugih. Pri urejanju svoje življenjske situacije je imela in ima ves čas na prvem mestu sina.

Sodišče neutemeljeno v negativnem smislu izpostavlja tožničine najstniške težave, ki so s puberteto že zdavnaj povsem izzvenele.

Res je, da deček obiskuje vrtec v D., a tudi od pritožničinega bivališča je ta oddaljen le 3,5 km, tako da ta okoliščina v smislu stalnosti ni pomembna.

Sodišče je obšlo tožnikove težave z drogo v preteklosti, ob katerih se pritožničine mladostniške težave izkažejo kot povsem nepomembne.

Sodišče tudi ni obrazložilo in utemeljilo, zakaj je bolj verjelo priči N. K. kot priči G. S. Pritožnica ocenjuje izpovedi in pojasnjuje, zakaj sama meni, da je treba bolj verjeti G.S. Zgolj posledično pritožnica izpodbija odločitev o preživnini.

Glede odločitve o stikih pa opozarja, da so preskromno določeni. Po začasnem dogovoru so se stiki izvajali in kvalitetno potekali vse od avgusta 2012 v bistveno širšem obsegu, od 6. 1. 2014 celo tako, da je bil deček izmenično po en teden pri materi in en teden pri očetu, upoštevaje dečkovo željo. Na kakšni dejanski podlagi je sodišče določilo bistveno manjši obseg stikov od takšnega, ki se je izvajal, ni jasno. Pritožnica še opozarja, da je stališče sodišča, da naj se stranki o stikih sami dogovarjata v nasprotju s hkratno ugotovitvijo sodišča, da je zaznati med strankama konfliktnost in težje dogovarjanje. Odločitev o stikih je sedaj takšna, da omogoča nove konfliktne situacije, kar otroka ne varuje v zadostni meri.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Opozarja, da deček ni stvar oziroma predmet podajanja. Izvedenec je menil, da bi bilo najbolj optimalno skupno skrbništvo, pritožnica pa zavestno zamolči, da je temu nasprotovala prav sama. Mladoletni deček potrebuje stalnost in mir v svojem odraščanju, kar mu bo nudil oče. 4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede dodelitve dečka v vzgojo in varstvo:

5. Tožnica je res podala pripombe na izvedensko mnenje izvedenca mag. R. T. in predlagala naj ga sodišče po potrebi zasliši in naj postavi drugega sodnega izvedenca (pripravljalna vloga, ki jo je sodišče prejelo 20. 11. 2013, redna št. 53 v spisu). V svojih pripombah tožnica navede, da se ne strinja s predlogom sodnega izvedenca za skupno starševstvo in to svoje stališče obrazloži. Drugih vsebinskih pripomb na ključni del izvedenskega mnenja, to pa je tisti del, v katerem izvedenec opisuje starševske kvalitete vsakega od staršev ter navezanost dečka nanju, pritožnica ni imela. V takšni situaciji ni bilo nobene potrebe za ustno podajanje izvedenskega mnenja in še manj potrebe za postavljanje drugega izvedenca psihologa. V skladu z določbo tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen sum o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da opraviti z novim zaslišanjem izvedenca (1). Izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec v tem postopku, pa nima nobenih pomanjkljivosti ali nejasnosti. Pomanjkljivosti ali nejasnosti tudi ni zaznala pritožnica – ne v pripombah na mnenje, pa tudi v pritožbi ne. Njeno nestrinjanje z izvedenčevim predlogom za skupno starševstvo ne predstavlja nobene pomanjkljivosti izvedenskega mnenja. Komu od staršev naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo mora odločiti sodišče, pri tem mu pomagajo strokovne ugotovitve izvedenca, ne pa predlog izvedenca. Kršitev določb pravdnega postopka ob izvedbi dokaza z izvedencem torej ni bila storjena.

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza kriterijem, opredeljenim v 8. členu ZPP. Vsebuje presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki je preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka. To velja tudi za dokazno oceno izpovedi prič N. K. in G. S. Višje sodišče zgolj dodaja, da v nobeni od izpovedi prič ni nič takšnega (vključno z deli izpovedi, ki jih povzema pritožba), kar bi odločilno vplivalo na končno oceno o tem, kateremu od staršev naj sodišče dodeli dečka v vzgojo in varstvo.

7. Tudi v vsebinskem smislu višje sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje o dodelitvi dečka očetu, ki je rezultat pravilne uporabe določbe 3. odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Centra za socialno delo in mnenja izvedenca psihologa ugotovilo, da so starševske zmožnosti oziroma vzgojne sposobnosti obeh staršev primerljive in ustrezne. Vendar pa je ugotovilo nekaj prednosti na strani očeta – je socialno in čustveno osebnostno urejen, sodelujoč, z odgovori ne zavaja in ne izraža negativnih čustev ter jeze do tožnice. Res je sodišče ugotovilo tudi nekaj očetovih pomanjkljivosti – nezrelost in pasivnost ter podredljivost, slednji pa se v dani situaciji celo izkažeta kot prednosti, saj sta omogočili, da so stiki v času sodnega postopka potekali brez napetosti med staršema in zato s kar najmanj stiske za dečka.

8. Po drugi strani pa je sodišče za tožnico ugotovilo, da je njena realitetna kontrola močno znižana, njena osebna zgodovina z mladoletniškimi težavami pa vpliva na njene sedanje vzgojne odločitve. Iz mnenja centra za socialno delo namreč ne izhaja le to, kar trdi pritožnica, da je šlo le za mladostniške težave, ki odrasli tožnici ne morejo škoditi, ampak to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da „mamina težka osebna zgodovina vpliva na sedanje odločitve, zato nas (t.j. center za socialno delo, dodalo višje sodišče) skrbi, da kot oseba ne zagotavlja osnovnih pogojev za konstantnost in stalnost, posledično pa tudi varnost otroka (stališče na 3. strani mnenja, list. št. 22 v spisu). Iz izpodbijane sodbe izhaja tudi, kje so se te težave že konkretno izrazile – tožnica zelo pogosto menja bivališče in zaposlitev, sina pa je, še preden je predelal posledice razpada družine, vpela v družino novega partnerja, njegovih staršev in sorojencev.

9. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče spregledalo tožničine trditve o toženčevih težavah z drogo. Sodišče se je do teh trditev opredelilo in jih s pomočjo postavljenega izvedenca tudi preizkusilo. Ugotovilo pa je, da tožnik ne kaže nobenih znakov odvisnosti od drog. Tožnica takšnemu dokaznemu zaključku niti ne nasprotuje, ob tem pa golo vztrajanje, da bi bilo toženčeve pretekle težave vseeno treba upoštevati, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

10. Tudi ne drži, da bi bila v nasprotju s sodno prakso odločitev, da se otroka pri štirih letih in pol dodeli v varstvo in vzgojo očetu. Sodna praksa glede tega vprašanja nima drugega stališča kot tega, da je treba pri odločitvi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo upoštevati otrokovo največjo korist. Zakaj je ta z odločitvijo sodišča prve stopnje zagotovljena, je bilo že obrazloženo.

11. Pritožbeno izpostavljanje pričakovanja sodišča prve stopnje, da bo oče upošteval strokovne nasvete svojih bližnjih in stroke, je iztrgano iz konteksta. Jasno je, da ima sodišče tukaj v mislih toženčevo mamo in novo partnerko, ki sta obe vzgojiteljici, da je mišljeno, da bo toženec upošteval njune strokovne nasvete v zvezi s potekom stikov je tudi jasno (že glede na to, v katerem delu obrazložitve je zapisano takšno stališče sodišča prve stopnje). Iz tega pojasnila sodišča pa nikakor ni mogoče sklepati, da oče ne bi bil vreden zaupanja za varstvo in vzgojo sina.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tega, da se je v času sodnega postopka vzgoja in varstvo dečka izvrševalo tako, kot bi se pri skupnem skrbništvu (ne drži pa pritožbena trditev, da je bil sin večino časa pri pritožnici). A to pravilnosti končne odločitve o dodelitvi otroka (ob tem ko skupno skrbništvo ni mogoče in pritožnica nasprotnega niti ne trdi) ne omaje. Enako velja za pritožbene trditve o tem, kaj vse je pritožnica v času postopka uredila. To, da pritožnica ni imela vozniškega izpita in je bila brez zaposlitve niso bili razlogi, zaradi katerih je sodišče dečka dodelilo v varstvo in vzgojo očetu.

Glede preživnine:

13. Pritožnica dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so pomembne za presojo višine preživnine, ne izpodbija. Višje sodišče je glede višine preživnine opravilo materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 123., 129. in 129.a člena ZZZDR.

14. Preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pa pokaže, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o tem, od kdaj naprej mora mati plačevati preživnino. V skladu z določbo 131.c člena ZZZDR se preživnina določi za vnaprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v času sodnega postopka pravdni stranki za potrebe dečka skrbeli praktično enakovredno, ne omogoča naložitve plačila preživnine enemu od staršev. Tudi okoliščina, da pravdni stranki tožbenih zahtevkov temu nista prilagodili, pa tudi sklicevanje na koristi mladoletnih otrok ne more utemeljiti ugoditve tožbenemu zahtevku, ki ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje po materialnem pravu ni utemeljen.

Glede stikov:

15. Utemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stikih. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama zaznalo konfliktnost, zato primarni način ureditve stikov ne more biti takšen, da je dogovarjanje o teh prepuščeno pravdnima strankama. V situaciji, ko so bili stiki v času sodnega postopka povsem primerljivi s skupnim starševstvom, torej zelo obsežni, pa je ureditev stikov le enkrat tedensko popoldan ter vsak drugi koledarski vikend popolno presenečenje za stranki in ni v korist še ne petletnega dečka.

16. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče določilo stike v tem obsegu. Ker je stike treba določiti tako, da bodo skladni z načinom in ritmom življenja pravdnih strank ter štiriletnega dečka, kar je mogoče le ob odprti razpravi s pravdnima strankama, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, višje sodišče nima podlage za spremembo odločitve o stikih. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, da bo po odprti razpravi s pravdnima strankama stike uredilo tako, da bo upoštevalo največjo korist dečka, hkrati pa zmožnosti in način življenja pravdnih strank.

Pri tem višje sodišče tudi opozarja, da je zapis odločitve o stikih v 3. alineji IV. točke izreka nejasen, saj omogoča več kot eno razlago tega, kako potekajo stiki med počitnicami in prazniki. Ob ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje to nejasnost odpravi.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

17. Na podlagi 353. člena ZPP je višje sodišče pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o dodelitvi otroka, in v delu, v katerem je odločeno o preživnini za čas od izdaje sodbe dalje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, očitane ali po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka pa niso bile storjene. Enako velja za odločitev o stikih med vikendom, vsebovano v drugi alineji IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

V skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP pa je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da pritožnica ni dolžna plačati preživnine za čas pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje.

Delna razveljavitev odločitve o stikih temelji na določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Napotki za nadaljnje odločanje o stikih so v 16. točki obrazložitve, višje sodišče le še dodaja, da mora sodišče prve stopnje o stikih odločiti čim prej.

18. Na podlagi določbe 413. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, še posebej upoštevaje okoliščino, da je bila pritožba delno utemeljena in torej potrebna.

(1) Tako tudi: Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 206/2012.