Jedro

Pri presoji, ali je delodajalec izpolnil obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR (delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo), so relevantne le možnosti, ki so obstajale v času odpovedi, ne pa tudi možnosti za zaposlitev, do katerih je eventualno prišlo kasneje.

Tožena stranka tožnici na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR ni bila dolžna ponuditi zaposlitve za določen čas v drugi PE. Za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 88. člena ZDR se šteje le zaposlitev za nedoločen čas, ne pa tudi zaposlitev za določen čas.

Možnost ponudbe dela preko s.p.-ja, pa čeprav za daljši čas, kot le za tri mesece, ni ustrezna ponudba zaposlitve za nedoločen čas v smislu določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti dne 2. 9. 2011 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 23. 8. 2005 med tožnico in toženo stranko ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 11. 2011 in še traja, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, jo za čas od 2. 11. 2011 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače, tako kot če bi delala, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I. izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper takšno odločitev se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je bilo toženi stranki, še preden sta z delom pričela A.A. in B.B., jasno, da bo zaradi slabih poslovnih rezultatov morala zapreti PE C. oziroma na kakšen drug način znižati stroške in spremeniti organizacijo dela. Direktorica je vseskozi, več kot eno leto, spremljala poslovne izide v PE C.. Res je sicer, da tožena stranka 22. 8. 2011, ko je sklepala pogodbo o zaposlitvi s B.B. in A.A., ni vedela, kakšen bo rezultat za celoten mesec avgust, vendar pa takrat ni mogla pričakovati, da se bo ta rezultat v enem tednu presenetljivo povečal. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka tožnico lahko prerazporedila na delovno mesto v drugo PE, v kateri sta 22. 8. 2011 z delom pričela B.B. in A.A.. Prav tako ne drži ugotovitev, da naj bi D.D. le en mesec preko s.p. opravljala delo v PE E., saj jo je tožnica tam videla še nedavno. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preverila, ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, kakor to zahteva tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Med sprejemom odločitve direktorice in vročitvijo obvestila tožnici ni preteklo niti 27 ur, v tako kratkem času pa tožena stranka ni mogla preučiti teh možnosti. Tožnica je sklenila večje število pogodb o zaposlitvi za določen čas, s čimer je tožena stranka prikrivala zaposlitev za nedoločen čas. Res je sicer, da F. ni poslovna enota tožene stranke, vendar gre za povezano družbo, saj je lastnica te družbe G.G. zaposlena pri toženi stranki. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala tudi H.H. in I.I., vendar pa prva sedaj dela kot vodja PE J., drugi pa je zaposlen v K. Gre za še en način prikrivanja potreb po delavcih. Tožnica je podatke o tem pridobila šele sedaj, ko je obiskala eno od poslovalnic tožene stranke, prej pa ji ti podatki niso mogli biti znani. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vas odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -tožnica je bila od 1. 4. 2010 dalje zaposlena pri toženi stranki, kamor je na podlagi 73. člena ZDR prešla iz družbe L. d.o.o. (v nadaljevanju L. d.o.o.), -zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila je bila tista z dne 23. 8. 2005, sklenjena z družbo M. d.d., in je bila z aneksom z dne 11. 8. 2009, sklenjenim z družbo L. d.o.o. spremenjena le v delu, ki se nanaša na plačo, -tožena stranka je tožnico 30. 8. 2011 pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, -tožena stranka je tožnici dne 2. 9. 2011 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, -tožnica je delo prodajalke opravljala v PE C., -tožena stranka je 29. 8. 2011 sprejela sklep, da se v PE C. preneha izvajati trgovska dejavnost in da se prodajalna zapre, -PE C. je bila 30. 9. 2011 izbrisana iz sodnega registra, -že v letu 2010 je bila PE C. edina, ki je imela negativni poslovni izid, tudi v letu 2011 so bili rezultati v vseh mesecih negativni, -glede na omejitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR, bi v tožničinem primeru prišla v poštev zaposlitev v PE N., PE E. in PE J., vendar tožena stranka v tistem času v teh enotah ni zaposlila nobenega drugega prodajalca za nedoločen čas, -tožena stranka je 22. 8. 2011 z A.A. in B.B. sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas v PE N. (A.A.) oziroma PE E. (B.B.) ter na morebitnih drugih lokacijah družbe, -A.A. je delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravljal do 28. 2. 2011, B.B. pa do 28. 11. 2012, -študentje dela pri toženi stranki niso opravljali stalno, temveč le občasno, šlo je predvsem za delo ob nedeljah, praznikih ali delo v trajanju 14 dni, enega meseca, oziroma so delo opravljali na vrhuncu sezone, pri čemer so jim bile dodeljene enostavnejše naloge, -v času od januarja 2011 do februarja 2012 so študentje delo opravljali le v PE E., v PE N. in PE C. pa jih ni bilo, -delavci tožene stranke, pri katerih je v seznamu zavarovanih oseb (priloga C1) kot pričetek zavarovanja naveden datum 1. 4. 2010 ali 1. 5. 2010 so k toženi stranki prešli na podlagi 73. člena ZDR in so bili z izjemo ene delavke zaposleni za nedoločen čas, -delavka O.O. je bila pri toženi stranki zaposlena za določen čas od 29. 11. 2010 do 2. 10. 2011, -tožena stranka, po tistem, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nobenega novega prodajalca ni zaposlila za nedoločen čas, -tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitvi navedlo vse takšne zaposlitve in čas njihovega trajanja), sklepala zaradi povečanega obsega dela, opravljanje dela v sezoni (poletna, velikonočna, novoletna, zimska), nadomeščanja delavcev, ki so bili odsotni z dela zaradi bolniškega staleža, porodniškega dopusta, dopusta za nego otroka ali izrabe letnega dopusta.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna in celovita, saj se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do vseh dejanskih navedb tožnice o kasnejših zaposlitvah pri toženi stranki, tudi o tistih, ki za konkretni primer sploh niso relevantne, bodisi zato, ker segajo v čas, daleč po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi zato, ker sploh ne gre za relevantno možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili P.P. in R.R. za določen čas zaposleni na delovnem mestu promotorja, ki se razlikuje od dela prodajalca in se opravlja v poslovnih enotah po zahodni in severni meji, pri čemer se je prva pri toženi stranki zaposlila 12. 11. 2011, druga pa 11. 10. 2011. Na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v ničemer ne vpliva okoliščina, da sta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi že od prej bili za nedoločen čas zaposleni S.S. in T.T., ki pa sta po porodniškem dopustu delali s krajšim delovnim časom.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dvema delavkama, ki sta bili že prej zaposleni za določen čas in sicer s U.U. 1. 6. 2012 (to je 9 mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in s V.V. 29. 11. 2012 (več kot 14 mesecev po odpovedi tožnici). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do teh zaposlitev prišlo, ker so pred tem prenehale veljati pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki so bili zaposleni za nedoločen čas (I.I., H.H., Z.Z., A.B., A.C. in A.D.). Toženi stranki ni možno očitati, da ti zaposlitvi ni ponudila tožnici, saj sta se ti možnosti ponudili šele 9 oziroma 14 mesecev po odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Celo v primeru, če bi bilo res, kar trdi pritožba, da je bilo toženi stranki še pred začetkom dela A.A. in B.B. (tožnica pri tem očitno misli na njuno ponovno zaposlitev za določen čas dne 28. 8. 2011) jasno, da bo morala zapreti PE C., to ne bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožnici na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR ni bila dolžna ponuditi zaposlitve za določen čas v PE N. oziroma PE E., kjer sta bila zaposlena navedena delavca. Za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 88. člena ZDR se namreč šteje le zaposlitev za nedoločen čas, ne pa tudi možnost ponudbe pogodbe o zaposlitve za določen čas.

