Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka izkazuje presežek kratkoročnih sredstev nad kratkoročnimi obveznostmi v višini 113.643,00 EUR, da nima blokiranih transakcijskih računov, in da je imela v letu 2016 prilive na transakcijske račune v znesku 105.983,00 EUR, pozitivno razliko v znesku 11.518,00 EUR v letu 2016 ter prilive v zadnjem tromesečju. Pritožbene trditve, da razpoložljiva denarna sredstva potrebuje za kritje tekočega poslovanja, pa so prepozne. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi lahko izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla, da bi plačilo takse v višini 7.185,00 EUR ogrozilo obstoj družbe, saj ima družba likvidnostne težave, ker se je obseg poslovanja družbe v zadnjih letih močno zmanjšal. Plačilo sodne takse zanjo predstavlja veliko finančno breme, ki ga ni sposobna brez škode za lastno poslovanje plačati.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela družba po podatkih za leto 2015 poslovni izid obračunskega obdobja v višini - 30.078,00 EUR, ni pa imela bilančne izgube ali dobička, saj je izgubo zmanjšala z dobičkom iz preteklih let. Ugotovilo je tudi, da ima družba 255.292,00 EUR kratkoročnih sredstev, ki za kar dvakrat presegajo njene kratkoročne obveznosti v višini 113.643,00 EUR. Izhajajoč iz tega je zaključilo, da finančno stanje družbe ni tako slabo, da bi bili predlog za (delno) oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse lahko utemeljeni. Tožeča stranka namreč ni trdila niti izkazala, zakaj ne more izterjati kratkoročnih terjatev in zakaj takse ne bi mogla plačati iz njih. Ker višina odmerjene sodne takse znaša veliko manj, kot ima tožeča stranka kratkoročnih terjatev in denarnih sredstev (kar 35 x manj), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predlog v celoti neutemeljen. Razen tega je imela tožeča stranka v zadnjih treh mesecih prilive na dveh odprtih transakcijskih računih, ki so v letu 2016 znašali 105.983,00 EUR. Razlika med prilivi in odlivi pa je pozitivna in je znašala 11.518,00 EUR, iz česar sledi, da ni slabo niti likvidnostno stanje družbe.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo pri ugotavljanju finančnega, premoženjskega in likvidnostnega stanja družbe upoštevati daljše obdobje kot celoto in ne samo zadnjih treh mesecev. Relevantno je, s kakšnimi denarnimi sredstvi je družba razpolagala na dan 31. 12. 2016, na ta dan pa je imela družba le 144,00 EUR denarnih sredstev. S takojšnim plačilom sodne takse v celotnem znesku bi bila tožeči stranki občutno zmanjšana sredstva, s katerimi posluje, saj ima zaposlene delavce, njena dejavnost pa je takšna, da je vezana na nakupe večjih količin materiala, katerega vrednost se ji povrne šele v daljšem časovnem obdobju. Tožeča stranka z gotovostjo računa, da bo v roku enega leta dokončala projekt - Prenova regionalnega nadzornega centra Kozina, z izvedbo katerega v maju 2017 potrebuje cca. 50.000,00 EUR sredstev za nakup računalniških strežnikov, delovnih postaj in kodirne video opreme, sicer pridobljenega naročila ne bo mogla izvesti. Zato potrebuje vsa razpoložljiva finančna sredstva

7. Predpostavke za delno oprostitev plačila sodne takse, odlog ali za obročno plačilo so določene v 11. členu ZST-1. Pravna oseba je upravičena do taksne olajšave, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o taksnih olajšavah mora sodišče prve stopnje upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Tožeča stranka bi morala, da bi bila deležna taksne oprostitve, odloga ali obročnega plačila, v predlogu izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 1. člena ZST-1 in 212. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1).

8. Tožeča stranka torej nosi trditveno in dokazno breme glede svojega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka tem bremenom ni zadostila. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati, zakaj kratkoročnih sredstev, ki presegajo njene kratkoročne obveznosti ne more unovčiti oziroma izterjati. Navedbe v zvezi z občutnim zmanjšanjem sredstev, ker posluje z zaposlenimi delavci in je njena dejavnost takšna, da je vezana na nakupe večjih količin materiala, katerega vrednost se ji povrne šele v daljšem roku plačila ter v zvezi s projektom P., pa so prepozne, saj so postavljene šele v pritožbenem postopku. Tožeča stranka pa v pritožbi ni pojasnila, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni navedla že v predlogu za taksno oprostitev (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka izkazuje presežek kratkoročnih sredstev nad kratkoročnimi obveznostmi v višini 113.643,00 EUR, da nima blokiranih transakcijskih računov, in da je imela v letu 2016 prilive na transakcijske račune v znesku 105.983,00 EUR, pozitivno razliko v znesku 11.518,00 EUR v letu 2016 ter prilive v zadnjem tromesečju. Pritožbene trditve, da razpoložljiva denarna sredstva potrebuje za kritje tekočega poslovanja, pa so kot že povedano prepozne. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi lahko izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).