Jedro

V drugi pravdni zadevi tožeča stranka od drugo tožene stranke vtožuje denarno terjatev, in sicer plačilo kupnine po prodajni pogodbi, s katero je tožeča stranka prodala drugo toženi stranki nepremičnino. Sodišče je v zadevi izdalo predhodno odredbo, s katero je dovolilo vpis predznambe zastavne pravice na nepremičninah v lasti dolžnika (ki je drugo tožena stranka), in še druga sredstva zavarovanja. V predmetnem pravdnem postopku, v katerem teče postopek zavarovanja, pa tožeča stranka izpodbija pravno dejanje drugo tožene stranke kot dolžnika, ugotovitveni in dajatveni zahtevek z dopustitvijo poplačila tožeče stranke iz nepremičnin, ki so predmet izpodbijane prodajne pogodbe (kar je nedenarna terjatev), pa uveljavlja zoper prvo toženo stranko. Glede na obseg in vsebino predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem v tej zadevi temelji predlog za izdajo začasne odredbe, zato ne gre za pravnomočno razsojeno stvar.

Izrek

I. Pritožba drugo tožene stranke se zavrže. II. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Toženi stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa sta dolžni v 15 dneh povrniti 331,10 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo, in sicer vsaka polovico tega zneska.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

I. ugovora prvo tožene stranke z dne 22. 8. 2013 in 18. 9. 2013 in ugovor drugo tožene stranke z dne 30. 8. 2013 zoper sklep o začasni odredbi Pg 146/2013 z dne 13. 8. 2013 in popravni sklep Pg 146/2013, z dne 20. 8. 2013 zavrnilo in

II. sklenilo, da bo o stroških odločeno s končno sodno odločbo v tej pravdni zadevi.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki.

Drugo tožena stranka sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da se napadeni sklep razveljavi ter začasna odredba odpravi, vse s stroškovno posledico.

Prvo tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovorom obeh strank ugodi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in po potrebi vrne naslovnemu sodišču v nov postopek ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi višjemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba drugo tožene stranke ni dovoljena, pritožba prvo tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi drugo tožene stranke:

5. V tej zadevi je tožeča stranka zoper obe toženi stranki vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika in je hkrati predlagala izdajo začasne odredbe. V tožbi izpodbija pravno dejanje, storjeno v korist prvo tožene stranke. Začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve v sklepu navedenih nepremičnin s prepovedjo prenosa z indosamentom ali kakorkoli drugače zemljiškega pisma ter izrekom denarne kazni v primeru kršitve začasne odredbe, je sodišče prve stopnje dne 13. 8. 2013 (red. št. 2, list. št. 17 spisa) izdalo zoper prvo toženo stranko. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora obeh toženih strank zoper sklep o začasni odredbi.

6. Višje sodišče ugotavlja, da drugo tožena stranka za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep nima pravnega interesa. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva pa je tudi pravni interes (prim. četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Drugo tožena stranka bi imela namreč pravni interes za vložitev pritožbe le v primeru, če bi bila izdana zanjo neugodna odločba. Stranki predmetnega postopka zavarovanja sta tožeča stranka in prvo tožena stranka, saj je sklep o začasni odredbi izdan v zavarovanje terjatve do prvo tožene stranke, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Terjatev, ki jo tožeča stranka zatrjuje do drugo tožene stranke, torej ni predmet tega postopka. Izpodbijana odločitev na pravni položaj drugo tožene stranke zato ne vpliva in ga torej drugo tožena stranka s pritožbo ne more izboljšati, zato ji pravni red ne priznava pravnega interesa za pritožbo. Če pritožnica pravnega interesa nima, pa je pritožba nedovoljena. Zato jo je višje sodišče zavrglo (prva točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

K pritožbi prvo tožene stranke:

7. Prvo tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor aktivne legitimacije. Trdi, da gospodarska družba s firmo tožeče stranke D. d. o. o. v sodnem registru in evidenci Poslovnega registra (ePRS) pri AJPES ne obstaja, saj obstoji le gospodarska družba s firmo D., X, d. o. o. Vendar je že sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka določno opredeljena že zaradi navedbe matične in davčne številke, kot je navedena tudi v registrih. Samo nepravilna označba dejavnosti družbe v imenu firme tožeče stranke ni odločilna; mogoče jo je namreč vedno popraviti, pri čemer (ravno zaradi navedene davčne številke) ne gre za spremembo stranke, pač pa le drugačno označbo osebe stranke, ki je že ves čas stranka postopka. Ne drži torej, da tožeča stranka ne obstoji, niti ni dvoma, da je to D. d. o. o., kot izhaja iz uvoda izpodbijanega sklepa, v katerem je torej pravilno navedena, zato je ta pritožbena trditev prvo tožene stranke neutemeljena.

