Jedro

Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu je razvidno, katere temeljne pravice delavca naj bi zavestno kršil obdolženec. Opredeljeno je tudi časovno obdobje, ko obdolženi naj ne bi plačal posameznih prejemkov. V zvezi z očitkom zavestne kršitve zadostuje očitek o zavestni kršitvi v abstraktnem delu opisa dejanja. Ni potrebno, da bi konkretni opis še podrobneje opredeljeval, kaj naj bi potrjevalo, da je obdolženec predpise kršil zavestno. Ker očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so predmet varstva temeljne pravice delavcev, navedba konkretnih denarnih zneskov v konkretnem opisu dejanja ni potrebna. V opisu dejanja je potrebno sicer natančno opredeliti predpise, ki jih storilec krši oziroma po njih zavestno ne ravna.

Specifika obravnavane zadeve je v tem, da konkretni opis dejanja ne vsebuje opredelitve predpisov, a se sklicuje na sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki se tudi nahajata v spisu, torej za obdolženca nista presenečenje, ki bi mu onemogočala učinkovito obrambo. Iz določno navedenih sodb so razvidni relevantni delovno-pravni predpisi, zato so zakonski znaki v opisu dovolj konkretizirani.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva glede kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je s sklepom II K 51433/2016-18 z dne 27. 3. 2018 zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper obdolženega B. B. v delu, ki mu očita storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebni izdatki obdolženca v tem delu bremenijo proračun.

2. Zoper sklep so se zaradi kršitve kazenskega zakona pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca, ki predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Obdolženec na pritožbo ni odgovoril. Zagovornik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

5. Pritožniki se ne strinjajo, da zakonski znaki izvršitvenega dejanja niso konkretizirani in da posledično dejanje, očitano obdolžencu, ni kaznivo dejanje. Poudarjajo, da je za obstoj očitanega kaznivega dejanja dovolj, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja za eno od v prvem odstavku 196. člena KZ-1 navedenih temeljnih pravic. Iz obtožnega predloga je možno razbrati, za katere pravice je bil oškodovanec kot tožilec prikrajšan. Sodna praksa je zavzela stališče, da ni potrebe po natančni opredelitvi predpisov, ki jih storilec krši oziroma po njih zavestno ne ravna, ampak zadostuje individualizacija posamezne pravice, ki je bila kršena oziroma omejena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje pritožnikom, da je iz obtožnega predloga razvidno, katere temeljne pravice delavca naj bi zavestno kršil obdolženec, in sicer naj bi nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi (prenehanje delovnega razmerja), izplačal naj ne bi plač, davkov in prispevkov, dodatkov na delo ob nedeljah, praznikih in v popoldanskem času, dnevnic in regresa (plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja). Opredeljeno je tudi časovno obdobje, ko obdolženi naj ne bi plačal posameznih prejemkov, in sicer plač od septembra 2011 do junija 2012 (kar ustreza kvalifikatornemu zakonskemu znaku neizplačilo treh zaporednih plač), dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih in v popoldanskem času od februarja 2008 do oktobra 2011, dnevnic od aprila 2008 do aprila 2012 in regresa za letni dopust za leto 2011. 7. V zvezi z očitkom zavestne kršitve zadostuje očitek o zavestni kršitvi v abstraktnem delu opisa dejanja. Ni potrebno, da bi konkretni opis še podrobneje opredeljeval, kaj naj bi potrjevalo, da je obdolženec predpise kršil zavestno, kakršno stališče zastopa zagovornik v odgovoru na pritožbo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da če je posamezen zakonski znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, kar za očitek „zavestno“ velja, ni potrebno, da se z drugimi besedami ponovi še v opisu konkretnega dejanskega stanu. Seveda pa bo subjektivni odnos (naklep) obdolženca do kršitve temeljnih pravic delavca predmet dokazne ocene, torej ali se je obdolženec zavedal, da ne ravna po predpisih in ali se je zavedal posledic svojih kršitev, kar bo omogočilo odgovor na vprašanje ali je podana zgolj kršitev delovnopravnih obveznosti ali tudi kaznivo dejanje.

8. Prav tako zagovorniku ne gre pritrditi, da bi iz opisa moralo izhajati v kakšnih denarnih zneskih naj bi bil oškodovanec oškodovan. Ker očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so predmet varstva temeljne pravice delavcev, navedba konkretnih denarnih zneskov v konkretnem opisu dejanja ni potrebna.

9. Pritožbeno sodišče se na načelni ravni ne strinja s pritožniki, da v opisu dejanja ni potrebe po natančni opredelitvi predpisov, ki jih storilec krši oziroma po njih zavestno ne ravna. Zgolj pripomniti je, da je že iz prvostopenjskih odločb judikatov, ki jih v pritožbi navajajo pritožniki, razvidno, da so v opisih kaznivih dejanj predpisi natančno opredeljeni. A pritožbeno sodišče ugotavlja, da je specifika obravnavane zadeve v tem, da se konkretni opis dejanja sklicuje na sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (korektno bi bilo omeniti še sodbi pritožbenega sodišča, ki sicer za jasnost očitka nista bistveni), ki se tudi nahajata v spisu v prilogah A, torej za obdolženca nista presenečenje, ki bi mu onemogočala učinkovito obrambo. Iz določno navedenih sodb niso razvidni le relevantni delovnopravni predpisi, temveč tudi denarni zneski oškodovanja. Tako so v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 645/2012 z dne 13. 12. 2012 (priloga A7), v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 268/2013 z dne 18. 4. 2013 (priloga A8), v obrazložitvi navedeni prvi odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ter prva in druga alineja prvega odstavka 88. člena ZDR. V sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 819/2012 z dne 15. 5. 2014 (priloga A9), v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1490/2014 z dne 11. 2. 2015 (priloga A10)1, pa so v izreku navedeni po posameznih mesecih zneski neplačanih plač, dodatkov za delo ob nedeljah, na praznike in za delo v popoldanskem času, dnevnic in regresa za letni dopust ter v obrazložitvi predpisi 42. in 126. člen ZDR, 40. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ter 130. in 131. člen ZDR. V konkretnem primeru je tedaj pritrditi pritožnikom, da so zakonski znaki v opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja konkretizirani, saj se konkretni opis dejanja sklicuje na določno navedeni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v katerih so delovnopravni predpisi, ki naj bi jih obdolženec kršil, jasno navedeni. Stališče sodišča prve stopnje, da navajanje pravnomočnih delovnopravnih sodb ne more nadomestiti konkretizacije obdolžencu očitanega kaznivega dejanja glede prekršenih predpisov, je prestrogo.

10. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker predpisi, ki naj bi jih kršil, niso navedeni v konkretnem delu opisa dejanja, je kršilo kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo glede kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 Pritožbeno sodišče je v obeh svojih sodbah potrdilo prvostopenjski sodbi.