Jedro

Čeprav prva točka prvega odstavka 340. člena ZKP omogoča branje izpovedb prič brez soglasja strank, je mogoče to določbo uporabiti le takrat, kadar ne poseže v obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku, to je tudi v pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 12.4.2006 je bil obsojeni F.P. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen petih mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas odvzema prostosti. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.6.2007 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava ter predlagal Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih navaja zagovornik, niso podane.

O odgovoru vrhovne državne tožilke je podala pisno izjavo začasna prevzemnica po dopisu Odvetniške zbornice odvetnica N.J. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe (tretja točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ker obsojencu ni bila dana možnost v postopku, da se sooči z obremenilnima pričama – tujcema I.P. in A.S. Sodišče obsojenca ni vabilo na zaslišanje obeh obremenilnih prič. Nepravilno je zato tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi v skladu z določbo prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o zaslišanjih obeh prič.

Pravna jamstva v kazenskem postopku obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede tista dejstva in dokaze, ki so mu v korist (tretja alineja 29. člena Ustave, drugi odstavek 5. člena ZKP). Po določbi točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ima obdolženec pravico, da zaslišuje in se sooči z obremenilno pričo. Na glavni obravnavi dne 12.4.2006 je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbe prič I.P. in A.S. brez soglasja strank, ker sodišče naslovov obeh prič ni uspelo ugotoviti, priči pa prebivata v tujini. Določba prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP sicer omogoča branje izpovedb prič brez soglasja strank in s tem tudi omogoča učinkovitost sojenja, vendar pa je mogoče to določbo uporabiti le takrat, kadar njena uporaba ne poseže v obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku, to je tudi v pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič, ter s tem tudi v obdolženčevo pravico do obrambe. Obdolžencu mora biti tako dana možnost med postopkom, da se izjavi glede izpovedb obremenilnih prič in da sodeluje pri izvedbi dokaza.

Iz podatkov spisa je razvidno, da sta obe priči državljana Republike Moldavije in da naj bi prebivala v tej državi. Oba sta bila zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi prvega odstavka 166. člena ZKP. Pri zaslišanjih je bila navzoča okrožna državna tožilka, ne pa tudi takrat osumljeni F.P., za katerega ni izkazano, da bi ga preiskovalni sodnik o zaslišanjih obvestil. Kadar opravlja nujna preiskovalna dejanja mora preiskovalni sodnik obvestiti obe stranki o zaslišanju prič, saj imajo stranke pravico biti navzoče tudi pri opravi preiskovalnih dejanj pred izdajo sklepa o preiskavi (deveti odstavek 178. člena ZKP). Za obvestilo obsojencu o preiskovalnem dejanju ni bilo nobenih ovir, saj je bil dosegljiv. Obsojencu pa tudi v nadaljnjem postopku ni bilo omogočeno, da obe priči – tujca zasliši. Na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o njunih izpovedbah in tudi na podlagi izpovedb obeh prič napravilo v sodbi dokazne zaključke. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter navedlo, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, ko ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam – tujcem. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je v skladu z določbo prve točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnike o zaslišanjih prič.

Po povedanem, je potrebno ugotoviti, da obsojencu med postopkom ni bila dana možnost, da obe priči zasliši v zvezi z izpovedbama, ki sta jih dali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, ki so zanj obremenilne in da tako med postopkom ni imel možnosti postavljati vprašanj obremenilnima pričama, podati pripombe na njuni izpovedbi oziroma se soočiti z njima. Ne glede na to, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za branje zapisnika o izpovedbi obremenilnih prič, sodišče na izpovedbo takšne priče ne sme opreti sodbe, če obsojencu ni bila dana možnost, da se s pričo sooči in jo zasliši. To sicer ne pomeni, da je izpovedba priče nedovoljen dokaz v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP, saj izpovedba obeh prič ni bila pridobljena s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je izvedlo še druge dokaze. Zaslišalo je tudi priči D.F. in M.L., policista, ki sta prijela obsojenca z ilegalnimi prebežniki. Obe priči sta opisali vožnjo avtomobila, v katerem se je peljal obsojenec in štirje prebežniki od kraja Rače v smeri proti Slovenski Bistrici do prijetja, opisali sta, kdo je bil v vozilu in kakšno je bilo ravnanje obsojenca in štirih pribežnikov po zaustavitvi vozila ter izpovedali, da so bili vsi štirje ilegalci brez dokumentov in da niso izpolnjevali pogojev za vstop v Republiko Slovenijo. Odločilna dejstva o obsojenčevi krivdi in znakih kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič I.P. in A.S., kar je pojasnilo na straneh šest in sedem sodbe, o ilegalnem prehodu meje, vlogi obsojenca pri prevozu in načrtovanem prevozu ilegalcev do Ljubljane in o nameravanem ilegalnem prestopu slovensko italijanske meje. Priči P. in S. sta tako edini, direktni priči, obsojencu pa ni bilo omogočeno, da ju zasliši. Izpovedbi obeh prič sta tako ključni in tudi obremenilni dokaz za presojo ravnanja obsojenca v okviru kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Utemeljeno zato zagovornik zatrjuje, da je bila s tem, ker obsojencu med postopkom ni bila dana možnost, da se sooči z obremenilno pričo, kršena njegova pravica do obrambe, ki je takšne narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, saj obsojenec kaznivo dejanje zanika, neposredno ga obremenjujeta le navedeni priči in bi z neposredno izvedbo dokazov oziroma možnostjo obsojenca, da pričama postavlja vprašanja ali se sooči z njima, lahko izpovedba obeh prič dobila tudi drugačno vsebino, kot je bila presojena v pravnomočni sodbi, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v zahtevi. Zagovornik tako utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

Ker je zahteva zagovornika utemeljena, je vrhovno sodišče po določbi prvega odstavka 426. člena ZKP sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na odločitev se vrhovno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih zatrjevanih kršitev.