8. Pritožnica ponavlja ugovor razsojene stvari (res iudicata) in meni, da gre v predmetnem postopku zavarovanja dejansko za identičen postopek, z identičnim namenom, ciljem in zavarovanjem, kot v postopku pod opravilno številko Pg 218/2012. Drži, da je bilo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča v zadevi Pg 218/2012 že odločeno, in sicer s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 988/2013 z dne 9. 10. 2013. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe. Ne glede na to pa je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da v predmetnem postopku ne gre za odločanje o isti zadevi, saj ne gre za zavarovanje iste terjatve, pa tudi ne za isti stranki, niti za isto vsebino predlaganega zavarovanja. V pravdni zadevi Pg 218/2012 tožeča stranka od drugo tožene stranke vtožuje denarno terjatev (v višini 649.820,79 EUR), in sicer plačilo kupnine po prodajni pogodbi z dne 23. 12. 2000, s katero je tožeča stranka prodala drugo toženi stranki nepremičnino parc. št. 139/8 k.o. X. Sodišče je v zadevi izdalo predhodno odredbo, s katero je dovolilo vpis predznambe zastavne pravice na nepremičninah v lasti dolžnika (ki je drugo tožena stranka), in še druga sredstva zavarovanja. V predmetnem pravdnem postopku, v katerem teče postopek zavarovanja, pa tožeča stranka izpodbija pravno dejanje drugo tožene stranke kot dolžnika, ugotovitveni in dajatveni zahtevek z dopustitvijo poplačila tožeče stranke iz nepremičnin, ki so predmet izpodbijane prodajne pogodbe z dne 27. 6. 2013 (kar je nedenarna terjatev), pa uveljavlja zoper prvo toženo stranko (prim. 255. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z drugim odstavkom 259. členom OZ). Glede na obseg in vsebino predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem v tej zadevi temelji predlog za izdajo začasne odredbe, zato pritožbeno uveljavljanje pravnomočno razsojene stvari ni utemeljeno, niso pa niti podani pogoji za izdajo predhodne odredbe (prim. 269. člen v zvezi z 257. členom ZIZ (1)), pri čemer pa dejstvo, da so podani v postopku Pg 218/2012, na predmetni postopek ne vpliva. Prav tako je zato neutemeljeno tudi sklicevanje na vrednost spornega predmeta v drugem pravdnem postopku in očitek o zlorabi procesnih pravic.

9. K očitku, da se tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje le na navedbe iz svojega predloga z dne 4. 4. 2013, ne pa tudi na svoje dokaze oziroma dokazne predloge v teh dokumentih, gre poudariti, da se je tožeča stranka na navedbe izrecno sklicevala, zaradi česar ni nobenega razloga, da bi jih v predmetnem predlogu ponovno povzemala, vse listine, iz katerih izhajajo, pa je k predmetnemu predlogu za izdajo začasne odredbe priložila, zato je tudi ta pritožbena trditev neutemeljena. V zvezi s trditvijo, da se tožeča stranka sklicuje na prodajno pogodbo SV 420/2013 z dne 27. 6. 2013, pri čemer je ni ponudila v dokaz, pa gre le ponoviti poudarek sodišča prve stopnje, da obstoj slednje izhaja iz predloženih obvestil, in sicer obvestila drugo tožene stranke z dne 24. 7. 2013 (priloga A8) o tem, da drugo tožena stranka ni več lastnica nepremičnin, in dopisa prvo tožene stranke z dne 24. 7. 2013 (priloga A10) o tem, da je lastnica postala prvo tožena stranka. Iz obeh obvestil izhaja, da je lastninska pravica na prvo toženo stranko prešla 27. 6. 2013. Teh dejstev prvo tožena stranka ne izpodbija, tudi po stališču višjega sodišča pa predstavljajo verjeten izkaz nevarnosti za bodočo izterjavo (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zatrjevanih družinskih razmerij med družbeniki oz. zakonitimi zastopniki toženih strank pa slednji niti nista zanikali, zato so priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

10. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Toženi stranki s pritožbami nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki, ki je odgovorila na obe pritožbi, pa sta, skladno s prvim odstavkom 161. člena ZPP vsaka polovico zneska, dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za redno pravno sredstvo po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, za kar ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 21.000,00 EUR) 251,40 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, za kar ji gre 20,00 EUR, vse skupaj z 22% DDV pa znaša 331,10 EUR.

(1) 269. člen ZIZ: Začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen - ker po prvem odstavku 257. člena ZIZ lahko sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva.