Jedro

Predlagateljica je v pripravljalni vlogi silo oziroma grožnjo, pod katero je bila sklenjena prodajna pogodba, utemeljila tako, da je pojasnila, da "je bila prodajna pogodba sklenjena po odvzemu zemljišča in po tem, ko je preko zemljišča, ki je bil predmet pogodbe, že peljala cesta, ki je bila zgrajena v decembru 1947". Ravnanje prve nasprotne udeleženke, ki se je že pred sklenitvijo prodajne pogodbe polastila zemljišča upravičenke, pomeni konkretno grožnjo oziroma celo več - silo, saj je grožnja z realizacijo že postala realnost, in s tem izničila lastnikovo možnost izbire na podlagi njegove prave in resnične volje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba nasprotne udeleženke Občine ... zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka Občina ... mora predlagateljici v 15 dneh povrniti 251,99 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 838/1, 838/2 in 840/2, k.o. ... Ocenilo je, da je bila prodajna pogodba z dne 30.4.1948 sklenjena zaradi grožnje oziroma sile predstavnika oblasti, zato je pravna prednica predlagateljice denacionalizacijska upravičenka na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/91 - Uradni list RS, št. 18/05, ZDen).

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi prve nasprotne udeleženke in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za denacionalizacijo nepremičnin zavrnilo. Štelo je, da predlagateljica niti v predlogu niti kasneje ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev za ugotovitev sile ali grožnje v fazi sklenitve pogodbe, zato je predlog zaradi nesklepčnosti neutemeljen.

Zoper ta sklep je predlagateljica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo nasprotne udeleženke Občine ... zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Poudarja, da so vse osebe, ki so bile udeležene pri sklepanju pogodbe, že pokojne, kar pa ne more biti v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Silo in grožnjo je treba dokazovati z indici. Sodišče prve stopnje je poleg splošno znanih dejstev ugotavljalo tudi okoliščine, ki so obstajale v konkretnem primeru. Izpostavilo je, da upravičenka hčeram nikoli ni rekla, da je zemljišče prodala, temveč je govorila o nacionalizaciji. Ko je nastopila svoboda, so hodili domov k upravičenki ljudje, ki jih niso poznali in govorili o nacionalizaciji. Pomembno težo v zadevi ima izpoved priče M. S., ki je pojasnil, da je bilo njegovi družini in vsem sosedom zemljišče odvzeto iz posesti, šele po pričetku gradnje pa so prejeli v podpis pogodbe, ki so jih morali podpisati. Protipravnost je zato dokazana že s tem, da je bila nepremičnina odvzeta pred sklenitvijo pravnega posla. O prosti in svobodni volji upravičenke ni mogoče govoriti, saj možnosti izbire sploh ni imela. Ne drži, da je bila prodajna pogodba sklenjena namesto razlastitve, ampak je šlo za klasično nacionalizacijo. Predmet tega denacionalizacijskega postopka je zemljišče, ki v naravi predstavlja obalo ... jezera in se nahaja med jezerom in cesto, ne pa zemljišče, ki je bilo odvzeto za potrebe javne ceste. S tem, ko je pritožbeno sodišče zaključilo, da je šlo za razlastitev, je spremenilo dejansko stanje, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP).

Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 5. člena ZDen.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugi nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Za upravičenca do denacionalizacije po Zakonu o denacionalizaciji se šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen).

Predmet revizijskega preizkusa je bilo vprašanje sklepčnosti predloga z dne 31.5.1993 oziroma kasnejših vlog predlagateljice. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je glede dejstev in dokazov v nepravdnem postopku na podlagi 5. člena ZDen uveljavljeno razpravno načelo. To pomeni, da morajo udeleženci postopka navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odgovorni so torej, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. V zahtevi za denacionalizacijo morajo biti zatrjevana dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod pravno normo 5. člena ZDen, ki za obstoj takšnih dejstev določa pravno posledico, ki jo predlagateljica uveljavlja z zahtevo - utemeljenost zahteve za denacionalizacijo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, abstraktni dejanski stan 5. člena ZDen med drugim sestavljajo elementi ravnanja, ki jih je mogoče podrediti pod pravni standard "grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti". Pritrditi je treba načelnemu stališču pritožbenega sodišča, da preširoke pravniške abstrakcije pri vsebinskem zapolnjevanju teh pojmov vodijo v nesklepčnost zahteve. Navedbe glede spodnje premise sodniškega silogizma morajo biti konkretnejše oziroma razčlenjene na posamezna pravotvorna dejstva.

Predlagateljica je v pripravljalni vlogi z dne 15.3.2005 (X. točka pripravljalne vloge) silo oziroma grožnjo, pod katero je bila sklenjena prodajna pogodba, utemeljila tako, da je pojasnila, da "je bila prodajna pogodba sklenjena po odvzemu zemljišča in po tem, ko je preko zemljišča, ki je bil predmet pogodbe, že peljala cesta, ki je bila zgrajena v decembru 1947". Ravnanje prve nasprotne udeleženke, ki se je že pred sklenitvijo prodajne pogodbe polastila zemljišča upravičenke, pomeni konkretno grožnjo oziroma celo več - silo, saj je grožnja z realizacijo že postala realnost, in s tem izničila lastnikovo možnost izbire na podlagi njegove prave in resnične volje.(1) Ne gre torej za to, da je prodajna pogodba nadomeščala razlastitev, ampak za konfrontacijo upravičenca z izvršenim dejstvom odvzema zemljišča brez kakršnegakoli nadomestila ali koristi za lastnika.

Medtem ko je sodišče prve stopnje, potem ko se je izkazalo za resnično, svojo odločitev oprlo prav na dejstvo "predčasnega" odvzema zemljišča, je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da gre za okoliščino, ki ne utemeljuje pravne posledice, ki jo želi predlagateljica. Ker je torej v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (5. člen ZDen), je revizijsko sodišče, ob dejstvu, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je sodišče druge stopnje, s tem ko je zavzelo stališče o nesklepčnosti zahteve, v celoti izčrpalo pritožbo, reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo nasprotne udeleženke Občine Bled zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških celotnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom zaenkrat odločilo le o podlagi zahteve za denacionalizacijo in odločitev o stroških pridržalo za končni sklep, ti obsegajo stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Predlagateljica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta, glede na njegovo vsebino, ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Predlagateljica je z revizijo uspela, zato ji mora prva nasprotna udeleženka povrniti stroške za sestavo revizije, povečane za DDV, in materialne stroške, kar skupaj znaša 251,99 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Podobno Vrhovno sodišče v sklepu z dne 14.4.2005 opr. št. II Ips 252/2004 in sklepu z dne 24.2.2005 opr. št. II Ips 226/2004.