Jedro

Če sta razvezana zakonca med trajanjem skupnosti postavila hišo na zemljišču staršev enega izmed njiju in z njunim dovoljenjem, pomoč staršev in sorodnikov obeh pa je bila približno enaka - prav tako vrednostni prispevek obeh, je tako postalo premoženje skupno z enakima deležema obeh.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank hiša na parc. št. 66/2 k.o ... in štiri glave goveje živine ter pet prašičev, da je solastninski delež pravdnih strank na tem premoženju enak in da mora v posledici tega toženec izstaviti za prenos lastninske pravice do 1/2 na tožnico ustrezno listino. Toženec je bil obsojen tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, razveljavilo pa je stroškovno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita. V reviziji izvaja, da je že v pritožbi navedel, da je sporno premoženje podedoval po očetu leta 1981 in materi leta 1988, da tožnica v navedenih zapuščinskih postopkih ni ničesar izločevala, da so njegovi starši prispevali parcelo in sredstva za zidavo ter popotresno posojilo. Sodišče druge stopnje pa teh okoliščin ni ocenilo in tudi ni preizkusilo pobijane sodbe s pravnomočnima sklepoma o dedovanju po njegovih starših.

Hkrati protispisno trdi, da sta popotresno posojilo vračali pravdni stranki. Staro hišo staršev, zemljišče, les iz domačega gozda, dohodke staršev iz posestva in očetovo borčevsko priznavalnino pa oceni za neznatni prispevek staršev h gradnji. Toženec predlaga, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen z zakonom predpisan preizkus pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisanih z določilom 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in tudi ne kršitve materialnega zakona, prav tako pa ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bile zagrešene v postopkih pred sodiščema nižjih stopenj in predvsem v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Revizija ni formalno opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v posameznih postopkih. Iz razlogov same revizije pa je zaključiti, da toženec ne sprejema dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, v ostalem pa, da naj ne bi sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, kar bi kazalo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji ni bila zagrešena. Namreč iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah vseh pritožbenih razlogov. S tem ko je sprejelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nova hiša skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja njune skupnosti, pri čemer je tudi pojasnilo vse okoliščine, kako je to premoženje nastalo, je s tem jasno odgovorilo, da sporno premoženje ne predstavlja zapuščine po toženčevih starših (zaradi česar vsebina v tistih postopkih izdanih sklepov o dedovanju ni pravno pomembna). Vsa ostala revizijska izvajanja pa izražajo toženčevo nestrinjanje s presojo dejstev oziroma dokazov, izvedenih v postopkih pred nižjima sodiščema. Toda vprašanje dejanskega stanja, kolikor se tiče meritorne presoje stvari, je v tej zadevi zaključeno in ga na revizijski stopnji ni dopustno znova odpirati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato so tako stranke kot revizijsko sodišče vezani na dejstva in na okoliščine, ki so bila ugotovljena v postopkih pred prvostopnim in drugostopnim sodiščem. V navedenih postopkih pa je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki po poroki leta 1977 začeli z gradnjo nadomestne stavbe in jo končali leta 1979, da so toženčevi starši za potrebe gradnje najeli popotresni kredit, ki sta ga vračali pravdni stranki, da sta bili obe pravdni stranki zaposleni v času gradnje, da se je toženec lahko bolj posvečal gradnji kot pa tožnica, ki je morala skrbeti za skupnega otroka ter gospodinjstvo, pri čemer je pomagala tudi obdelovati kmetijo in oskrbovati živino, da so pri gradnji pomagali tako starši oziroma sorodniki obeh pravdnih strank, da je ta pomoč znašala po ocenah nižjih sodišč približno enako vrednost in da je bil vrednostni prispevek pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja približno enak. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je novogradnja skupno premoženje pravdnih strank in da je njun delež na takem premoženju enak, ker toženec ni uspel dokazati, da bi prispeval več kot pa tožnica.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo to je določilo drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko sta ugotovili, da je novogradnja skupno premoženje pravdnih strank, nastalo v času trajanja njune zakonske zveze in določilo prvega odstavka 59. člena istega zakona, ko sta zaključili, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak in da mora toženec zato izstaviti na ime tožnice ustrezno listino za prepis solastninske pravice do 1/2 na njeno ime.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).