Jedro

Ni kakšnega posebnega pravila, ki bi v primeru ponovnega odločanja prvostopenjskega sodišča o isti zadevi prvostopenjskem sodišču prepovedoval ponovitev dokaza, če samo meni, da je takšen dokaz potreben. Isto velja za ponovno zaslišanje strank.

Sodna praksa je varstvo posesti omejila, že ko je veljal ZTLR. Varstva posesti ni mogoče zahtevati, če stranka nima ekonomskega interesa. Tega nima, če je poseg v posest nebistven in nima praktičnega pomena. Takšna omejitev varstva posesti se uporablja v sodni praksi še sedaj, ko sicer velja SPZ. Na ta način se omejuje tudi varstvo služnosti, vendar tudi posesti same kot takšne. Končni cilj takšne omejitve varstva posesti tudi preprečevanje, da bi se posestno varstvo zlorabljalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na odstranitev nasutja zemlje in peska, ki naj bi ga nasula tožena stranka na zemljišče tožnikov (parc. št. 848/6, k.o. X).

2. Zoper takšen sklep se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče brez potrebe še enkrat skušalo ugotoviti obseg nasutja na parcelo št. 848/6, k.o. X. Že prej, na naroku dne 15. 3. 2011, pa je to ugotovilo. Pritožba meni, da je bilo kazanje fotografije pod št. 1 in 2 pod A nepotrebno, tudi vprašanja sodnice naj bi bila tako nejasna, da so bile zmedene tudi stranke. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz izpovedbe tožnice izhaja drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno na kraju samem dne 15. 3. 2011, ni pravilno. Tožeča stranka v pritožbi še opozarja na izpoved priče S. L., ki naj bi kazala na širše nasutje kot je bilo tisto na fotografiji št 1 pod A2. 3. Nepravilno naj bi bilo tudi materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da za sodno varstvo ne obstaja ekonomski interes. Predmet varstva je posest zemljišča tožečih strank, ne pa prehod. Poseg v posest tožeče stranke ni bil neznaten.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O tej zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo v ponovljenem postopku, torej že drugič. Dokaz se izvede, če sodišče presodi, da je lahko pomemben za odločbo (2. odstavek 287. člena ZPP). Ogled je vrsta dokaza, ki se opravi, če si je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno neposredno ogledati kakšno stvar (1. odstavek 220. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je opravilo ogled dvakrat, in sicer prvič 15. 3. 2011 (l. št. 38 in nasl.) in drugič 22. 10. 2012 (l. št. 101 in nasl.). Ni kakšnega posebnega pravila, ki bi v primeru ponovnega odločanja prvostopenjskega sodišča o isti zadevi prvostopenjskem sodišču prepovedoval ponovitev dokaza, če samo meni, da je takšen dokaz potreben. Tako je bilo tudi v tem primeru in že zato prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker je ponovno opravilo ogled. Isto velja za ponovno zaslišanje strank (257. člen ZPP). Takšna odločitev tudi ni bila neutemeljena po vsebinski plati. Ugotovitve o nasutju pri prvem ogledu so bile še precej splošne. Sodišče je namreč pri prvem ogledu posvetilo razmeroma veliko pozornosti preizkusu, ali se lahko čez prehod vozi z motokultivatorjem. Šele pri drugem ogledu je prvostopenjsko sodišče točno ugotovilo potek posestne meje, ki je hkrati tudi meja med parcelami. Da je pri tem imelo težave, je pač posledica zaraščanja nasutja, vendar pa zgolj zaradi tega ni mogoče dvomiti v pravilnost odločitve, da se nekateri dokazi ponovijo.

6. Iz zapisnika z dne 10. 10. 2012 ne izhaja, da bi bila vprašanja nejasna. Pritožba sicer trdi drugače, toda ostaja glede tega povsem splošna, zato je na pritožbeni očitek tudi nemogoče odgovoriti bolj natančno. Kazanje fotografij je pač lahko predvsem služilo lažji ugotovitvi dejanskega stanja, ki ga je potem sodišče še naprej ugotavljalo z ogledom približno dva tedna kasneje (22. 10. 2012).

