Jedro

Neutemeljeno je predlagateljevo stališče, da odločitev sodišča, s katero se nalaga vključitev v terapevtski proces, ne omejuje starševske skrbi. S tako odločitvijo bi bilo osebi naloženo določeno ravnanje (pod pretnjo denarne kazni), to pa pomeni, da gre za omejitev njene svobode odločanja o lastnih zadevah. Taka omejitev je dopustna le, če je potrebna za zavarovanje pomembnejše koristi, v obravnavanem primeru dobrobiti otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem se je dolžnica sama ali skupaj z upnikom dolžna vključiti v program družinske terapije po predlogih oziroma načrtu centra za socialno delo, se upnici za kršitev obveznosti izreče denarna kazen 500 EUR in da sodišče imenuje zagovornika otrok, ki jima bo pojasnil sodbo na način, primeren njuni razvojni stopnji.

2. Predlagatelj v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začasni odredbi ugodi.

Opustitev izvedbe naroka je v nasprotju z 99. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Zahtevani nivo ogroženosti je v sklepu postavljen previsoko. Drži, da mora biti odločitev za terapijo, če naj pride do pravih sprememb, svobodna in prostovoljna, vendar pa obstaja ovira pri prehodu od besed k dejanjem upnice. Nasprotna udeleženka je priznala nujo po vključitvi v pomoč. V koliziji dveh človekovih pravic ima prednost pravica otrok do mirnega in zdravega otroštva. Terapije niso vedno prostovoljne. Zakon pozna npr. tudi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Ni res, da je otrokoma režim stikov jasen. V nasprotnem primeru ne bi prihajalo do zapletov pri njihovem izvrševanju. Napačno je tudi stališče, da zahtevek za uporabo nepremičnin in premičnin ne sodi med ukrepe za varstvo koristi otrok. S prilastitvijo predlagateljevih stvari nasprotna udeleženka daje otrokoma slab in škodljiv zgled. Primerno je, da otroka doseže sporočilo, da je tako ravnanje odklonsko in škodljivo.

Mnenje CSD je bilo podano pred dopolnitvijo predloga, tako da se o njegovi dopolnitvi ni moglo izreči. Sodišče bi moralo bolj upoštevati tudi mnenje izvedencev. Predlagani ukrep sploh ne omejuje starševske skrbi. Tudi CSD je navedel, da mladostniki v pomanjkanju komunikacije v družini razvijejo razpršen identitetni položaj. Ne drži, da otroka nimata zdravstvenih težav. Sin je zaradi bolečin v trebuhu in glavobola pogosto odsoten od pouka. Razredničarka je povedala, da pri njem opaža strah, negotovost, nesamozavest in nezaupanje vase. Nujno je izvesti ukrepe, preden pride do posledic. Sodišče ni moglo izreči ukrepov po uradni dolžnosti, ker je postopek vodilo po starem zakonu. Po uradni dolžnosti lahko izreče le ukrepe trajnega značaja, ne pa predlaganega. Mnenje je pomanjkljivo, ker ni navedeno, katero obliko pomoči naj sodišče odredi za dosego cilja. Iz številnih prilog nasprotne udeleženke morda res izhaja, da si prizadeva za izboljšanje komunikacije, a to počne zgolj zato, da bi se prikazala v lepši luči. Tako npr. ni povedala, da je hkrati s predlogom za vključitev v strokovno pomoč vložila tudi kazensko ovadbo. Iz njenega odgovora tudi izhaja, da neprestano nadzira komunikacijo med otrokoma in predlagateljem. Ker so stiki natančno določeni, ni potrebe, da bi se starša o njih posebej dogovarjala. Pritožbo zaključuje s predlogom, naj se otroka zaupata v varstvo in vzgojo njemu.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi. Z nestrinjanjem s sodnimi odločitvami in odpiranjem vedno novih postopkov pritožnik povečuje stisko nje in posledično otrok. Ne pusti jim v miru živeti. Vsaka njegova pritožba vzbuja v njej grozo, strah in obup ter vprašanje, kdaj se bo prenehalo nasilje, ki se je začelo v 2005, in bosta otroka lahko imela mamo, ki ne bo stalno v skrbeh zaradi sodnih postopkov, ki jih sproža oče. Prepoznava stisko sina in hčere v zvezi z družinsko dinamiko, pri sinu pa tudi vpliv očetove manipulacije, ki se mu je pridružila stiska zaradi šolanja na daljavo. Želela si je sodelovanja z očetom pri pomoči sinu, a ga ni bilo. Predlagala mu je, da za otroka poiščeta strokovno pomoč, a se ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 11. 2019, ki je postala pravnomočna 13. 8. 2020, je bilo odločeno, da se otroka pravdnih strank po razvezi zakonske zveze zaupata v varstvo in vzgojo materi; sodišče je uredilo stike med otrokoma in očetom ter določilo očetovo preživninsko obveznost. Oče je v pritožbi, v kateri se je zavzemal za skupno starševstvo, podal predlog za izrek ukrepov za varstvo otrokove koristi. Prvotni predlog, naj sodišče odredi ukrepe za izboljšanje komunikacije med staršema, je kasneje preoblikoval. Predlagal je, naj sodišče izda začasno odredbo, po kateri mu je (1) nasprotna udeleženka dolžna od 8. 2. 2018 plačevati uporabnino v višini 550 EUR mesečno in se je (2) dolžna sama ali skupaj s predlagateljem vključiti v program družinske terapije po predlogih oziroma načrtu centra za socialno delo. Začasna odredba naj velja do zaključka izvedbe terapij, ki bodo izboljšale komunikacijo med njima do te mere, da bo zagotovljeno ustrezno starševstvo v korist otrok, za njeno kršitev pa naj se nasprotni udeleženki izreče denarna kazen. Poleg tega naj sodišče v okviru začasne odredbe imenuje zagovornika otrok, ki bo njunima otrokoma pojasnil sodbo na način, primeren njuni razvojni stopnji, ali pa naj to stori samo. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje o prvem predlagateljevem predlogu, v ostalem delu pa je njegov predlog zavrnilo.

