Jedro

V skladu s citirano judikaturo Vrhovnega sodišča opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tistega, ki je zanj zadolžen (v obravnavanem primeru je to zavarovanka toženke) oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Presoja o obstoju odškodninske odgovornosti (zavarovanke toženke) zaradi padca na neravnih tleh pohodne površine je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustrezala standardu normalne pohodne površine. Če pohodna površina namreč ni bila urejena v skladu z gradbenimi standardi, se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je sporni del poti oziroma mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino. Pravni standard normalne pohodne površine je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav.

Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 31.145,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 6. 2021 dalje do plačila" zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v celoti povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, o višini katerih bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 873,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) po podlagi utemeljen do 80%.

2.Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbeni razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni sledilo njenemu predlogu po imenovanju novega izvedenca gradbene stroke oziroma ni zahtevalo njegove dopolnitve. Pojasnjuje, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2023 je sodišču sporočila, da mnenja izvedenca ne sprejema, saj je pomanjkljivo v bistvenih okoliščinah, tj. glede dejstva, kaj je bila podlaga za izvedenčeve ugotovitve glede odstopanja letve, upoštevajoč, da so s strani tožnice predložene fotografije sporne ter da dejanskega stanja na kraju ni več mogoče ugotavljati. Izvedensko mnenje je laično, prav tako iz njega ne izhaja, kateri strokovni standard oziroma predpis določa dopustno odstopanje na pohodnih površinah oziroma ničelno toleranco, prav tako je grajala subjektivne zaključke izvedenca o nevarnosti padca. Tudi sicer pa predlog po postavitvi novega izvedenca hkrati vsebuje predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Graja tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, ali se je škodni dogodek zgodil na način, kot ga opisuje tožnica, ali so na letvici dejansko manjkali trije vijaki (in ne le eden, kot je zatrjevala toženka) in za koliko je bila letvica dvignjena. Izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, ki bi zavarovancu toženke nalagala skrb za absolutno ravnost pohodnih površin, sodna praksa pa je zavzela stališče, da je takšna zahteva neživljenjska in pretirano stroga do upravljalca in vzdrževalca pohodne površine. Opustitev privitja vijakov ne more predstavljati podlage za odškodninsko odgovornost toženke, razen tega so po sporni letvi vrsto let prehajali različni delavci brez padca, sodišče prve stopnje pa je tudi samo ugotovilo, da odstopanje ni bilo očitno. Toženka podrejeno graja višino ugotovljenega soprispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka in se zavzema za večji delež na njeni strani, saj je k padcu bistveno prispevala tožnica, ker ob hoji ni bila povprečno skrbna, stanje pohodne površine je poznala, bilo je dobro vidno in osvetljeno in zato zanjo ni moglo predstavljati presenečenja. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica je podala odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za njeno zavrnitev ter hkrati priglasila svoje stroške v zvezi s tem.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko je na delovnem mestu padla, ker se je s konico čevlja zataknila ob obrobno kovinsko letev na stopnici, ki služi prehajanju iz višjega na nižji nivo tal.

8.Pritožbeno ni sporno, da je treba v predmetni zadevi uporabiti pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o subjektivni odškodninski odgovornosti (131. člen ZPP).1 To pomeni, da morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (škodni dogodek oziroma protipravno ravnanje povzročitelja, škoda, vzročna zveza in krivda). Pri presoji, ali je podana storilčeva protipravnosti, pa je treba upoštevati še sodno prakso Vrhovnega sodišča RS2 o tem, kdaj je podana protipravnost v primeru padcev na neravnih pohodnih površinah.

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri zavarovanki toženke kot bančna uslužbenka za 4 urni delavnik. Dne 14. 5. 2018 je v prostorih svojega delodajalca po končanem delu pospravila svoje delovno mesto in dokumentacijo nesla v drug prostor. Pri tem je morala prehoditi hodnik ter premagati eno stopnico, ki je namenjena prehajanju iz višjega na nižji nivo tal. Pri hoji se je z robom konice čevlja zataknila ob obrobno aluminijasto letev na stopnici, iz katere so izpadli trije vijaki, zaradi česar se je le-ta rahlo izbočila in odstopala za nekaj milimetrov navzgor. Imela je obute nedrsne zaprte čevlje z nizko polno peto (ta obutev je tudi ustrezala kodeksu oblačenja zavarovanke toženke), vidljivost je bila dobra, mesto padca pa je poznala, saj je v poslovalnici zavarovanke toženke delala že približno tri mesece in ga prehodila približno trikrat dnevno.

11.Sodišče prve stopnje je štelo, da manjkajoči vijaki v letvi na zaključku stopnice niso v skladu z gradbenimi standardi in vplivajo na varnost hoje, ker je letev odstopala za nekaj milimetrov navzgor. Na podlagi navedenega je zaključilo, da zavarovanka toženke ni ukrenila vsega potrebnega za preprečitev nastanka škode, saj ni ravnala z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in poskrbela za ustrezno pritrditev letve ter tako ni zagotovila varnih pogojev dela, zaradi česar je podana njena krivdna odgovornost v višini 80%. Zaradi nezadostne skrbi tožnice za lastno varnost, ker je ob prehajanju stopnic v roku držala še etui za očala in telefon, pa je odločilo, da preostali delež krivde nosi sama.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo toženkinemu predlogu po postavitvi novega izvedenca oziroma ker ni zahtevalo vsaj dopolnitve izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvajanje dokaza z izvedencem urejeno v 254. členu ZPP, ki v drugem odstavku določa, da je sodišče vselej dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Stranka tako nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja; strankino nestrinjanje z izvedencem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Toženka v pritožbi povzema svojo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023, v katerih je podala pripombe na izvedensko mnenje, in sicer, da fotografije niso zadostne kakovosti in ne morejo biti podlaga izvedenskemu delu, da izvedensko mnenje ni strokovno ter da niso pojasnjeni strokovni standardi, ampak subjektivni zaključki izvedenca. Takšne pripombe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pavšalne ter takšne, ki ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, zaradi česar ni bilo potrebno niti postaviti novega izvedenca niti dopolniti izvedenskega mnenja.

13.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega, ali se je škodni dogodek zgodil na način, kot ga opisuje tožnica, ali so na letvici dejansko manjkali trije vijaki (in ne le eden, kot je zatrjevala toženka) in za koliko je bila letvica dvignjena. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Da so s strani tožnice predložene fotografije sporne stopnice z aluminijasto letvijo (priloga A3) odražale dejansko stanje v času škodnega dogodka, sta potrdili obe zaslišani priči A. A. in B. B., glede izpovedi B. B., da tožnica na dan škodnega dogodka ni slikala sporne stopnice, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da slednje ni relevantno za presojo, saj tožnica ni trdila niti izpovedala, da jo je navedena priča videla oziroma bila zraven nje v času fotografiranja s telefonom. Obe navedeni priči sta tudi glede tožničinega padca izpovedali v bistvenem enako, in sicer je A. A. izpovedala, da čeprav padca tožnice ni videla, je zaslišala stok ali krik, in ko je šla pogledat kaj se dogaja je videla tožnico sedeti na majhni mizici in se je držala za nogo ter ji povedala, da se je spotaknila, prav tako je priča B. B. izpovedala, da je bila v jedilnici, ko je zaslišala "ojojoj" zato je šla pogledat in videla tožnico sedeti na mizici in se držati za koleno. Izpovedbe navedenih prič skupaj s predloženimi fotografijami tako ne puščajo dvoma v tožničina zatrjevanja, da je padla, ker se je spotaknila ob aluminijasto letev.

14.Enako neutemeljen je pritožbeni očitek, da letev ni odstopala ali bila izbočena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo zatrjevanjem tožnice, da so na sporni aluminijasti letvi manjkali trije vijaki, zaradi česar je bila letev v tem delu nekoliko dvignjena, saj je slednje potrdila tožnica zaslišana kot stranka, prav tako pa je bilo to dokazano s predloženimi fotografijami ter delno celo z izpovedbo priče B. B., ki je izpovedala, da je manjkal en vijak. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo in pojasnilo, za koliko naj bi sporna letev odstopala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da je letev odstopala od podlage tako, da je bila dvignjena za nekaj milimetrov na način, ki vpliva na varnost hoje. V to se je prepričalo tudi sodišče druge stopnje ob ogledu fotografij iz izvedenskega mnenja.

