Jedro

Le pod pogojem, da bi tožnik v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ali pa da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992 kot doba prebita v Sloveniji, bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pa pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve 10321-16450/2019 z dne 28. 12. 2020 in št. zadeve 10321-16450/2019-16 z dne 4. 10. 2019 in da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče na glavni obravnavi odločalo brez njegove prisotnosti, kljub temu, da je pravočasno obvestil sodišče, da se glavne obravnave ne more udeležiti iz upravičenih razlogov in prosil za prestavitev datuma obravnave. Vlogo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je vložil 7. 8. 2019 pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje A. Ob vložitvi vloge je priložil delovno knjigo ter plačilne liste in obrazce M4 za opravljeno delo v Republiki Kosovo in v Republiki Srbiji. Ker mu organ prve stopnje ni v predpisanem roku izročil odločbe, je vložil zahtevo za izdajo odločbe zaradi molka organa. Z odločbo z dne 4. 10. 2019 mu je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine zavrnjena iz razloga, ker srbski organ ni priznal delovnega dobe, ki jo je opravil v Republiki Kosovo. Tudi za odločanje na drugi stopnji je vložil zahtevo zaradi molka organa. Poudarja, da sta Republika Slovenija in Kosovo leta 2008 sklenila medsebojno priznanje. S tem dejanjem sta obe državi prevzeli vse obveznosti iz prejšnje skupne države Jugoslavije. Toženec ne bi smel od Republike Srbije zahtevati potrditve njegove delovne dobe, ki jo je opravil na Kosovu, pač pa direktno od Republike Kosovo. V Republiki Kosovo je vložil vlogo za pokojnino in jo na podlagi več kot 15 let delovne dobe, brez slovenske dobe, tudi dobil, in prilaga prevedeno odločbo o pridobljeni pokojnini. To tudi dokazuje, da ima več kot 15 let delovne dobe, izpolnjuje tudi starost 65 let, s tem pa izpolnjuje tudi pogoje za izplačilo sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Meni, da sta Republika Kosovo in Republika Slovenija zaradi sklenjenega medsebojnega priznanja dolžni upoštevati vso delovno dobo do leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Iz njegove delovne dobe je razvidno, da je bila na Kosovem dopolnjena od 22. 7. 1976 do 19. 2. 1991, to je v času skupne države Jugoslavije. Iz tega razloga bi mu po takratni veljavni zakonodaji Slovenija morala priznati delovno dobo na Kosovem. Toženec je od Republike Srbije na obrazcu SRB/SI25 pridobil podatke o njegovi delovni dobi, dopolnjeni v Srbiji, v trajanju 2 leti in 8 mesecev, ni pa Srbija mogla sporočiti podatkov o dopolnjeni dobi na Kosovem. Podatki za to dobo bi se morali pridobiti na Kosovem, kjer je bila tudi dopolnjena. Meni, da je nesmiselno sklicevanje o nesklenjenem sporazumu o socialnem zavarovanju med Kosovem in Slovenijo, ker je bila delovna doba dopolnjena v času skupne države SFRJ. Skupne pokojninske dobe ima več kot 15 let na Kosovu, v Sloveniji pa 5 let, 7 mesecev in 22 dni ter je star več kot 65 let, zaradi česar ima pravico do sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Meni, da zavrnilna sodba sodišča ni zakonita. Predlaga ugoditev pritožbi in priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine od dneva, ko je izpolnil pogoje in pokojnino izplača z zamudnimi obrestmi z vsemi dodatki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP.

5. Iz zapisnika iz prvega naroka za glavno obravnavo (list. št. 24) je razvidno, da je sodišče narok dne 20. 10. 2021 opravilo v nenavzočnosti tožnika. Iz razlogov izhaja, da je na elektronski naslov socialnega oddelka 18. 10. 2021 prispel dopis B. B., v katerem navaja, da je tožniku potekel potni list in da zato ne more priti na narok razpisan za 20. 10. 2021. Sodišče naroka ni preložilo, temveč ga je opravilo brez navzočnosti tožnika. Ugotovilo je, da je bila tožba v zadevi vložena 2. 2. 2021 in da je tožnik vabilo na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo prejel 31. 8. 2021 in da se tožnik sam ni opravičil in ni izkazal opravičljivih razlogov, da na današnji narok ni mogel pristopiti oziroma da ni mogel pooblastiti pooblaščenca za zastopanje.