6. Predlagatelj je predlog oprl na 161. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerem sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po drugem odstavku 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju.

7. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno: - da predlog za določitev uporabnine ne sodi v okvir urejanja družinskih razmerij, - da oba udeleženca ugotavljata določeno stisko otrok in jo povezujeta z nezmožnostjo konstruktivne medsebojne komunikacije ter ugotavljata potrebo po vključitvi v strokovno pomoč, da bi zmogla preiti vrzeli v komunikaciji, - da starša uspeta tudi v razmerju do svojih otrok postopati na dovolj konstruktiven način, da stisk otrok ne poglabljata, - da otroka svoj položaj razumeta, da jima je način prehajanja med staršema razumljiv in sta se mu privadila, - da mora biti odločitev za terapijo, če naj se z njo doseže prave spremembe na duševnem področju, svobodna in prostovoljna.

8. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče sklenilo, da za odločanje o uporabnini ni pristojno in da ni verjetno izkazana ogroženost otrok do te mere, da bi bilo treba v družinsko razmerje poseči s sodno odločbo.

9. Pravilno je stališče sodišča, da ni pristojno za odločanje o denarnem zahtevku, ki ga predlagatelj naslavlja na nasprotno udeleženko. Za odločitev o stvarni pristojnosti ni pomembno, kakšen pomen mu pripisuje predlagatelj. Odločilno je, da izvira iz premoženjskopravnega razmerja med udeležencema kot nekdanjima partnerjema in ne iz njunega starševskega razmerja do skupnih otrok.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo sodišče pred odločitvijo dolžno izvesti narok. Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. ZIZ, ki ureja zavarovanje, ne določa obligatornega naroka.

11. Tako v prvotnem kot v kasneje dopolnjenem predlogu je predlagatelj predlagal izrek ukrepov, namenjenih izboljšanju komunikacije med staršema. Mnenje centra za socialno delo je osredotočeno na vprašanje o potrebnosti izreka tovrstnega ukrepa. Dopolnitev mnenja po predložitvi dopolnitve predloga zato ni bila potrebna.

12. Neutemeljeno je predlagateljevo stališče, da odločitev sodišča, s katero se nalaga vključitev v terapevtski proces, ne omejuje starševske skrbi. S tako odločitvijo bi bilo osebi naloženo določeno ravnanje (pod pretnjo denarne kazni), to pa pomeni, da gre za omejitev njene svobode odločanja o lastnih zadevah. Taka omejitev je dopustna le, če je potrebna za zavarovanje pomembnejše koristi, v obravnavanem primeru dobrobiti otrok.

13. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti stališča v izpodbijanem sklepu, da ta potreba po sodni intervenciji ni izkazana. Z ugotovitvama, da starša prepoznavata na eni strani pomembnost konstruktivne komunikacije med njima za dobrobit njunih otrok in na drugi strani nemoč, da bi tako komunikacijo vzpostavila sama, se pritožnik strinja. V pritožbi je tudi potrdil materine navedbe, da mu je predlagala vključitev v terapijo z namenom izboljšanja njune komunikacije, in da se nanjo ni odzval. Iz pritožbenih navedb – še manj pa iz materinih navedb, danih v odgovoru na pritožbo, in stališč, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje ter pred centrom za socialno delo – ne izhaja, da je njena pripravljenost le navidezna. Drugih ovir za (skupno) udeležbo v podpornem programu, katerega namen je v osvojitvi veščin za komuniciranje med staršema po prenehanju njune partnerske skupnosti, pa pritožnik ni navedel. Sodna odločba sama po sebi ne more prispevati k spremembam. Ključen je doprinos vsakega od staršev, pomembno – če ne celo odločilno – za njegovo uresničitev pa je, da vsak od njiju prepozna, kaj on sam (in ne drugi) lahko stori v dobro otrok.

14. Ni nepomembno, da je predlagatelj obravnavani predlog podal neposredno po izdaji sodbe, s katero je sodišče uredilo razmerja med staršema in otrokoma po prenehanju zakonske zveze udeležencev. Med postopkom je sodba postala pravnomočna. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve, da je otrokoma način prehajanja med staršema razumljiv in da sta se na novo situacijo privadila. Prepričljiva je ocena sodišča v izpodbijanem sklepu, da se bosta tudi starša brez nadaljnje intervencije sodišča zmogla umiriti, sprejeti prenehanje partnerske zveze in vsak po svojih najboljših močeh ustvariti varno in vzpodbudno okolje za odraščanje njunih otrok.

15. O zaupanju otrok v varstvo in vzgojo je bilo že pravnomočno odločeno. Ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev. Spričo neutemeljenosti predloga se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti niti o pravilnosti predlagateljevega stališča, naj se z začasno odredbo uredi razmerje, ne da bi zatrjeval in izkazoval potrebo po izreku ukrepa trajnejšega značaja.

16. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče predlagateljevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).