Nebistvene so pritožbene navedbe glede tega ali je D.D. le krajši čas s statusom s.p. opravljala delo v PE E.. Tudi, če bi bilo res, da je D.D. več kot tri mesece s statusom s.p. opravljala delo promocije na E., to ne bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. D.D. je navedeno delo opravljala od 27. 6. 2012, kar je skoraj 10 mesecev po tistem, ko je bila tožnici dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri presoji vprašanja ali je delodajalec izpolnil obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR so relevantne le možnosti, ki so obstajale v času odpovedi, ne pa tudi možnosti, do katerih je eventualno prišlo kasneje. Sicer pa možnost ponudbe dela preko s.p.-ja, pa čeprav za daljši čas, kot le za tri mesece, ni ustrezna ponudba zaposlitve za nedoločen čas v smislu določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbena navedba, da je tožnica D.D. nedavno videla v PE E., ne dokazuje ničesar, kar bi bilo lahko odločilno za ta spor.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka, glede na to, da je med odločitvijo direktorice o ukinitvi PE in vročitvijo obvestila tožnici minilo le 27 ur, sploh ni mogla preveriti ali je tožnico možno zaposliti na drugih delih oziroma pod spremenjenimi pogoji. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka to možnost lahko preverjala le v času med formalnim sklepom o zaprtju enote (29. 8. 2011) in obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (30. 8. 2011). Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe direktorice, da se je ta okrog 20. ali 22. 8. 2011 s kadrovsko službo posvetovala o možnosti, da se tožnico zaposli, na kateri od drugih poslovnih enot, kar pomeni, da je takrat že vedela, da bo ukinila PE C.. Normalno je, da delodajalec možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji preveri še pred sprejetjem formalnega sklepa o ukinitvi poslovne enote.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev poslovne enote je že sama po sebi organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela delavcev, ki so zaposleni v taki poslovni enoti. Za obstoj takšnega razloga niti ni potrebno, da organizacijska enota posluje z izgubo, zadošča odločitev delodajalca, da spremeni organizacijo dela. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bil ob organizacijskem razlogu podan tudi ekonomski razlog za prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela, saj je poslovna enota poslovala z izgubo.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj šestmesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga za odpoved. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožnici je bila odpoved podana 2. 9. 2011, kar pomeni, da je bila pravočasna celo v primeru, če bi še vedno ta rok začel teči okrog 25. 8. 2011, ko je direktorica tožene stranke (pri sebi) sprejela odločitev, da se PE C. zapre. Dejansko ta rok v primeru organizacijskega roka začne teči z dnem formalnega sklepa o izvedbi organizacijske spremembe, kar se je zgodilo 29. 8. 2011. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila tudi obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. V skladu s to določbo mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je to možnost preverila, vendar v času odpovedi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom za nedoločen čas, ki bi ga lahko ponudila tožnici. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da tožena stranka v času tožnici podane odpovedi ni zaposlila nobenega drugega prodajalca v poslovnih enotah, ki bi glede na oddaljenost prišle v poštev za tožničino zaposlitev. Zaposlitve za določen čas pa tožena stranka ni bila dolžna ponujati, kakor je to že razloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo tožničine ugovore, da naj bi tožena stranka z zaposlitvami za določen čas in študentskim delom prikrivala zaposlitve za nedoločen čas, pri čemer je obsežno preverilo vse zaposlitve za določen čas, celo tiste, ki so bile sklenjene bistveno po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.