15.Ima pa pritožba prav, da zgolj opustitev privitja vijakov za letev, ki je zaradi tega bila izbočena za nekaj milimetrov, še ne predstavlja protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje poudarja, da je tožnica mesto padca poznala, saj je v bančni poslovalnici, kjer je prišlo do škodnega dogodka, delala že tri mesece, sporno mesto pa prehodila okoli trikrat dnevno, bila je primerno obuta, saj je nosila zaprte nedrsne čevlje z nizko polno peto, vidljivost je bila dobra, zato bi za nekaj milimetrov izbočeno letvico na stopnici, na kateri manjkajo trije vijaki, kot povprečno skrbna delavka lahko opazila in varno prehodila. Navedena neravnina zanjo torej ni predstavljala niti nekaj nepričakovanega niti zakritega (že na podlagi fotografije na str. 5 izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je za nekaj milimetrov izbočena kovinska letev vidna), niti ni šlo za pretirano neravnino. Četudi v notranjih prostorih ni mogoče uporabiti istih standardov glede neravnin kot na prostem, je po oceni sodišča druge stopnje neravnina v višini nekaj milimetrov v notranjih prostorih še sprejemljiva in ne predstavlja pretirane neravnine, ki je povprečna oseba ne bi mogla prehoditi brez težav. Zato je po oceni sodišča druge stopnje mesto padca še ustrezalo standardu normalne pohodne površine, ki jo lahko normalno pazljiv pešec prehodi brez težav. Protipravno ravnanje toženke kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke torej ni podano, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Posledično, so brezpredmetna pritožbena izvajanja o višjem soprispevku tožnice.

16.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

17.Sprememba odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče v primeru, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Ker je s spremembo odločitve o glavni stvari tožnica v pravdi v celoti propadla, je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnica dolžna toženki v celoti povrniti stroške prvostopenjskega postopka, sama pa krije svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP). Sklep o višini stroškov bo izdalo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP).

18.Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Potrebni pritožbeni stroški tožnice obsegajo znesek sodne takse za pritožbo v višini 873,00 EUR (155. člena ZPP). Rok 15 dni za prostovoljno povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče določilo na podlagi 313. člena ZPP. Ta rok predstavlja tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Zato zavezanec, ki stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Le-ta se glasi: "Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde."

2Glej npr. VSRS sodba II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014, sklepa in sodba II Ips 19/2009 z dne 27. 1. 2011, sodba II Ips 52/2020 z dne 18. 9. 2020 ter sklep II Ips 94/2019 z dne 25. 9. 2020, II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018, II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018.

3Če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

4Glej VSRS Sodba II Ips 48/2021 z dne 18. 8. 2021, tč. 24 in 25 obrazložitve ter tam navedeno primerljivo sodno prakso.

5Izvedenca namreč (med drugim) ni treba zaslišati, če strankine pripombe zoper pisno izvedensko mnenje niso obrazložene oziroma konkretizirane, izvedensko mnenje pa ni niti nejasno niti nepopolno (glej npr. VSRS sklep II Ips 259/2016 z dne 20.04.2017).

6V sodbi II Ips 270/2016 z dne 05.07.2018 je Vrhovno sodišče na primer presodilo, da javna pohodna površina, iz katere za 2,5 cm štrli granitna kocka, še ustreza standardu normalne pohodne površine. Nadalje je bilo v VSM sodbi I Cp 626/2022 z dne 13.12.2022 zavzeto stališče, da rob stopnice, ki od preostale površine izstopa za 2 cm in se le rahlo maje (za 1-2 mm), predstavlja površino, ki po višinski razliki bistveno ne odstopa od preostale (ravne) pohodne površine, in ki bi jo normalno pazljiv pešec lahko opazil in prehodil brez težav. Sodišče druge stopnje v sodni praksi ni našlo nobene primerljive zadeve z obravnavano, ki se nanaša na padec v notranjih prostorih zaradi zatika ob letev na stopnici (prevladujejo judikati zaradi padca na mokrih oz. spolzkih tleh).

7Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se po tožničinem delnem umiku tožbe z dne 17. 6. 2022, s katerim se je toženka strinjala (kot izhaja iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 7. 2022) tožbeni zahtevek glasi na znesek 31.145,68 EUR.