7. Pritožbeno sodišče zato nima razloga, da se ne bi zaneslo na ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obsegu nasutja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dne 10. 8. 2010 do nasutja na parc. št. 848/6 prišlo. Nasuta je bila le zemlja in ne pesek, in sicer v širini okoli 10 cm in v dolžini 3 m (prvostopenjska odločba, rš. 11). Zakaj je prišlo prvostopenjsko sodišče do prav takšnih ugotovitev, je jasno obrazložilo v prvostopenjski sodbi (zlasti rš. 11 in str. 7 prvostopenjske sodbe). Dokaze je prvostopenjsko sodišče ocenilo. Ugotovitev obsega nasutja ne temelji izključno na zaslišanju A. L., temveč tudi na zaslišanju prvega toženca (prvostopenjska sodba, str. 7) in seveda na ogledu. Prva tožnica je trdila, da se je malo dvignila parcela v posesti tožeče stranke (l. št. 98). To pa ustreza ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je do majhnega nasutja na parceli v posesti tožeče stranke res prišlo. Izpovedba priče S. L. kažejo na to, da je bila na fotografiji št. 1 pod A2 dokumentirano širše nasutje kot je bilo tisto, ki ga je videla priča, ko je skupaj z R. O. zaključila delo. Koliko pa je bilo v resnici in kdo ga je napravil, pa je ugotavljalo prvostopenjsko sodišče s ponovnim zaslišanjem strank in pa ogledom. Ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče, kot je že bilo obrazloženo, sprejema.

8. Da takšnega nasutja tožeča stranka ni dovolila, pa tudi ni bilo sporno in je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo.

9. Pritožba se sklicuje na obstoj ekonomskega interesa za svoj zahtevek in pri tem tudi na prvo odločbo pritožbenega sodišča v tej isti zadevi (opr. št. II Cp 3342/2011).

10. Prva pritožbena odločba se z ekonomskim interesom sploh ni ukvarjala. V njej je bilo zapisano pravno stališče, da izvrševanje služnosti ni opravičilo, da na gospodujočo parcelo nasuje material. Takšno splošno pravilo velja in temelji na 33. in 34. členu SPZ.

11. Ureditev varstva posesti v SPZ ni nova. V bistvu je SPZ le prevzel tisto pravno ureditev, ki je obstajala po ZTLR (78. in 79. člen ZTLR). Sodna praksa je varstvo posesti omejila, že ko je veljal ZTLR. Varstva posesti ni mogoče zahtevati, če stranka nima ekonomskega interesa. Tega nima, če je poseg v posest nebistven in nima praktičnega pomena. Takšna omejitev varstva posesti se uporablja v sodni praksi še sedaj, ko sicer velja SPZ. Na ta način se omejuje tudi varstvo služnosti, (1) vendar tudi – in edino to je pomembno v tej zadevi – posesti same kot takšne. (2) Končni cilj takšne omejitve varstva posesti je tudi preprečevanje, da bi se posestno varstvo zlorabljalo.

12. Ni bilo sporno, da ima tožeča stranka v posesti parcelo s parc. št. 848/6, k.o. X. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da majhno nasutje zemlje na parcelo tožeče stranke ne ovira pri uporabi parcele. Ne ovira je pri hoji čez nasuti del parcele v svoji posesti (parc. št. 848/6, k.o. X), niti pri vzdrževanju tega dela parcele, in je ne ovira pri košnji ali obrezovanju žive meje. Tudi je ne moti pri uporabi nasutega dela parcele kot prehoda na služno pot, ki teče iz parcele s parc. št. 848/6 na drugo parcelo, ki je v posesti tožene stranke. Po mnenju drugega tožnika pa je z nasutjem prehod čez sporni nasuti del parcele (parc. št. 848/6) postal celo za odtenek boljši (vse prvostopenjska odločba, str. 12).

13. Glede na takšne ugotovitve dejstev, ki jih pritožba ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožeča stranka za svoj zahtevek nima ekonomskega interesa, in je tožbo zavrnilo. Glede na povedano tudi nima nobenega pravnega pomena, ali je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom res želela dokazati, da je še vedno onemogočena v izvrševanju služnosti poti čez sporni prehod, kar bi ji lahko koristilo v drugi pravdi. Ne glede na to, ali je to nameravala ali ne, je odločitev prvostopenjskega sodišča ob upoštevanju odsotnosti ekonomskega interesa za to pravdo, pravilna.

14. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Npr. odločba VSL, I Cp 1508/99. (2) Takšna praksa se začne s pravnim mnenjem občne seje VS SRS (Poročilo VSS 1/86 str.15). Kasneje npr. enako odločba VSM, I Cp 405/97 Višje sodišče je v obrazložitvi zapisalo med drugim, da imajo vsa razmerja med ljudmi glede stvari, ekonomsko vsebino. V tem smislu naj bi bil pravni interes za varstvo vseh pravic in drugih razmerij glede stvari v bistvu ekonomski interes. Dolžnost sodišča naj bi bila, da oceni ekonomsko upravičenost zahtevka, in da vzpostavitve prejšnjega stanja ne odredi, če za to ni ekonomskega interesa tožnika, ekonomski interes toženca pa ni bil prizadet.