Predlog za preložitev naroka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). V obravnavanem primeru tožnik sam ni posredoval opravičila za izostanek z naroka oziroma ni sam posredoval predloga za preložitev naroka, pač pa tretja oseba. Vendar tudi v tem opravičilu ni izkazanega opravičljivega razloga za preložitev naroka. Opravičljiv razlog je temeljil na dejstvu, da je tožniku potekla veljavnost potnega lista, kar je ugotovil šele na meji med Kosovim in Srbijo. Predložen je bil sicer tudi odgovor konzularnega oddelka slovenske ambasade v Prištini, da postopek za izdajo novega slovenskega potnega lista in slovenske osebne izkaznice traja do dva tedna. Iz navedenega izhaja, da tožnik sam ni predlagal preložitve naroka, niti ni bil naveden opravičljiv razlog za preložitev naroka. Tožnik je vabilo na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo prejel že 31. 8. 2021 in je imel dovolj časa za pripravo na narok ter ureditev dokumentacije za udeležbo na naroku. Ker ni podan opravičljiv razlog, je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen zakonito v odsotnosti tožnika. Zato pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve 10321-16450/2019 z dne 28. 12. 2020, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve 10321-16450/2019-16 z dne 4. 10. 2019. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

7. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v četrtem odstavku 429. člena določa, da se še vedno uporablja 2. alineja tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1. Citirana določba 2. alineje tretjega odstavka 455. člena napotuje na uporabo prvega in drugega odstavka 254. člena ZPIZ/92, ki se uporablja za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ – do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ.

8. Glede na prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ/92 pomeni, da državljan Republike Slovenije, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja tudi z upoštevanjem pokojninske dobe dopolnjene do 31. 3. 1992 na območju republik nekdanje SFRJ, lahko pravico pri zavodu uveljavlja le, če je bil pri njem nazadnje zavarovan oziroma v državi, s katero je sklenjen sporazum o socialni varnosti (prvi odstavek 254. člena). Poleg pogoja zadnjega zavarovanja pa mora državljan Republike Slovenije bodisi izpolnjevati pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z zavarovalno dobo, dopolnjeno pri zavodu ali poleg pokojninske dobe, dopolnjene v drugi republiki nekdanje SFRJ izpolnjevati še pogoj tako imenovane gostote zavarovanja pri zavodu. To je, da je v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine, v zavarovanju pri zavodu dopolnjenih najmanj 80 mesecev zavarovalne dobe ali v zadnjih 5 letih najmanj 40 mesecev zavarovalne dobe (drugi odstavek 254. člena ZPIZ/92).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik državljan Republike Slovenije in da je pri tožencu dne 7. 8. 2019 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na dan izdaje prvostopne odločbe z dne 4. 10. 2019 je tožnik dopolnil 65 let in 1 mesec starosti in ima še na Kosovem, s katerim Republika Slovenija še nima sklenjenega sporazuma, pokojninsko dobo dopolnjeno v obdobju od 22. 7. 1976 do 19. 2. 1991 s prekinitvami ter 2 leti in 8 mesecev srbske pokojninske dobe, dopolnjene v obdobju od 1. 4. 1980 do 8. 4. 1982 in 5 let in 7 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji v obdobju od 10. 4. 1997 do 31. 12. 2002, ko je bil tožnik nazadnje zavarovan pri tožencu.

10. Na podlagi zavarovanja pri tožencu (5 let, 7 mesecev in 22 dni pokojninske dobe) tožnik nedvomno ne izpolnjuje 15 let pokojninske dobe, kolikor bi moral dopolniti zavarovanja pri zavodu za priznanje pravice do starostne pokojnine, skladno z določbo 27. člena ZPIZ-2. Prav tako pa ob upoštevanju, da je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 7. 8. 2019 in da ima dopolnjeno dobo v Srbiji in tudi na Kosovem, to je v eni izmed republik nekdanje SFRJ, ne izpolnjuje tako imenovane gostote zavarovanja. V zadnjih 10 oziroma 5 letih pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine v zavarovanju pri zavodu namreč nima najmanj 80 oziroma 40 mesecev zavarovalne dobe.

11. Gre za pogoj, ki je v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 za priznanje pravice do starostne pokojnine za takšne primere kot je tožnikov, ko ima pretežni del pokojninske dobe dopolnjene v drugi republiki nekdanje SFRJ, s katero Republika Slovenija še nima sklenjenega sporazuma, izrecno določen. Le pod pogojem, da bi tožnik v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe ali pa, da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992, kot doba prebita v Sloveniji, bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pa pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2. 12. Zmotno je stališče pritožbe, da bi bila Slovenija na podlagi medsebojnega priznanja med Republiko Slovenijo in Kosovo dolžna upoštevati vso delovno dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem do leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti v primeru, če bi sodišče in predvsem toženec, pridobilo podatke o pokojninski dobi neposredno na Kosovem. Za priznanje pravice do starostne pokojnine in z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene na Kosovem so relevantni edino zgoraj navedeni razlogi.

13. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti in pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.